“Vsi smo odvisni drug od drugega, zato naj nas to spoznanje spremlja še dolgo!”

Piše: Jurij Paljk

Gospo Jožico Ličen poznamo že vrsto let. Je naša cenjena sodelavka, predvsem pa je zdaj ravnateljica koprske škofijske dobrodelne organizacije Karitas, bila pa je tudi med pobudnicami danes zelo uveljavljenega gibanja Umetniki za karitas. Razstav zdaj zaradi pandemije s koronavirusom ni, a ljudje, ki so potrebni pomoči, so tudi danes med nami in Karitas tudi v času pandemije dela.
Gospa Jožica, kako se je spremenilo delo Karitas v času pandemije?
Lepo pozdravljeni. Najprej smo ob razglasitvi pandemije onemeli. Prvo vprašanje je bilo “Kaj pa zdaj”? Najtežje je bilo napisati na vrata naših Centrov karitas, da so vrata do preklica zaprta. Glede na dejstvo, da smo blizu Italije in smo se Primorci prvi zavedeli nevarnosti, so nas v notranjosti Slovenije imeli za paničarje, vendar ne za dolgo. Okužbe so se širile in nobenemu med nami ni niti prišlo na misel, da bi ljudi v stiski pustili na cedilu.
Najprej smo skušali vsak v svojem okolju med ljudmi pošteno in odkrito govoriti, da je preventiva najboljši način pred boleznijo, ki je dejansko nismo poznali, niti hoteli. Ko je župan predlagal, da se tudi sama, kot častna občanka in starejša gospa, postavim v prvo vrsto tistih, ki z napisom opozarjamo #OSTANIMO DOMA, mi je postalo jasno, da gre zares.
Dejansko se je čez noč spremenil način delovanja, ki smo ga gradili 30 let. Naš prvi korak je vedno poslušanje in pogled v oči človeku, ki prosi pomoč, pa naj bodo to družine, posamezniki, brezdomni, mladi ali starejši.
Katere so glavne smernice pri delovanju Karitas v času pandemije?
Sama imam jasno linijo, ki je enaka Karitas doma in po svetu, torej ostati povezani, združiti moči in pomagati ljudem v težavah in potrebah. Zavedamo se, da se svet, Evropa in države trudijo ohranjati varnost in potrebno zdravniško oskrbo. V času pandemije je to še kako potrebno, in to predvsem na lokalnem nivoju. Slovenska karitas je krovna organizacija, ki povezuje 6 škofijskih Karitas, ki izvajajo splošne in specifične programe. Dobrota se dotika 44.000 družin in posameznikov, pa starejših, otrok in mladih, ponuja roko materam in otrokom, brezdomnim, zasvojenim in prav ti ljudje so glavne smernice našega delovanja še naprej, smo pa prepričani, da se bodo v času koronavirusa in tudi po njem pojavili novi obrazi stisk, na katere bo tudi treba odgovoriti.
Kako poteka vaše delo?
Na hitro bi lahko rekla tisoč vprašanj, dogovorov in pogovorov, saj ljudje v stiski ne stanujejo pred pisarno Karitas, temveč so razpršeni po vaseh in mestih, po hribih in dolinah. Prav iznajdljivost prostovoljcev Karitas je potrebna, da ni nihče pozabljen. Popolnoma se zavedamo, da nismo sami, da so v vsakem okolju tudi druge vladne in nevladne organizacije, zato je treba držati skupaj, se dopolnjevati in spoštovati. Pri Karitas pa verjamemo še v pomoč ‘od zgoraj’.
Delo Škofijske karitas Koper poteka podobno, vendar prilagojeno specifiki posameznega kraja. Imamo 100 župnijskih Karitas, ki se združujejo po območjih in dekanijah, pa 13 Centrov karitas od Bovca do Kopra, kjer poslušamo in delimo materialno pomoč, pa dve hiši za brezdomce, na desetih lokacijah učno pomoč otrokom in še druge programe, ki jih izvaja Zavod karitas Samarijan.
V času koronavirusa pa sta potrebna koordinacija in stalen stik z odgovornimi na lokalni ravni, zato smo objavili kontaktne številke tistih, ki so na določenem področju odgovorni za pomoč. Najprej je bilo treba zagotoviti zaščitna sredstva … maske, rokavice, razkužila in se dogovoriti za protokol pomoči. Prav v tem času je v Centralno skladišče v Ajdovščino prišlo 58 ton evropske hrane, dokupili smo še 22 ton iz lastnih virov in danes je že vsa v Centrih karitas in se, ob upoštevanju varnostnih ukrepov, razdeljuje. Sodelavka Karitas pokliče prejemnike pomoči po telefonu in se dogovorijo, kdaj pridejo po pomoč. Starejši, bolni in tisti, ki sami ne morejo, pa dobijo pomoč na dom. Ponekod to opravijo redni prostovoljci, drugod pomaga občina ali Civilna zaščita, prav na Vipavskem smo veseli pomoči kaplana iz Škofijske gimnazije Vipava mag. Primoža in župnika iz Planine gospoda Marka. Mnogi rabijo pomoč pri plačilu položnic in tu je potrebno reči hvala telefonom in računalnikom.
Katere glavne akcije za pomoč potrebnim bi izpostavili v tem času?
V tem času koronavirusa vodimo na Slovenski karitas akcijo Pomagajmo preživeti, smo pa veseli darov dobrih ljudi, ki nakažejo svoj dar. Vsako leto je bila v naši škofiji nabirka Velikega četrtka namenjena otrokom in mladim v stiski, letos so cerkve zaprte, tako da se bo na lokalnem nivoju poznal ta izpad, vendar verjamem v Božjo previdnost in me pretirano ne skrbi. Vse, kar bomo dobili, bomo tudi dali.
Ni pa le materialna pomoč tista, ki je v tem času potrebna, veliko je pogovorov z ljudmi, ki si to želijo. Posebno se je bilo treba pogovoriti o načinu dela v Dnevnem centru za brezdomne v Bertokih. Načeloma naj bi ta center zaprli, toda ukinili smo druženje, higienskega sklopa nismo imeli vesti ukiniti, seveda ob stalnem razkuževanju in zaščitni opremi. Drugače pa je bilo z brezdomnimi možakarji v Hiši Malorca v Ajdovščini, ki so tam nameščeni 24 ur. Za zdaj drug drugega podpirajo ob skupni mizi.
Žal pa se je ustavilo potovanje razstav Umetniki za karitas, tako so slike v treh ‘karantenah’, in sicer v galeriji Družina v Ljubljani, v Jožefovi galeriji v Logatcu in v Medicinskem centru Iatros v Ljubljani. Pa vendar se še vedno dobi kdo, ki rabi sliko za darilo ali poklon komu. V tem primeru me pokliče in se dogovorimo.
Prepoznaven je program učne pomoči, imenovan Popoldan na cesti, ki na desetih lokacijah nudi učno pomoč otrokom. Tu se je bilo treba prilagoditi in zdaj že deluje učna pomoč na daljavo, kar je zelo dobrodošlo za starše, ki tega ne znajo ali iz različnih vzrokov ne zmorejo.
To ni akcija, to je “družina karitativne skupnosti in tudi mladih v potrebi … vsi smo na isti barki”.
Kako se sodelavci Karitas med seboj pogovarjate in dogovarjate?
Vesela sem, da imajo ključni sodelavci Karitas računalnike in telefone. Zato smo lahko vsak trenutek v stiku, se pogovarjamo, dogovarjamo in koordiniramo. Sicer pa ima naš letošnji zbornik 140 strani; tu je vsak program podrobno obrazložen, tu so kontaktne osebe celotne mreže Karitas in osveženi podatki omogočajo pogovore na prvi klic. Bolj kot to pa so zapisana etična načela Karitas zvezda stalnica pri našem delu, pravilniki in statut so le pripomoček. Ko se telefon in uho pregrejeta, pa ostaja sms sporočilo.
Sporazumevanje po videokonferencah, telefonu, družbenih omrežjih je danes nuja, pa vendar ostaja človeški stik nujen, še posebej, ko gre za pomoč…
Res je, videokonference imamo predstavniki Škofijskih in Slovenske karitas. V začetku mi je bilo ‘in’, toda sčasoma pogrešam stik v skupnosti. Je pa res, da brez telefonov in družbenih omrežij bi vsi skupaj ostali v temi. Zato ob tem izkušnja preteklega tedna: poklicala me je gospa, ki ima zdravstvene težave in mi je vsa nesrečna povedala, da dolguje 24 evrov elektrike. Marsikdo bi zamahnil z roko, toda zanjo je bil to problem, zaradi katerega se je bala, da ji bodo elektriko izklopili in bi ostala v temi. Pa sem rekla, naj skenira položnico in jo bomo poravnali, odgovorila je, da nima računalnika, svetovala sem, naj položnico slika in mi pošlje na ta način, spet ‘nimam takega telefona’ … Potem je dala položnico v kuverto in ves dan čakala, da je prišel mimo poštar in ji naredil uslugo. Vse sva uredili, vendar bi bil osebni stik in pogovor veliko več vreden, kot je bil dolg za elektriko …
Iz daljne črne Afrike nam je naš misijonar Danilo Lisjak povedal, da pomagate tudi njemu, kako?
O, naš dragi misijonar gospod Danilo je v praksi štirinajsti Center karitas, in to v Ugandi. Naša Karitas je pomagala, ko je bil na različnih krajih. Kar nekaj naših mojstrov je šlo v njegov misijon in pomagalo ter istočasno učilo tamkajšnje ljudi razne obrtne spretnosti. Pred kratkim so bili trije mojstri, ki gredo vsako leto z ekipo mladih gradit ‘streho nad glavo’ v Bosno. Letos jih je za pomoč prosil gospod Danilo.
Šli so Ivo, Luka in Boris. Gospod Danilo pa sporoča: “Mojstri delajo in učijo, postavili so temelje za betonsko ploščo pred ambulanto, ki so jo oblekli v ploščice, zakoličili pa so tudi temelje za majhno cerkvico”. Kaj za misijonarja pomeni ‘majhna’ cerkvica, si tisti, ki ga poznamo, lahko samo mislimo.
V času osame smo ostali tudi brez maš, brez verskih obredov, spremljamo jih sicer lahko po radiu, televiziji, na spletu, a to ni isto, kako vi to doživljate?
Res je vse skupaj tako zelo drugače, da je hrepenenje po domačem oltarju še toliko večje. Moj mož je vedno rekel, ‘ni nedelje brez juhe in maše’, in še kako je to res. Mnogi naši duhovniki in škofje koristijo elektronske medije, tako da je ponudba in izbira velika. Sama mislim, da sveta maša ni TV nadaljevanka, kjer lahko prekineš in potem pogledaš znova. Tega se moramo zavedati, zato se mi resnično ne zdi prav, da istočasno pospravljaš ali likaš in poslušaš mašo. Darovanje, povzdigovanje zahteva celega človeka. Verjamem, da je še bolj težko duhovnikom, ki mašujejo brez občestva. So pa nekateri zelo iznajdljivi in raznoliki. Sama sem se zavestno odločila, da bom vsako jutro ob 7. uri pri maši s papežem Frančiškom po TV v Domu svete Marte. V nedeljo pa z našimi škofi na TV Slo. Morda bo ta preizkušnja v nas utrdila vero, upanje in ljubezen.
Sami ste večkrat poudarjali, kako pomembno je, da smo solidarni, in tudi večkrat ste dejali, da Slovenci znamo biti solidarni; to se je pokazalo tudi ob požaru hiše v Lokavcu, kjer je mlada družina izgubila dom?
Kljub nekaterim ‘grozljivim’ komentarjem na spletu sem še vedno prepričana, da je med nami ostala le peščica ljudi, ki seje “gnus”, kot je v eni od pridig rekel papež Frančišek, velika večina pa so ljudje odprtega srca. To se je ponovno pokazalo, ko je štiričlanska družina v hudi burji v požaru izgubila hišo. Res je tisti dan na Ajdovskem divjala burja, vendar je tudi sijalo sonce dobrote. V tisoče gre seznam ljudi, ki so pomagali. Požar se je dogodil 26. marca zjutraj, že opoldan smo na prošnjo družine objavili TRR Karitas in po desetih dneh je bilo že zbranih več kot 38.000 evrov. Mnogi so obljubili material. Kljub temu da je občina ponudila začasno bivališče, so jih povabili sorodniki iz Velikih Žabelj in zdaj tam že delajo načrte za obnovo doma. In to je še en dokaz, da živimo med dobrimi ljudmi.
Ob koncu še vprašanje, kako sami vidite čas po pandemiji, kako se bo naš svet, naše življenje spremenilo?
V začetku sem mislila, da bo nekega dne ‘dan D’, ko bo koronavirus za vedno odšel. Čedalje bolj ugotavljam, da bo koronavirus del nas, tudi zato, da nas bo dan za dnem opominjal na zmernost, solidarnost in spoštovanje. Če je to cena, naj bo.
Sem pa prepričana, da se bo zdajšnji strah na življenje ali smrt spremenil v misel na preživetje in vrednost vsakega življenja. Ostaja pa skrb za vsakdanje preživetje. Že naši starši so rekli “brez dela ni jela”. Socialne pomoči, različni dodatki in podpore bodo sicer socialno stanje omilili, tudi pri Karitas se bomo trudili po svoji moči, vendar bo največji uspeh, da se bodo spet postavili na noge obrtniki, podjetniki, kmetje in drugi poklici. Vsi smo odvisni drug od drugega, zato naj nas to spoznanje spremlja še dolgo. Danes še ne vemo, kako bo, vemo pa, da velikemu petku vedno sledi Velika noč. Naj tudi Velika noč traja!
Hvala za pogovor!

Pogovor: Jožica Ličen, ravnateljica koprske Karitas

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme