Kultura

“Vsi glasovi so enakopravni, niso pa vsi enako vredni”

“Vsi glasovi so enakopravni, niso pa vsi enako vredni”

Pogovor s pesnikom in kulturologom Alešem Debeljakom

Aleš Debeljak je eden najvidnejših slovenskih javnih intelektualcev, ki ga morda – to ni novost – bolj poznajo v New Yorku kot na Kranjskem. Letnik 1961, v mladih letih odličen judoist, je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti, doktoriral pa iz družbene misli na Sirakuški univerzi v New Yorku. Sodeloval je z univerzami in inštituti v ZDA, Avstriji, Italiji in na Madžarskem, že vrsto let je redni gostujoči profesor za balkanske študije na podiplomski šoli College d’Europe, Natolin-Varšava in redni profesor za kulturne študije na Fakulteti za družbene vede, kjer me je v blišču zgradbe iz jekla in stekla tudi sprejel.
Debeljak je objavil ducat knjig esejev in desetino pesniških zbirk, ki so prevedene v skoraj dvajset svetovnih jezikov. Zanje je prejel vrsto mednarodnih priznanj in nagrad. Med leti 1985 do 1988 je bil glavni urednik revije Literatura-Problemi, zdaj pa je soustanovitelj in urednik revije Sarajevski zvezki, ki deluje na prostoru nekdanje Jugoslavije. Z ženo, pisateljico in prevajalko Erico Johnson Debeljak, ter s tremi otroki živi v slovenski prestolnici, od koder redno odjadra na pot, kjer išče izkušenj, ljudi, sebe.
V dragocenem pogovoru sva se dotaknila tem, s katerimi se Debeljak raziskovalno ukvarja: zgodovinskih avantgard in modernizma, nacionalnih identitet, etničnih konfliktov in evropskih meja, pa tudi vloge intelektualca danes. Začela sva pri koncu, končala pa na začetku, pri Sokratu: Kako postati človek je naslov Debeljakove najnovejše knjige, ki je letos izšla pri Cankarjevi založbi.

Zjutraj sem se sprehajal med študenti Fakultete za družbene vede na Univerzi v Ljubljani, kjer poučujete. O takih sodobnih prostorih v Italiji lahko le sanjamo. Študent naj bo, a zakaj? Študentski status menda ni dovolj za utemeljitev ponudbe in povpraševanja po kulturologih…
Študent naj bo zato, ker je biti študent bolje kot biti nezaposlen. Da se malo pošalim. Če citiram prvega predsednika demokratičnega slovenskega parlamenta, dr. Franceta Bučarja, imamo v Sloveniji eno samo dobro srednjo šolo, in to je ljubljanska univerza. Drži in bojim se, da bo neizogibni stranski in nenačrtovani rezultat množičnosti visokošolskega študija prinesel devalvacijo diplom. Triletna diploma po bolonjskem vzorcu danes toliko velja kot pred petindvajsetimi leti srednješolska matura. Nimamo velike množice intelektualcev, imamo pa veliko množico bolj ali manj izobraženih ljudi, se pravi v najboljšem primeru informiranih državljanov. Če bi na certifikate o sistematičnem znanju oz. diplome gledali samo skozi omejujoča očala zaposljivosti, mislim, da se lahko poslovimo od sicer krhke, a še vedno trajajoče humanistične tradicije, v okviru katere se gibljejo tudi naše potrošniške misli. Globoko sem prepričan, da je predstavitev, osmislitev in kritika družbenih fenomenov – vključno s patologijami – neobhodno potrebna, če hočemo imeti dejavno participatorno demokracijo. Se pravi takšno, v kateri državljani prispevajo k sprejemanju odločitev ne le takrat, ko stopijo na volišče.
K intelektualcu se še vrneva, nekoliko podrobneje pa zdaj o kulturnih študijah. Govoriva o kulturi kot vodi za rdečo ribico v akvariju, iz katere ni moč zbežati. V globalni vasi pomeni kultura življenje, zdravorazumski diskurzi pa še vedno “filozofirajo” o tem, kako tovrstne specializacije nimajo prostora med častnimi poklici. Za tiste, ki še niso vzeli v roke učbenika Cooltura (Študentska založba, Ljubljana 2002) – kaj so kulturne študije?
Če ima sociologija za svoj predmet družbeno celoto, vključno s strukturami, procesi in dejavniki, je kulturologija ožja. Usmerja se na simbolične reprezentacije in inovacije, torej na način, kako simboli, ideje in pripovedi oblikujejo prostore živega izkustva. Kulture ni mogoče iztrgati iz družbe, prav tako pa ni mogoče umetnosti, književnosti in likovne umetnosti ločiti od širše kulture, v kateri nastaja, v kateri se konzumira. Študij kulture vidim kot neke vrste vodič po džungli oz. labirintu sodobnih simboličnih znakov, pripovedi in sporov, v katere smo zapleteni. Vemo, da se od druge svetovne vojne naprej ekonomski spori pogosto prevajajo v etnične, simbolične, ergo kulturne konflikte. Zato je poznavanje različnih kultur pomembno. Kdor pozna enega, ne pozna nobenega (kar velja tako za jezik kot tudi za kulturo in vero) in ostane zaprt v kletko samonanašanja. Nima primerjalnega okvira, se pravi, da svojih stališč ne zmore vrednotiti, še manj pa se umeščati v širše procese.
Tudi k Drugemu, ki vdira v nas in v Evropsko unijo, se še vrneva. Še vztrajam pri temi: katero je področje delovanja kulturologa? Tako kot umetnost v postmodernem času izstopa iz institucije muzeja, tudi kultura izstopa iz formaliziranih okvirov, stopa “na cesto”. Raymond Williams je tu neobhoden.
Kulturologija še zdaleč ne preučuje le umetnosti v družbenem okviru. Gre za pojmovanje navadne kulture, se pravi kulture kot živete, kolektivne izkušnje v neposrednem stiku z urbano etnologijo, socialno zgodovino in drugimi disciplinami. Nobena od univerzitetnih disciplin po drugi svetovni vojni namreč ne more, da ne bi bila bolj ali manj interdisciplinarna. Mobilizacija orodij iz različnih disciplin najbolj zaznamuje kulturologijo, po drugi pa jo napravlja neprepoznavno. Na podoben način kot vsi govorimo prozo, čeprav tega ne vemo, so vsi ljudje tudi kulturologi, čeprav tega ne vedo. Način, kako dešifriraš znake, zgodbe in simbole, s katerimi se srečuješ vsak dan, je odvisen od stopnje kritičnosti, informiranosti in razgledanosti vsakega posameznika.
Je torej kulturologija tisto “pravo” orodje ozaveščenega državljana?
Ne bi se branil podpisati pod to izjavo.
Bodimo kulturologi v metróju, če si sposodim skovanko Marca Augéja. Kakšen temperament pa (naj) ima intelektualec v družbi znanja? Nekoč se je reklo izobraženec tistemu, ki je končal specializiran študij, njegov uspeh pa je bil odvisen od količine in kakovosti opravljenega dela. Na tečajih andragogike in vseživljenjskega učenja danes poslušam teorije o specifičnih oblikah vednosti, ki jih premore intelektualec: uporabne, menedžerske spretnosti so to. Kam je šel kritičen intelektualec?
V družbi, ki povsem in izključno stavi na prodajni potencial posamezne ideje, bo kmalu prišlo do situacije, kjer ne bo nobenega, ki bo znal govoriti nad odprtim grobom. Psihična stanja, kot so ljubezen in herojstvo, smisel in hrepenenje, prevajamo v kategorije ponudbe in povpraševanja. Odrekamo se človeški celovitosti in vse puščamo sploščiti na eno razsežnost, potrošniško. Ker človek ni sredstvo, ampak cilj, vidim v kritičnosti pomembno vlogo. Če poenostavim: potrebno je razlikovati med izobraženci in intelektualci. Prvi so tisti, ki znajo ustrezno razbrati sporočila, intelektualci pa so tisti, ki jih ustvarjajo. Med intelektualci ločujemo še univerzitetne profesorje na eni in javne intelektualce na drugi strani. Čeprav gre za protislovje, saj privatni intelektualec ne obstaja, je pridevnik “javni” vseeno potreben, to pa zato, da ločimo univerzitetni glas od širšega javnega glasu. Za javnega intelektualca je značilno to, da izhaja iz kompetenc, pridobljenih na specifičnih znanstvenih področjih, iz razvidnega, četudi ne v slehernem tekstu nujno ekspliciranega moralnega oz. političnega nazora, in iz interesa za ukvarjanje s stvarmi, ki so skupnega oziroma splošnega pomena. S kritično uporabo intelekta na osnovi posebnih situacij in z luščenjem posameznih plasti smisla oz. z osvetljevanjem različnih vidikov resnice smemo torej upati, da pridemo v položaj, ko bo odziv na takšno razkrinkavanje socialnih fenomenov približek resnice, ki ga spozna širša skupnost.
Smo morda na zgodovinski prelomnici, ko se Sredozemlje in Evropa soočata s svojimi mejami. Seveda mislim na aktualno problematiko pribežništva, reševalnih operacij Mare nostrum in Triton, vsakodnevnih tragedij živih mrtvecev, ki bežijo iz afriškega pekla. Ali je to, kar danes doživljamo, Huntingtonov trk civilizacij? Kako naj ravna Evropa?
Evropa nenehno premišlja o svojih mejah. Ljudstva, ki si pripisujejo evropski status, so se zgodovinsko definirala per negationem, torej kot to, kar niso. Ta veliki Drugi, utelešeni nasprotnik, ki preide v sovražnika, so bili v starem veku Perzijci, v srednjem veku Muslimani, v dvajsetem stoletju komunizem, danes ponovno Islam. Če je Mare nostrum res naše morje, potem se utapljajo in umirajo naši ljudje. To niso brezoblična, amorfna množica, še zlasti če vemo, da so to žrtve tistih konfliktov, ki jih je Evropa pomagala izvoziti onkraj svojih geografskih meja in v njih sodelovati, bodisi z odsotnostjo aktivnosti bodisi z napačno intervencijo na Bližnjem vzhodu in južnih obalah Mediterana. Problem emigrantov je evropski problem, čeprav so ga tradicionalno dojemali kot zadeva ZDA. Evropske dežele so že dolgo uvoznice delovne sile. Mislim, da se Evropa s tem težko sooča zato, ker še veljajo usedlinski učinki nacionalne konstrukcije iz 19. stoletja.
Koncept nacije je relativno mlad pojem…
V njem gre za koncept metafizične ideje tipa slovenstvo ali italijanstvo ali nemštvo, ki je izmuzljiva in primerna za vlogo ekrana, v katerega skupnost projicira lastne, ekskluzivne vrednote. Ta ideja temelji na nereflektirani predpostavki krvi in tal. Sprejemanje dejstva, da bi bili Evropejci lahko tudi črnopolti, da ne bi bili kristjani, agnostiki ali ateisti, je zadeva, s katero se Evropa v luči evropskega projekta sooča katastrofalno. Če se vrnem k vojnam za jugoslovansko dediščino: prepričan sem, da bi do intervencije Zahoda pod vodstvom ZDA prišlo prej, če ne bi šlo tam za muslimane kot žrtveno jagnje novega svetovnega nereda. Drugače rečeno, do intervencije bi prišlo prej, če bi se kristjani spopadali med seboj. Danes je podobno: umazani posel za Evropejce v deželah tretjega sveta opravljajo lokalne milice. Migracija v Evropo pripoveduje o tem, da obstajajo Evropejci prvega reda, drugega reda, se pravi Vzhodnoevropejci in tisti, ki jim pod nobenim pogojem ne bo omogočeno, da postanejo Evropejci. Bodisi zato, ker jih pogoltne mokro pokopališče, bodisi zato, ker jih zavrnejo na mejah ali stlačijo v zbirna taborišča.
Kaj pa rešitev? Dolgo smo imeli skandinavske države za uspešen laboratorij multikulturalizma. Tako sem v mestecu Tromso na severu Norveške opazoval sobivanje protestantskih Vikingov in senegalske skupnosti. Kako reševati velikega Drugega znotraj nas?
Rešitve nimam, imam pa pojasnilo. Ta primer velja pars pro toto. Besedna zveza, ki označuje državo, je republika Italija. V teh besedah sta na delu pojem republika, ki označuje enakost državljanov pred zakonom, in Italija, ki označuje etnično določeno skupnost. Tam, kjer so nacionalno-etnično prvino povzdignili na nivo absoluta, so končali v totalitarizmu – Tretji rajh. Kjer pa so do absoluta dvignili republikansko načelo, so končali podobno – Sovjetska zveza. Napetost med tema načeloma je konstitutivno nujna za delovanje republike, v kriznih situacijah pa se vedno aktivira nacionalistični princip. Ta pojem je večkrat vsebinsko nedefiniran in zato primeren za politične zlorabe. Nacionalizem kot poslednje pribežališče podležev je hkrati edina ideologija, ki ji je uspelo naturalizirati zgodovino, torej v zadnjih dvesto letih prikazati zgodovinske konflikte med človeškimi skupnostmi, sloji in razredi kot nekako naravno dane. Produkt človeške pameti ali pomanjkanja le te se prikazuje kot naravno dejstvo. To ni uspelo komunističnemu internacionalizmu, čeprav sta se oba rodila leta 1848 – Komunistični manifest in Pomlad narodov. V 19. stoletju je nacionalizem še emancipatorna sila, ker se bori proti trajajočim privilegijem klerikov in aristokracije, v 20. stoletju pa postane destruktiven, ker nacionalna država postane edini gradnik mednarodnih odnosov. Ideja etnične manjšine je sestavni del vznika nacionalizma kot državne ideologije. Ta uveljavi tudi princip večine in manjšine, ko pravi, da si, ali tak kot večinski narod ali pa moraš izginiti. Vendar danes niti Islandija ni več etnično homogena država. Z drugimi besedami, v Evropi ni države, ki bi bila dom samo enemu narodu.
V Sloveniji ste vpeljali koncept postmodernizma. Postmoderno sfingo smo brali vsi. Bi lahko bili didaktični in na kratko predstavili ta pojem? Pri branju Lyotarda ali Jamesona se vsiljuje vtis, da gre za teorijo, miselni poizkus.
Modernizem kot gospodovalna stilistična formacija dvajsetega stoletja je deloval v skladu z logiko ali-ali. Ali elitna umetnost ali množična kultura. Modernizem se seveda odloča za prvo, torej za umetnost, ki cveti v odporu do prevladujočih meščanskih norm.
Množično je enako trivialno.
Tako. Postmodernizem pa množično kulturo in visoko umetnost postavi na isto raven. V izdelkih enega in drugega imaginacijskega registra razbira sodobne kulturne znake. S tega vidika je veliko bolj ekumenski, širokogruden kot modernizem, hkrati pa se – drugače kot modernizem – odpoveduje vrednotenju. Ko sem pisal o dialektiki kontinuitete in diskontinuitete, sem meril na to, da nikoli ne gre za popoln prelom s preteklostjo. Prebolevanje modernizma, torej odmik, odskok in obrat od njega, je izvedeno z modernističnimi sredstvi. Tudi sam sem zadržan do posvojitve postmodernizma tout court, ker mi sploščitev raznovrstnosti na en nivo ni simpatičen tako, kot mi ni pri srcu ta postmodernistična izenačitev med enakovrednostjo in enakopravnostjo. Vsi glasovi so v demokratični debati sicer res enakopravni, vendar pa niso vsi že kar enakovredni.
Ali se danes kultura odpoveduje svoji avri?
O neponovljivosti, enkratnosti umetniškega dela, za katerim se avtor skrije, danes res ne moremo razmišljati. Tudi sam izhajam zlasti iz temnega modernizma: od tam črpam ustvarjalne navdihe in napotke za svojo etično držo. Če je bilo v modernizmu najbolj pomembno delo, je v postmodernizmu pomembnejši avtor. Navzlic poststrukturalističnim teorijam o smrti avtorja, koncu velikih zgodb in sledeh v pesku, ki se poznajo po odhodu človeka, drži to, da je danes v množičnih industrijah kulture, denimo v literaturi, teža blagovne znamke John Grisham večja od teže romanov, ki jih je ta ameriški pisatelj objavil. On sam je bolj pomemben od dela, ki ga proizvaja.
Zgodovinske avantgarde pri nas zgodovinsko ne poznamo, privoščili pa ste jim renesanso v 80. letih z delom v Društvu za estetiko. Lev Kreft, Aleš Žerjavec, Peter Krečič,…
Zanimivo je, kako se je ta skupina z vidika hegeljanskega marksizma lotila arheološkega izkopavanja dediščine zgodovinskih avantgard na Slovenskem. Na vse kriplje so poskušali pokazali, da smo Slovenci participirali v avantgardnih gibanjih, čeprav resnici na ljubo nismo imeli skupine, ki bi složno delovala v skladu z nekakšnim manifestom, nismo imeli pa niti skupine, ki bi delovala v odporu proti modernizmu. Poznamo pa nekaj posameznih glasov: Avgust Černigoj in Ferdo Delak, revija Tank!, Srečko Kosovel se je sprehodil po komplektnem spektru -izmov svojega časa. Zgodovinske avantgarde so hotele pripeljati umetnost na ulico, v življenje in so težile k popolni družbeni spremembi s pomočjo prenosa umetnosti v vsakdan, zato so pogosto ujele korak z radikalnimi političnimi strankami. Danes lahko rečemo, da se je estetizacija vsakdanjega življenja zgodila, do popolne družbene spremembe pa ni prišlo.
Še kako reciva o Vaših študijskih in ustvarjalnih potovanjih. V ZDA ste zelo poznani, morda takoj za Tomažem Šalamunom. Kolega mi je razlagal, kako Vas berejo študentje med drugim tudi na Portugalskem. Kaj iščete na svoji poti in ali je Amerika res tako daleč?
Na svojih poteh iščem načine, kako postati človek. V druženju z vrstniki, pisatelji, pesniki in intelektualci lahko vedno znova preverjam relativnost tistih besed in vrednot, ki so v slovenskem prostoru samoumevne. Vstopanje v živ brbotajoč laboratorij, ki poteka na festivalih, javnih forumih in drugih oblikah javnega soočenja poetik in noetik: zame je to neobhodno potrebno, če hoče človek ohraniti vitalnost v svoji “vita contemplativa”.
Pripravljate se na pot v Luksemburg…
Čez teden dni bom na pesniškem festivalu Poezija pomladi. Izbrane evropske pesnike ob tekočem dogajanju peljejo tudi na debato s srednješolci, kar se mi zdi zelo pomembno. Poezijo jemljem kot kapsulo smisla in imam občutek, da je dovzetnost za smisel v dobi druge socializacije večja kot potem, ko se človek že navadi na to, da gre tudi brez branja, četudi ne ve, da ga bo brez branja pobralo.
No, pa sva pri Vašem zadnjem delu Kako postati človek, ki je letos izšlo pri Cankarjevi založbi.
Pesmi oz. gesla iz privatne abecede otroštva sestavljajo knjigo Kako postati človek, ki sicer nosi letnico 2014, četudi je izšla v začetku letošnjega marca. Knjigo sem napisal kot palimpsest spominov in izmišljij, izrisujoč lastni portret v sedemdesetih letih, ko sem iz otroka postajal mladostnik. Pri iskanju ustrezne oblike ali posode za tokove stvarnih doživetij in sanjarij sem po nekaj neuspešnih poskusih prišel na dan z zasebnim geslovnikom, ki pa je strogo zamejen z gesli iz Mladega vedeža, torej iz legendarne enciklopedije za mladostnike do petnajstega leta, ki je izšla pri Mladinski knjigi v letu, v katerem sem se rodil: 1961. Številni ponatisi pričajo, da enciklopedije ni posvojila le moja generacija, pač pa tudi mnoge druge. Petdeset gesel, po dve za vsako črko slovenske abecede, skuša nazorno opisati in sugestivno priklicati čas in prostor polpretekle dobe, v kateri sem se dobesedno učil, kako postati človek: deške igre in zaljubljenosti, športne dejavnosti in potapljanje med razprte knjižne platnice, gorniške pustolovščine in obmorske slasti, zemljevidi ulic rojstnega mesta, ožje in širše domovine ter Evrope, pa tudi seznami predmetov za vsakdanjo uporabo – vse zanemarjene, ampak ne zanemarljive podrobnosti se sončijo pod baldahinom moje knjige, za katero upam, da je napisana z zornega kota, ki ga ne more posnemati nihče, hkrati pa jo vsak lahko bere kot svojo. Z drugimi besedami: moja enciklopedija odraščanja ne skriva, da je napisana za vsakogar, saj želi voditi po poteh spominov in domišljije, na katerih “jaz” prehaja v “ti” in zgodba pravzaprav o tem zares govori.
Jernej Šček

08.06.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!