Vsem prijateljem, ki jih ni več

Avto vozi preko Brd. Vinogradi počasi dobivajo prve rdeče in rumene odtenke, sonce zahaja sredi vetrobranskega stekla. Ni še “čist” zahod, še je toplo, zlato rumena barva polni pobočja in polja se zlatijo v večeru. Sence dreves se igrajo skrivalnice z oblaki. Lepo je. Krasno. Prelepo in prekrasno je včasih to Stvarstvo. Tako, da ti seže tja do srca in se ti naredi kepa v grlu. Zaradi veličine in zaradi občutka, da je minljivo.
Spomnim se podobnega, morda še lepšega večera. Avgusta, nekje na morju, v hrvaški Istri. Če se ne motim, je bila to Dajla. Majhno naselje ob morju. S poezijo Mediterana. Sonce je zahajalo tako kot danes v Brdih, le da je padalo v objem morju, ki ga je pričakalo v najlepših barvah, in se je nebo odevalo v rdeče. Lepo. Prelestno. Krasno, da ti zmanjka besed. Mimo je šel nekdo. Neznanec. Videl je, da strmim v sončni zahod. Prelep, da bi človek o njem molčal. Bog ve, kaj je po smrti, je rekel in strmel v sonce. Kaj se zgodi, ko je vsega konec. Tujec se za trenutek obrne in srečava se z očmi. Ne vem… Morda postaneš del neskončnega sončnega zahoda…, odgovorim in že greva vsak svojo pot. Tujec in jaz, vsak s svojimi sanjami. In s svojo bolečino. Sonce pa počasi izginja v valovih.
Svet je popoln. Popolna je lepota narave. Popoln je vsak najmanjši košček tega magičnega mozaika. Popolni so gozdovi, polja, cvetje in zvezdnato nebo. Prelestno je sonce, ko zahaja, lepa so jutra, ko zapiha prva sapa zori v pozdrav. Lepo je poletje z vonjem po razžarjenem pesku, a pesem zaledenelega jezera je eden izmed najlepših spevov. Včasih se sprašujem, od kod vsa ta usklajenost, ta harmonija, ta lepota, ki se v tisočerih odtenkih zliva v večnost. Svet je lep. Življenje je lepo.
A vendar, ko vozim mimo briških vinogradov in gledam to zlato, ki se razliva preko polj do neba, me tišči v prsih, vozel imam v grlu. In strah. Tisti neznani, gromozanski, neopisni strah pred tistim nečim, ki se ga vsi bojimo in si ga ne znamo razložiti. Trpljenje… Toliko ga je okoli mene, da komaj plavam na površju. Bolečina vpije in me grabi za rokav. Nočem utoniti, še druge vlečem k soncu, v naročje zlatih odtenkov na nebu. A je težko, včasih prekleto težko. Ko te je strah že jutrišnjega dne. Ko te je strah vprašanj, pogledov, rok… Čemu? Zakaj?… Vprašanja, ki tonejo v bolečini. Trpljenje. Kruto, brez vsakega odgovora.
Eden tistih prelepih večerov je, ko te večnost potegne za seboj. In te postane strah. Koliko mojih prijateljev v tem obdobju trpi. In koliko jih odhaja ali jih je že odšlo. Sonce zlati vinograde, travniki se blestijo v rosi jesenskega dežja. Čemu trpljenje? Čemu bolečina? Tista neizmerna bolečina in tisto neizmerno trpljenje, ki ne vidi poti in ne vidi upanja. Samo strah, ki golta, duši, mori. Ne vem, kaj je hujše, bolečina ali strah. Strah pred trenutkom, ko bo bolečine za vekomaj konec. In bo pesem utonila v samoti. Samoti nas, ki ostajamo. In nas je morda še najbolj strah.
Razmišljam, čemu lepota, usklajenost, popolnost, če jih preglaša bolečina. Če se v njih odseva trpljenje. Človek najbolj trpi. Sicer tudi živali trpijo, ampak njihovo trpljenje je polno vdanosti. Ni upora v njih, ne bežijo pred bolečino. Videla sem umirati psa, mačko. Enostavno čakala sta, da se izpolni. Nehala sta jesti in piti. Čakala sta z vdanostjo v očeh. Kot bi bilo naravno… Saj je naravno. Samo za nas ni. Za nas ljudi. Morda ravno zaradi lepote. Ker smo preveč navezani nanjo. Morda zaradi ljubezni… Ker ljubimo. Ko ljubiš lepoto, si želiš večnosti, ne smrti. In najmanj bolečine.
Za rastline ne vem, če trpijo. Drevesa vsekakor ne. Za drevesa imamo ljudje občutek, da so večna, da so neomajna, da se dotikajo najpopolnejšega. Drevesa so neupogljiva. Drevesa so nekje na pol poti med večnim in minljivim. Morda mi je zato prijateljica pred kratkim rekla, da, ko ne bi bila človek, bi hotela biti drevo. Morda mi je to rekla ravno zaradi trpljenja, zaradi tiste tesnobe, ki duši in mori. Drevesa pa se lahkotno dvigajo v nebo.
Kolikokrat si ponavljamo vedno isto vprašanje. Čemu trpljenje? Morda je sreča podobna poletju. Ko ne bi bilo bolečine, ko ne bi bilo zime, bi ne znali uživati sonca. Vendar ne vem, ali to res drži. Včasih že. Nekoč sem sama nakupovala med policami veleblagovnice. Pa se mi je približala ženska srednjih let. Nasmehnila se mi je in za trenutek se je njen nasmeh odseval v mojem. Ne vem, zakaj je izbrala ravno mene, da mi je povedala, da je srečna. Prisluhnila sem ji. Pripovedovala je, da je bila hudo bolna. Rak… Smrti je gledala v oči. A se je dobro izteklo. Živa je. Od tedaj ljubi življenje. Vidi lepoto. Srečna je. Prej vsega tega ni bila sposobna. Kot bi ji bilo življenje nekaj samoumevnega. Ker ni vedela za bolečino. Zdaj ve, da je dar. In ga ceni. Kot ceni poletje tisti, ki ga je dolge mesece tresel mraz.
Morda je v njenem primeru trpljenje imelo vendarle smisel. Večkrat pa ga nima. Ko smo čisto na koncu poti, ko vemo, da ni vrnitve, tedaj nima trpljenje nobenega smisla več. In se sprašujem, zakaj nam ni dano, da bi na koncu svoje poti enostavno zaspali. Morda celo z nasmehom na ustih.
Moj oče trpljenja ni priznaval. Hudo je bilo, ker je umiral dolgo in ker je bil večkrat pod nožem. A ni nikoli govoril o bolečinah. Čeprav smo vsi vedeli, da jih ima. Preveč je ljubil življenje, da bi ga omadeževal. Da bi priznal, da trpi. In nikoli ni omenjal smrti. Še zadnje ure je upal. Novoletni dan je bil, ko sem zaman iskala bolničarja, ki bi ga lahko oskrboval na domu. Ni jih bilo na razpolago. Prazniki. Vseeno sem mu zagotavljala, da sem ga našla, da je vse v redu, da ga bo rešilec kmalu pripeljal domov. Da ga ne bom pustila v bolnišnici. Čim prej uredi, so bile njegove zadnje besede. In z zadnjimi močmi se je splazil do okna v bolniški sobi, da bi gledal morje in mesto v zalivu. Trpljenje mu ni moglo vzeti lepote. Še vedno je verjel vanjo. In še vedno je verjel v življenje.
Sonce zahaja nad Brdi. Jesenski večer obljublja neskončno zvezdnato noč. Popolnost Stvarstva. Harmonija neminljivosti. Danes sem tu. Živim. Lepota mi je dana. Pogoltnem kepo in grem naprej. Preko Brd domov v Benečijo. Preko noči v novo jutro. Kljub temu prekletemu trpljenju se splača živeti. Kljub vsemu. Tudi kljub odhajanju, ki pušča v nas samoto in bolečino.