“Vselej je ponujal upanje osebam, ki so se znašle v stiski”

Zaradi pomembne dejavnosti na področju književnosti, o kateri govori bogata produkcija zapisov, esejev, gledaliških del in prevodov; zaradi kulturnega pomena, o katerem priča dejstvo, da je vsesplošno priznan za enega izmed osrednjih slovenskih pisateljev, neoporečen in globok razlagalec zgodovine, kulture in duha našega območja; zato ker je jasno in poglobljeno predstavil družbeno dramo, ki so jo povzročili totalitarizmi katerekoli vrste; zaradi predanega didaktičnega prizadevanja, ki ga je izvajal v prid mladim v dolgih letih poučevanja, s katerim je prenašal svoje misli in znanje ter zanos do klasične kulture – no, za vse to je predsednica pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat izročila srebrni pečat Tržaške pokrajine profesorju Alojzu Rebuli.
Zimska katastrofa, ki je zajela našo matično domovino, pa ni dovolila slavljencu, da bi se v četrtek, 6. februarja, le nekaj dni pred osrednjim slovenskim kulturnim praznikom, osebno udeležil slovesnosti v sejni dvorani pokrajinskega sveta. Njegovi hčerki Alenki Rebuli je tako pripadala naloga, da sprejme iz rok predsednice Poropatove srebrni pečat in da pred številnim občinstvom, med katerim je bilo veliko predstavnikov krajevnih javnih in vojaških oblasti, pisateljevih sorodnikov, znancev in prijatejev ter kulturnikov, prebere očetov priložnostni zahvalni nagovor. Razmišljanje je bilo od samega začetka naravnano na njegovo globoko, tudi rodbinsko vpetost v tržaško okolje: “Ta palača ima morda v svojih zidovih tudi kakšen kos marmorja, ki ga je moj ded Ivan Zidarič prevažal s svojimi volovi iz nabrežinskih kamnolomov”, je v prvem stavku zapisal pisatelj, ki v prijaznem dejanju pokrajine vidi dve priznanji. “Prvo gre kulturnemu delu kot takemu, ki je danes, žal, na dnu vrednostne lestvice, drugo priznanje pa je namenjeno jeziku, ki že tisoč let živi ob Dantejevem jeziku in je odprt za italijansko kulturno ustvarjalnost”. Tržaško področje je bilo za Rebulo tako ali drugače kraj literarnega navdiha. Na zalivsko mesto ga vežejo tudi osebni stiki z uglednimi italijanskimi osebnostmi, kot na primer z Manliem Cecovinijem in Fulviom Tomizzo. Rebula je v nadaljevanju spomnil na naklonjenost italijanskega založniškega sveta njegovim delom, v katerih odseva kremenito humanistično prepričanje. S podelitvijo te nagrade je Rebula mnenja, da je pokrajina pokazala svojo evropsko razsežnost.
Po uvodnih pozdravih predsednice pokrajine Poropatove, ki je obnovila osrednje lastnosti Rebulove osebnosti, in predsednika pokrajinskega sveta Maurizia Vidalija, se je slovesnost prelevila v pravo literarno predavanje, saj sta o Rebulovem liku spregovorila prof. Elvio Guagnini in prof. Tatjana Rojc. Časnikar Ivo Jevnikar je poudaril nekatere od literarnih lastnosti slavljenca, urednik Mladike Marij Maver pa je spregovoril o prijatelju Rebuli.
Osrednji topos v Rebulovi književnosti si prof. Tatjana Rojc predstavlja v vprašanju zla in tragike bivanja, s čimer je človek v svoji minljivi dimenziji trajno zaznamovan. Prav tako je pri Rebuli ključnega pomena tematika jezika, ki je zanj ne samo eksistenčno, temveč etično vprašanje: jezik pomeni pripadnost neki skupnosti, v tem primeru slovenski. Slovenska beseda pa je bila od svojega spočetka (se pravi od Brižinskih spomenikov dalje) zavezana Božji besedi: verski čut je pri pisatelju izrazit, ni pa končna postaja na poti sprejemanja Božjega kot daru, je le začetni korak v smer raziskovanja Absolutnega, kar ni zanj dar, temveč vsakodnevno osvajanje lastne vere. “Rebulov opus je izrazito literarnega značaja, teme pa so izrazito metaliterarne: življenjske izkušnje, književnost in filozofija, antika, politika, jezik, narodna zavest, vprašanje vere”. Vse te tematike se razvijajo na površju njegovih strani, v podzemlju katerih se vsa pripoved zapleta ob trajnem tragičnem boju med etiko in ničem. Rebula nima dvoma, kako razplesti spopad: z neomajnim odklanjanjem samonamenske katastrofe sprejema Absolutno Resnico. Prof. Elvio Guagnini je svoje razmišljanje o Rebuli začel z znamenito monografijo o Jakobu Ukmarju, v kateri šempolajski pisatelj ni vrhunsko zajel le osebnosti Božjega služabnika, temveč tudi zgodovinsko ozadje odnosa med tukaj živečima narodoma. Trst je za Rebulo kraj duše in spomina, je prostor, kjer so mu slovensko identiteto odvzeli in kjer si jo je sam ponovno prilastil. Svoja literarna dela je Rebula vedno uporabljal za to, da bi ta postala glasilo njegove etike, naj si bo to roman V sibilinem vetru ali pa v delu Nokturno za Primorsko, v katerem pisatelj jasno obsoja nasilje totalitarizmov: dejstvo, da to počenja po literarni zgodbi, nikakor ne zmanjša etične sporočilnosti povedanega, prej obratno, še podkrepi jo. Nekdanji profesor italijanistike na tržaški univerzi se je dotaknil tudi dela, ki se v italijanščini glasi Da Nicea a Trieste, v katerem je Rebula poglobil svoje versko prepričanje in zlasti opredelil odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti slovenski katoličan v Trstu. “Rebulov credo preprosto pomeni glasno razmišljanje o lastni izobrazbi in kulturni dediščini”, je dejal govornik. Dejansko je Rebula prepričan, da je kultura najprej humanitas, šele nato estetski trenutek: po istem principu pisatelj najbrž meni, da pripadati manjšini je prednost ne toliko z zgodovinskega, ampak eshatološkega vidika.
Rebulova intelektualna razsežnost je v polnosti prišla do izraza ne samo na literarnem področju, temveč tudi v teologiji in političnih spisih. Posebno poglavje je v pisateljevem življenju imela publicistika, ki jo je v svojem posegu razčlenil novinar Ivo Jevnikar. Spomnil je, da je bil Rebula pred 61 leti član redakcijskega odbora revije Sidro, ki sta ga sestavljala tudi Boris Pahor in letošnji Prešernov nagrajenec Pavle Merku’. Bilo je to le prvo izmed številnih publicističnih prizadevanj, v katerih se je Rebula preizkusil. Sodeloval je namreč z revijami Tokovi, Most, Celovški Zvon, Zaliv, Zvon, še vedno piše za Mladiko in Družino. Rebula ni nikoli odmaknjeno živel v slonokoščenem stolpu, ampak je prispeval svoj delež k družbeni, verski in politični debati, kot pričajo sloviti homaž Kocbeku leta 1975, njegova podpora stranki Slovenska skupnost ter angažma pri Društvu slovenskih izobražencev in Dragi.
Rebulo dobro pozna Marij Maver. Bil je njegov profesor na gimnaziji, spoprijateljila sta se na Dragi in ob skupnih prizadevanjih pri Mladiki, pri kateri je Rebula izdal več knjig, tudi svojo zadnjo Pred poslednjim dnevom, in DSI. Rebula je bil ob Jožetu Peterlinu oseba, kateri Maver največ dolguje: “Srečo sem imel, da mi je Rebula med dolgimi sprehodi po naši tržaški okolici neposredno zaupal marsikaj od tega, kar smo danes slišali”, je dejal Maver.
In ravno Rebulovo prijateljsko držo je podčrtala hči Alenka, potem ko je odložila list z očetovo pisno zahvalo: “Bil je zvest prijatelj veliko ljudem, besednim umetnikom, duhovnikom, vernikom in nevernikom, partizanom in študentom. Vselej je ponujal upanje osebam, ki so se znašle v stiski”.
IG

Alojz Rebula je prejel srebrni pečat tržaške pokrajine

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme