Suzin svet

Vsega preveč

Vsega preveč

Piše: Suzi Pertot / Ali se znamo čemu odrekati?

O pustu je bilo v preteklih dneh veliko govora. Ljudje to potrebujemo. Sprostitev namreč in nekaj malega veselja. Pust pa potrebuje tudi naša požrešna družba, ki jo poganja edino in samo potrošnja. Če bi dnevi potekali enolično brez praznovanj in brez posebnih priložnostnih datumov, bi menda potrošnja hudo trpela. Človek je tu predvsem, da kupuje, vse ostalo sploh ni pomembno. Ste že opazili, da se, denimo, pralni stroji zadnje generacije redno kvarijo, po petih, šestih letih pa je za živčni sistem najbolj zdravo, da ga enostavno odvržeš in kupiš novega. Spadam pa še med tiste srečneže, ki se lahko ponašajo s spomini na stare pralne stroje, ki so trajali in nemoteno delovali tudi po dvajset, petindvajset let. Srečni časi. Brezskrbni časi. Časi, ko je svet še deloval v korist človeku, ko smo še mislili, da smo srečni in bomo vsak dan bolj srečni. Časi, ko nismo vsi garali in nakupovali samo zato, da je peščica, dvajseterica ljudi morda, vsak dan bolj bogatela, vsi ostali pa postajali vsak dan bolj revni. In prisiljeni v jarem potrošnje.
Zdaj, ko je pust mimo, se za kristjane, pa tudi za tiste, ki verjamejo, da je pomlad čas prenove, začenja postni čas. Čas odrekanja, razmišljanja, prenavljanja. Čas, o katerem, verjemite mi, noben časopis ne bo pisal in izložbe se ne bodo polnile z najrazličnejšimi, obdobju primernimi predmeti. Izložbe se namreč ne morejo polniti z odrekanjem. Niti s skromnostjo. Sploh ne bo govora o postu. In o njegovem pomenu. Kajti post sploh ne spada v našo sodobno družbo. To je doba obilja, doba, ko je vsega preveč, in kljub vsemu še naprej kopičimo. Doba, ki sicer ne pozna pravega veselja. Obilje ne prinaša veselja. Obilje je samo prenasičenost, naveličanost, brezciljno tavanje, dolgčas, ki utruja. A vseeno, kljub temu da kristjani nismo edini, ki nam vera priporoča post, za to vsesplošno odrekanje v našem vsakdanu ni prostora. In se o njem molči. Uradna medicina post celo odsvetuje. Kot ne bi imeli na dlani dokazov, kam nas je pripeljala naša prenasičenost s hrano.
Rodila sem se v Trstu v letih obilja. Ni bilo povsod tako. Že v Sloveniji, tedaj je bila to Jugoslavija, obilja niso poznali in so se morali marsičemu odrekati. Pri nas pa je večina lagodno živela. In čeprav je bila moja družina vse prej kot premožna, hrane pri nas doma nikoli ni primanjkovalo.
Da je bila nekoč huda lakota in je obilje vsega nekaj povsem novega, sem izvedela tako iz pripovedi sorodnikov, predvsem none, kot tudi iz literature. O tistih časih, ko si moral kruh, ki je padel na tla, pobrati in poljubiti, so v letih moje mladosti namreč pisale le knjige. Pa še profesor Beličič nam je v šoli pripovedoval o tem. Solze je imel v očeh, ko je gledal moje sošolce, fante, ki so kruh mesili v majhne kroglice in ga s fračami metali po razredu. Še danes se spominjam njegovega “poberi ga in poljubi ga” in bolečine, ki jo je bilo zaznati v njegovem glasu. Sama tega nisem počenjala, pa čeprav mi je mama že kot otroku strogo prepovedala, da bi hrano, ki je padla na tla, pobirala. Zdaj, ko sem odrasla, jo vedno pobiram. Ne maram, da hrana obleži na tleh in jo morda celo pohodimo. Nekaj nagonskega je v meni, ki mi tega ne dopušča. Hrano poberem in jo brez razmišljanj dam v usta. Ne verjamem preveč v bakterije in vem, da me ne bodo ugonobile. Menda je tega kriv moj zdravnik, ki mi pripoveduje, kako nam je čistoča uničila imunski sistem. Morda pa hrano pobiram s tal, ker me še vedno boli tisti kruh, ki je letel po razredu in smo ga nato teptali. Še vedno me je sram, da sem odraščala v obdobju, ko je bilo vsega na pretek. Vsega preveč.
Nismo bili srečna družina. Brat, polbrat pravzaprav, je moral že zgodaj od doma. Ponovno sva se našla šele zdaj, ko staršev ni več. Mama in oče se nista najbolje razumela. Zato je bila moja mladost polna samote. In grenkobe. Ni bila brezskrbna, vse prej. Bila je mladost otroka, ki mu niso tuji niti vpitje niti udarci. In ne pozna družinskih izletov, družinskih prijateljev, sorodnikov. Starši pa so mi vse to po svojih močeh nadomeščali z obilico hrane. Pozneje, ko sem živela vse manj doma in vse več med prijatelji, sem bila deležna ničkoliko očitkov. Govorili so mi, da sem imela kot otrok vsega na pretek. Čokolado, tako polnjeno in tako z rižem, oranžade Sinalco in druge sladke pijače, slaščice, od rolad do raznih pit. Zrezek je bil pri nas doma vsak dan na mizi, za malico v šolo pa nisem nikoli dobivala kruha, ampak vedno le sladke priboljške. Pa verjemite mi, da sem od vsega imela najraje skledo radiča s fižolom. Veliko let pozneje sem postala vegetarijanka. Menda iz upornosti.
Najlepši trenutki mojega otroštva so bili ravno tisti, ko smo nakupovali. Tisto nakupovanje, ki ga zdaj tako blatim in ki ga resnično ne maram. “Po špežo” smo hodili v Sežano, ker je bilo poceni, mama pa je bila prepričana, da je tam hrana tudi bolj zdrava. Ker pa je bilo treba do tja z avtom, je bila to edina priložnost, ko smo se skupaj odpeljali vsi trije, mama, tata in jaz. No, še na počitnice v gore smo hodili skupaj, to pa samo zato, ker sem bila astmatik in je tako svetoval zdravnik. V hotelu smo se potem ponovno ločili. Mama je največ počivala, z očetom pa sva planinarila. Kljub polnim omaram slaščic, kljub predalom, ki sem jih lahko odpirala ob vsaki uri, kljub zrezkom, ki si jih marsikateri otrok ni mogel privoščiti, pa nisem bila vesel otrok. Prej debela in naveličana. Manjkala mi je igra, manjkal mi je smeh. Manjkala mi je brezskrbnost srečne družine. Žalosten, osamljen otrok brez želja. V zameno za vse sem dobivala hrano.
Ko sem dorasla, sem se temu uprla. Hrani namreč. Ni mi bila potrebna in še zdaj mi ne pomeni veliko. Samo tedaj, ko sem močno obupana in mi je težko, si s hrano polnim praznino in bol. Kot študentki se mi je enostavno zazdelo, da je dovolj, če jem enkrat na dan. In še danes, na moževo gromozansko žalost, sem to navado obdržala. Pomembno mi je bilo, da sem bila čim več na svežem zraku in v naravi. Ko sem bila na soncu, nisem bila nikoli lačna. Še zdaj imam občutek, da se moje telo napaja ob svetlobi, ob rumenih žarkih. Drugega ne potrebujem. In, ne zamerite mi, prepričana sem, da ljudje, ki zapravljamo dragocene ure, zato da kosimo, malicamo in potem spet večerjamo, zapravljamo zdravje, denar in predvsem čas. Priznam še, da mi je v največje breme, ki me spravlja skoraj v obup, to, da me kdo sredi najlepših in najbolj sončnih ur povabi na kosilo. No, večerjo v družbi imam rada zaradi kramljanja in druženja. To je nekak obred, način, da smo skupaj. Dan pa je prekratek, da bi ga zapravljali pri mizi.
Hrana. Ah, da bi vedeli, koliko ljudje govorijo o hrani! Poznam take, ki ti ob vsakem srečanju najprej povedo, kaj so jedli. In koliko so jedli. S tem se celo hvalijo. Danes skoraj nikogar ne poznam več, ki bi (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

01.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!