Vse in vsega (2)

Tako sta se kavi počasi pridružila še časopis in nazadnje pametni telefon. Mož me sicer grdo gleda, a priznam, da sem tudi sama padla v virtualni svet telefonskih klepetov.
Časi se spreminjajo, življenje tudi. Včasih pomislim, da sem menda stara, ker se tako rada spominjam, kako je bilo v preteklosti. A vendar … ko so za nami dolga leta izkušenj, radi primerjamo sedanjost s preteklostjo. V kavarnah se je vse spremenilo. Najbolj to seveda, da ni nikjer več cigaretnega dima. Tistega, ki se je nekoč vil od miz proti stropu in je dajal času počasnejši utrip, prostoru pa svojevrstno sivorumeno barvo. Prepričana sem, da za naše zdravje cigaretni dim ni bil dober. Tisti večeri, prepojeni z dimom in polzenjem, čas, ki se je počasi zatikal v porumenele stene, in ljudje, ki so dolgo ugašali ogorek ter srebali zadnje požirke kave, pa so bili odsev dnevov, ki jih ni več. In ki jih močno pogrešam. Zdravju navkljub.
Občutek imam, da so cigarete nadomestili telefoni. Da si dal času smisel, si si nekoč prižgal cigareto. Zdaj “prižigamo” vsi telefone in iščemo, kaj je novega. Morda, kot pravi prijateljica Tamara, iščemo samo toplino, bližino. Zdaj se toplina izraža s smeški in srčki. Vse skupaj pa je in ostaja le virtualno.
Skodelica je prazna, plačam in se vrnem v trgovino, da nakupim še zadnje malenkosti. Spet tonem v hrup, v ponavljajoče se božične melodije, ki nas vsako leto spremljajo, dva, morda celo tri dolge mesece. Na hodniku veleblagovnice je Miklavž, pa še nekaj plišastih prikazni, ki objemajo otroke in z njimi plešejo. Mame jih pridno “fotkajo” s pametnimi telefoni. Skušam se spomniti, kako je bilo, ko sem bila sama otrok. Menda so tudi tedaj po mestu postopali Miklavži in Božički. Menda so tudi tedaj objemali otroke. Pametnih telefonov seveda ni bilo. Nas pa, najmlajše, je bilo celo nekoliko strah nenavadnih prikazni. To so bili časi, ko smo še verjeli v sv. Miklavža. To so bili časi, ko so se v dimu cigaret tu pa tam še iskrile pravljice in pripovedi.
Črni petek se izteka in pretaka v december. Povsod je slutiti ta najlepši mesec v letu. Ves ta blišč, dogajanje, vse to, kar Slovenci z eno besedo imenujemo veseli december in je v resnici zakulisje velike decembrske potrošnje ne pa praznikov, ki so bili nekdaj in kot so bili nekdaj. Po “črnem petku”, ko smo kupci odhajali domov s polno torbo poceni artiklov, je zdaj na vrsti še dolgi in pisani december. Veseli potrošniški december, v sklopu katerega bomo in smo popolnoma pozabili na Božič.
Da se skriva za vsem tem, kar dajamo v torbe in pozneje v prtljažnike in omare, kar precejšen zaslužek, ni dvoma. Kljub za nas privlačno nizkim cenam na črni petek trgovci zaslužijo. In kar je še huje, trgovci zaslužijo tudi ob prodaji prazničnih “panettonov”, katerih cena je tri, štiri evre za tri četrt kilograma. Če pogledamo sestavine, naj bi bili v njih jajca, moka, kvas, suho grozdje in sadje, maslo, sladkor, in verjetno sem še marsikaj pozabila. Prišteti moramo še delo tistih, ki “panettone” proizvajajo, embalažo, prevoz, pa zaslužek trgovcev. Logično vprašanje, ki bi si ga morali ob vsem tem postaviti, je, kakšna je kakovost take poceni hrane in kaj sploh jemo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji