Vse in vsega (1)
Črni petek je že mimo. Črni petek ali Black Friday, kot mu pravijo Angleži, pa tudi Italijani, ki nimajo te lepe navade, ki jo imamo mi Slovenci, da vse angleške tujke prevajamo in jih podomačimo. Od tega črnega petka so ostale le posamezne reklame, oglasni letaki, ki so prispeli po pošti, so že končali svoje dni v košu, ljudje pa v naglici vsakdana pozabljamo na vroče cene in brezglave nakupe. Vse se počasi umirja. Nekako tako kot valovi na širokem in razburkanem nakupovalnem morju. Vse manj jih je, vse bolj se polegajo in vse bolj tihi in redki so. No, če po pravici povem, prevelike nakupovalne mrzlice sploh nisem zaznala. Morda je bilo za peščico več ljudi v trgovinah in nekoliko bolj jezno so se oglašali tisti, ki ne marajo potrošništva, tujih navad in vsega, kar nam, hočeš nočeš, naša moderna družba prinaša.
Sama za letošnji črni petek nisem imela velikih načrtov. Nikoli se ne oziram za reklamami, pa naj bo to prav ali narobe. Enostavno nimam časa za to. Še za dobro knjigo mi ga ostaja vse premalo, kaj šele, da bi prebirala reklamne zgibanke ali odpirala maile, ki jih dobivam iz raznih trgovin. Tam bi našla samo celo vrsto proizvodov, ki jih nikoli nisem kupovala, še manj rabila. Ljudje jih kupujejo le zaradi debelo natiskanih številk. Popusti. Omama sodobnega človeka.
V četrtek, na dan pred črnim petkom, sem bila ravno v Čedadu, pa sem parkirala pred trgovino s hrano za živali, Otok zakladov se imenuje, Isola dei tesori v italijanščini. Hrano za pse in mačke navadno kupujem enkrat na mesec, tako da v trgovino zahajam čim manj. Tokrat, na moje veliko presenečenje, se vse zdi nekako prazno in nikogar ni za policami ali pri blagajni. Na vhodnih vratih zasledim vse polno plakatov, ki vabijo na nakupovanje na petek, na črni petek, ko bomo lahko dobili čisto vse izdelke s tridesetodstotnim popustom. Kaj pa to meni mar, pomislim in že potiskam voziček. Še do prvih polic ne pridem, ko se ustavim in zamislim. Malo poračunam in že se praznih rok vračam k avtu. Seveda se splača. Pa naj bo črni ali zeleni petek, 30-odstotni popust v časih, ko je življenje vse težje in ko je denarja vse manj, ni kar tako od muh. Stopim v avto in se odpeljem trdno odločena, da grem naslednjega dne mimo, pa še do Nove Gorice skočim. Že mesece načrtujem nakup tabličnega računalnika za moža. Morda tudi pri tem nekaj malega prihranim.
No, naslednjega dne se tako tudi sama znajdem v vrtincu črnega petka, za katerega nekateri prijatelji pravijo, da je najbolje, če greš v gozd in tako 100 % prihraniš na vseh izdelkih. Drugi spet hitijo od trgovine do trgovine in kupujejo to, kar potrebujejo, pa tudi vse tisto, česar bi v drugačnih okoliščinah nikoli ne kupili. In potem so jih samo prepolne roke pisanih vrečk in brezizrazen, utrujen pogled človeka, ki je na policah pustil misli in besede. Pomislim, da je srednja pot vedno in povsod najboljša. Zlata sredina pač. Edina možna izbira.
Črni petek je v polnem teku. Čisto majhna stopicam po velikih halah. Nobenih vrst, nobenih množic, čisto navaden petek. Kupim, kar potrebujem, ne iščem po policah, raje grem v bližnjo kavarno na “kapučino”. Kar prileže se, ko odpreš časopis in srkaš toplo kavo. Še smetano sem naročila. Ne zato, ker bi bila tako hudo požrešna, doma bi je ne jedla. Ampak vse skupaj postane nekak ritual. To, da si privoščiš odmor in sediš v baru, gledaš sivino skozi okno in opazuješ ljudi, ki so si priborili odmor za malico sredi delovnega dne.
Trenutki, ko se ustavimo, so nadvse dragoceni. Hitenja je vse več. Vsak dan, ob vsakem času. Občutek imam, da leto za letom vse bolj hitimo. Dogodkov je vse več, dela, opravkov, težav. In dan za dnem vstajam ob svitu, spat pa odhajam pozno ponoči, ko ogenj v peči dogori in je zunaj že vse tiho. Razen burje seveda, ki že od prve jeseni neusmiljeno divja prek travnikov ob hiši, buta v okna in v strešnike ter pripoveduje o davnih časih, ko je bilo snega in mraza na pretek, čas pa je tekel veliko, veliko počasneje.
Kava sredi številnih opravkov je zakon. Tudi to, da (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
/ dalje
Suzi Pertot