“Vse upanje ne umre, še se da!”

Slovenskega veleposlanika v Italiji Tomaža Kunstlja vsebina romana Marija Čuka Črni obroč nagovarja, predvsem zato, ker res sovpada z “julijskim dnem, ki vsakemu od nas prinaša sporočilo glede na osebno izkustvo, na osebna doživljanja, na osebno zgodovino, pa tudi na kolektivno zgodovino Slovencev v Italiji”. Še posebej ga veseli, da ta obletnica sovpada s tridesetletnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji, ker misli, da bi se letos v drugačnih okoliščinah pogovarjali, se spominjali in bi se težko pogajali z italijansko stranjo, če bi ne nastala samostojna slovenska država. Tomaž Kunstelj je spregovoril na predstavitvi Črnega obroča, ki je v četrtek, 9. julija, potekala pod šotorom ob Kulturnem centru Lojze Bratuž. Po njegovih besedah je Slovenija danes del mednarodne skupnosti ne glede na trpljenje, ki ga je slovenski narod doživljal v prvi svetovni vojni ali v letih, ko se je rojeval fašizem in je bil Narodni dom njegova prva ognjena žrtev, do let druge svetovne vojne in tudi preko povojnih časov, ki niso bili v čast marsikomu izmed osvoboditeljev. Sovraštvo se mora danes prelomiti v odpuščanje – “z odpuščanjem delamo predvsem korist sebi in ne tistemu, kateremu odpuščamo”. Veleposlanik je prepričan, da je trenutek, ki ga slovenska narodna skupnost v Italiji sedaj doživlja, posledica tega, da je nova generacija ljudi prišla do skupnih spoznanj. “Zapiramo stoletno poglavje ne zato, da ga pozabljamo, ne zato, da ga dajemo v zgodovino, ampak da se ga spominjamo. Danes odpiramo drugo poglavje zato, da bodo tudi tisti, ki prihajajo za nami, lahko iz teh skupnih naporov imeli dostojno življenje v skupnem obmejnem prostoru”: tako je slovenski diplomat sklenil dobro obiskano srečanje.
O knjigi Marija Čuka, ki je izšla pri založbi Mladika ob 100-letnici požiga Narodnega doma, je na goriškem večeru podrobneje spregovoril časnikar Martin Brecelj: “Slovensko slovstvo se je doslej premalo ukvarjalo z dramatičnim dogajanjem tik po prvi svetovni vojni na Primorskem”. V središču romana je grmada v pristanu, ki jo je Boris Pahor ovekovečil v svoji znameniti noveli. Tudi Čuk, kot Pahor, je potreboval neko distanco, pripovedi se je lotil od zunaj in od daleč, z izmišljenima junakoma, Dunajčanoma Ottom in Floro, ki v Trstu doživita požig Narodnega doma. Preko njunih oči bralec doživi tragedijo iz leta 1920. Brecelj je orisal tudi razne narodnostne udarce, ki so razkačili italijanske nacionaliste v Trstu. Ti so se zbrali na Velikem trgu in izvedli pravi protislovanski pogrom po mestu, ki je dosegel vrhunec s požigom Narodnega doma. Čuk zajame to dramatično stanje tako, da vanj vplete svoja junaka, ki prisostvujeta požigu slovenskega hrama in tudi tragičnemu koncu lekarnarja Huga Robleka, ki je pred ognjem z ženo skočil iz drugega nadstropja in umrl. Ta zgodovinsko resnični dogodek v romanu še dodatno pretrese Otta in Floro. Po Brecljevih besedah poteka zgodba kot filmski scenarij, v katerem se literarni liki prepletajo z zgodovinskimi. Fikcija nadgrajuje zgodovino na smotrn način, saj pisatelju uspe prikazati tudi globlji pomen obravnavanih dogodkov, ki so bili prelomne narave ne samo za Slovence, temveč tudi za fašiste – požig Narodnega doma je bil “resnični krst organiziranega skvadrizma”. Brecelj je še dodal, da plameni Narodnega doma niso uničili čisto vsega, ljubezen ni umrla in umetnost je znanilka novega življenja.
Večer je povezovala urednica založbe Nadia Roncelli, ki je spregovorila o romanu in o simbolnem pomenu, ki ga je požig Fabianijeve palače imel za Slovence: “Trst je bil na začetku stoletja po številu slovensko govorečih ljudi največje slovensko mesto, po dvajsetletnem obdobju fašističnega nasilja pa je ostalo le senca tistega, kar je bilo”. V Črnem obroču se združuje več dejavnikov, ki postavljajo literaturo v središče človekove biti: literarna pripoved, zgodovinska dokumentacija in družbeno-politična aktualnost, ki nas povezuje s sedanjim časom. Roman označujejo estetska razsežnost, hiter, stopnjujoč pripovedni ritem, prepletanje epske naracije in poetičnih elementov ter večplastni značaj. “Kljub tragičnosti dogodka avtor v delu ohranja svetlobo”, je dodala urednica.
V Gorici je Marij Čuk posredoval navzočim nekaj misli, ki so se mu porodile ob izidu knjige: “Vse upanje ne umre, še se da. O tem me prepričuje, brez lažne skromnosti, prav Črni obroč, ki je hkrati metafora ali pa povednost književnosti in umetnosti”. Roman je sprožil veliko zanimanje okoli tematike požiga Narodnega doma in okoli usode Slovencev v vseh obmejnih državah – “književnost ima osveščevalno moč, združuje Slovence v enem samem hotenju”. Roman je avtor napisal okrog “treh temeljnih obročev”: pogled nazaj, povezovanje našega prostora in ljubezen. Brez spomina ni prihodnosti – “naš spomin v tem prostoru ni skupen italijanskemu spominu … Vsi spomini niso vredni spoštovanja: eno je zlo, eno je dobro”. Pisec je poudaril, da je v italijanski javnosti vrnitev palače na Filzijevi ulici postala postransko vprašanje, glavno vprašanje je obisk predsednikov bazoviškega šohta. Sam je proti vsakemu maščevanju, prepričan je, da se iz pietete lahko vsakomur poklonimo, ne pa, da zgodovinski spomin zlorabljamo za nekaj drugega, poleg tega pa požig Narodnega doma ni bil krajevni pojav, marveč začetek genocidnega pohoda zoper Slovence. Namen vračanja palače po Čukovem mnenju ni velika dobrohotna gesta, gre za normalno dejanje. Marij Čuk je sklenil svoj poseg s spodbudnimi besedami: dejal je, da na koncu je le ljubezen, to so lirični utrinki v romanu, zoperstavljanje zlu in odpuščanje, spravljivost, lepota in humanizem, samo s temi vrednotami prihodnost je!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme