Vse poti, ki vodijo na Vršič

Rusko kapelico tik pod Vršičem bo v soboto obiskal Vladimir Putin. Gre za zelo nevsakdanji dogodek, predvsem zaradi pomembnosti gosta. V današnjih razmerah sirske krize in boja proti Islamski državi je ruski predsednik še bolj v središču svetovnega dogajanja, kot je že sicer. A kljub vsemu temu si je prvi človek v Kremlju vzel čas, da ob stoti obletnici postavitve ruske kapelice pride pod slovenske Alpe na spominsko svečanost za padlimi ruskimi vojaki.
Prijatelji, prijatelji…
Začudenje ob tem obisku je torej veliko. Povedati je seveda treba, da je ruska kapelica močno zasidrana v ruski zavesti. Padli ruski ujetniki v gradnji ceste čez Vršič pod snežnimi plazovi so postali prepoznaven simbol za Rusijo. Monografijo o ruski kapelici so leta 2007 predstavili v Dumi, obeležitev in slovesnosti pod Vršičem pa se vseskozi udeležujejo visoki ruski funkcionarji. Lani je bil v tem času v Sloveniji predsednik ruske vlade Dimitrij Medvedjev. Letos pa je organizatorjem uspel veliki met. Na Vršič bo pripotoval Vladimir Putin. Kaj to pomeni?
Najprej je to pokazatelj diplomatskih stikov med državama. Slovenija je v zadnjih letih vodila zelo prijateljsko diplomatsko politiko do Kremlja v mirnih časih, v zadnjih letih, odkar so se razmere med ZDA in Rusijo zaostrile zaradi Ukrajine in Sirije, pa še vedno zelo spravljivo. Nekaj primerov? Erjavec je marca 2014 kandidiral Slovenijo za posrednico pri pogajanjih glede Ukrajine med Evropsko unijo in Rusijo. Takrat je Erjavec tudi nasprotoval uvedbi sankcij proti Rusiji, ker – tako slovenski zunanji minister – onemogočajo politični dialog in diplomatsko reševanje krize. Tukaj so tudi poslovni odnosi. Slovenija je leta 2009 pristopila k projektu Južni tok, dogovor je bil takrat uradno sklenjen med “neuradnim” navzkrižnim obiskom ruskega političnega vrha v Sloveniji in slovenskega v Rusiji po zaslugi dodatnih tekem za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo, ko sta si nasproti stali slovenska in ruska reprezentanca (takrat je bila na oblasti Pahorjeva vlada). Da bomo pri tem čim bolj jasni, privilegiran odnos z Rusijo so gradile v prvi vrsti vlade z levo-sredinskim predznakom.
Reakcija Nata
No, za primerjavo: pomislite na poljsko izrazito protirusko nastrojenost ali na odnos, ki ga do Moskve kažejo baltske države. Ne smemo pa prezreti, da je Slovenija članica severno-atlantskega zavezništva Nato. Slovensko spogledovanje s Putinom je, posebej v zadnjem obdobju, sprožilo precejšnje pomisleke pri zahodnih zaveznikih, predvsem v zadnjem obdobju, ko se napetosti z Rusijo stopnjujejo. Nezadovoljstvo je bilo seveda izraženo z diplomatskimi potezami.
V letošnjem letu so posamezni funkcionarji Nata večkrat obiskali Slovenijo, navsezadnje je vlada Mira Cerarja na nedavnem vrhu v Varšavi podprla projekt napotitve novih vojaških bataljonov v baltske države v obrambo Natovih vzhodnih mej. Slovenija bo pri tem prispevala 30 vojakov, ki bodo delovali v bataljonu pod kanadskih poveljstvom. V sklopu današnje geostrateške politike Slovenije je bila ta napotitev najbrž nekoliko vsiljena s strani nezadovoljnih evro-atlantskih partnerjev. K taki misli nas navajajo tudi Cerarjeve izjave z že omenjenega varšavskega vrha. Slovenija zagovarja stališče, da je treba iti v odnosih z Rusijo po dveh poteh hkrati – z dialogom in z ustreznimi ukrepi za odvračanje morebitne nevarnosti. Cerar torej v obdobju nove hladne vojne govori o dialogu z Rusi. Težko je bilo na varšavskem vrhu zaslediti podobne pomirjujoče besede.
Poglejmo v nadaljevanju, zakaj je Rusija za Slovenijo tako pomembna in zakaj Ljubljana goji tako močne odnose, ki so omogočili organizacijo Putinovega obiska. Osredotočili se bomo na dva vidika. Prvi je ekonomski, drugi politični.
Gospodarsko sodelovanje
Ko govorimo o ekonomskem dejavniku, so v prvi vrsti seveda številke. Slovenija je po naravi “izvozno gospodarstvo”. Precejšnja rast, ki jo slovenska ekonomija beleži v zadnjih letih, je v prvi vrsti zasluga močnega izvoza. V tem sklopu je Rusija zelo pomemben partner, ki je po količini izvoza na visokem sedmem mestu (precej pred Združenimi državami Amerike, na primer). Pred njo so tradicionalni izvozni partnerji in sosedske države – Nemčija, Avstrija, Italija, Hrvaška in Francija. V regiji vzhodne Evrope je bila v lanskem letu Rusija za Slovenijo drugi gospodarski partner za Poljsko. Slovenski gospodarstveniki so lani v Rusijo izvozili za 791 milijonov evrov blaga, kar je sicer najmanjša vrednost od leta 2012 dalje. Za ta padec obstaja povsem razumljiv razlog. Rusijo je od druge polovice leta 2014 močno prizadela kriza s padcem cen nafte, ki je povzročila razvrednotenje rublja in padec ruskega gospodarstva. Zato je po rekordnem letu 2013, ko je izvoz presegel milijardo evrov, v zadnjih dveh letih gospodarska menjava upadla. Kljub krizi pa je Rusija ostala visoko na lestvici slovenskih izvoznikov, sodelovanje pa se po (delni) ekonomski stabilizaciji razmer v Moskvi ponovno utrjuje. Kar je posebej pomembno pri gospodarski menjavi z Rusijo, je njena sektorska sestava. Poenostavljeno povedano, od izvoza v Rusijo in na vzhodne trge so močno odvisni pomembni sektorji slovenskega izvoza. 37 odstotkov (skoraj 300 milijonov) slovenskega izvoza v Rusijo je na področju farmacevtske industrije. 13 odstotkov (nekaj čez 100 milijonov) je na področju električnih strojev in opreme. Kot primer smo vzeli ti panogi, ker v njih delujejo največji slovenski izvozniki. Farmacevtski družbi Krka in Lek sta prvi in tretji slovenski izvoznik v lanskem letu, Gorenje, ki deluje na področju strojev – bele tehnike, pa je drugi. In to je morda še pomembnejši podatek kot same številke o celotnem izvozu v Rusijo. Največja podjetja – vlečni konji slovenske gospodarske rasti so v precejšnji meri odvisni od prodaje na ruskih trgih. Krka je v lanskem letu v Rusijo izvozila za 224 milijonov evrov blaga in na vzhodne trge za 327 milijonov evrov oziroma tretjino vsega svojega izvoza. Lek je v letu 2014 (novejših podatkov o izvozu po državah še ni) vknjižil 95 odstotkov (750 milijonov evrov) svojih prihodkov iz prodaje na trgih centralne in vzhodne Evrope. Gorenje je v letu 2015 v vzhodni Evropi imelo za 53 odstotkov prometa (650 milijonov evrov). Ob tem velja še omeniti, da je Slovenska industrija jekla, eden od pomembnejših slovenskih izvoznikov, v ruskih rokah. To je torej ekonomski vidik, ki delno pojasnjuje “poseben odnos”.
Politični botri
V tem kontekstu pa je potrebno pogledati tudi na politični vidik tega posebnega odnosa, ki ga nikakor ne gre zanemariti. Srečanje in spominska svečanost na Vršiču je simboličen višek in najbolj nazoren prikaz prijateljstva med Rusijo in Slovenijo. Prireja ga že vrsto let Društvo Slovenija Rusija (DSR). Za pravilno razumevanje politične podpore prijateljskim odnosom s Putinom tudi v času, ko je (bil) ruski predsednik nezaželena oseba, lahko pogledamo prav v vodstveno strukturo tega društva. Njegov predsednik je Saša Geržina, upokojeni gospodarstvenik in diplomat. V tem kontekstu je morda še bolj zanimivo dejstvo, da je Geržina podpredsednik stranke Desus in tesni sodelavec predsednika stranke in – pozor pozor – zunanjega ministra Karla Erjavca. Geržina je bil z izjemo lanskega leta (a k temu še pridemo) navadno tudi govornik na slavnostnih prireditvah na Vršiču. To še ni vse. Geržinov sin Aleksander je bil kot diplomat v zadnjih letih med drugim tudi vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za bilateralo in evropske zadeve: mlajši Geržina je imel precejšnjo moč pri vzpostavljanju institucionalnih vezi z drugimi državami na bilateralni ravni, tudi z Rusijo. Aleksander Geržina je bil lani tik pred premestitvijo na zelo pomembno veleposlaniško mesto v Zagrebu: imenovanje je spodletelo zadnji trenutek, ker je na dan prišlo, da naj bi si izplačal za 12 tisoč kilometrov potnih stroškov (skupaj 4.500 evrov). Od zagrebškega imenovanja potem ni bilo več nič. Če povzamemo ta del, torej: zunanji minister Erjavec ima že med najtesnejšimi sodelavci močne predstavnike t. i. ruskega lobija.
Pa pojdimo naprej. V upravnem odboru DSR najdemo še enega znanega in vplivnega politika. Govorimo o Metodu Dragonji, donedavnem državnem sekretarju na finančnem ministrstvu, ki ga je odnesla afera Luka Koper. O njem so v prejšnjih tednih že večkrat pisali. V vladi Alenke Bratušek najprej in Mira Cerarja kasneje je vlekel številne niti. Ena od teh je peljala prav tudi v DSR: spomnimo še naj, da je bil Dragonja med 2008 in 2014 direktor predstavništva NLB Rusija.
Vplivnih slovenskih osebnosti v podobnih društvih je še veliko. Vzemimo v pretres, recimo, Slovensko-ruski poslovni svet (SRPS). V SRPS je na primer funkcionar z ministrstva za zunanje zadeve Stanislav Raščan, ki je danes na MZZ odgovoren za sektor strateških študij in analiz. Predsednik tega društva je Janez Škrabec, nepremičninski podjetnik, ki je ravno v Rusiji in v bližnjih državah našel zelo donosen trg. Njegovo podjetje Riko deluje na ruskem območju že dolgo obdobje, pred leti so ga slovenski mediji vzeli pod drobnogled zaradi poslovnega sodelovanja z enim od podjetnikov, ki je bil dokaj blizu beloruskemu samodržcu Aleksandru Lukašenku. Škrabec sedi tudi v upravnem odboru Foruma 21, interesnega združenja, ki mu predseduje Milan Kučan.
In da zaokrožimo še ta politični vidik… dolgujemo vam odgovor na prej postavljeno vprašanje: kdo je bil lani ob pomembnem gostu, ruskem premieru Medvedjevu, slavnostni govornik pri Ruski kapelici? Seveda, Milan Kučan, ki je mimogrede tudi častni član Društva Slovenija Rusija.
kil

Pred slovesnostjo ob Ruski kapelici

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme