Intervju

“Vse moje slike imajo popolnoma naravno osnovo”

“Vse moje slike imajo popolnoma naravno osnovo”

Piše Špela Pahor: Pogovor / Barbara Hofman

V mesecih juliju in avgustu si lahko v Mestni knjižnici Izola ogledate likovno razstavo z naslovom Vtisi in slike. Pripravila jo je Barbara Hofman iz Radovljice. Avtorico smo prosili, naj nam kaj več pove o sebi in tem, kako so nastajale njene slike.
Barbara, bi nam povedala kaj o sebi? Od kod prihajaš, kje živiš, kaj počneš?
Res je, prihajam iz Radovljice. To je moje rojstno mesto in mesto, v katerem sem preživela otroštvo. Srednjo šolo sem obiskovala v Kranju, ko pa sem pričela študij, sem se odselila v Ljubljano in tu stanujem še zdaj. Vedno večkrat pa se vračam domov, ker uživam v družbi domačih in naravi. Na naravo gledam z ljubeznijo, ne le na Gorenjskem, pač pa vidim posebnosti v vseh pokrajinah, kjerkoli sem. Obožujem Ljubljansko barje, močvirja, pa tudi hribe. Poglede od blizu in daleč.
Po poklicu si samostojna arheologinja. To najbrž pomeni, da se moraš kar precej angažirati, da lahko preživiš.
Zelo. Za vsako podjetništvo mora biti človek precej zrel, še posebej, če se hoče obdržati na tržišču, ki se neprestano spreminja in kjer se neprestano pojavljajo novi izzivi.
Kaj te je pravzaprav napeljalo k študiju arheologije?
Študij arheologije me je zanimal bolj bežno. Želela sem postati arhitekt, vendar v prvem poskusu nisem naredila sprejemnih izpitov in zato sem se vpisala na arheologijo. Naslednje leto sem sprejemne izpite naredila, študirala oboje, vendar sem do konca vztrajala v arheologiji. Oba študija sta mi bila všeč, prvi kot bolj tehničen, drugi kot družbosloven. Še danes se dokaj intenzivno ukvarjam z obojim, vendar s prvim ljubiteljsko, z drugim profesionalno.
Pred kratkim si iz arheologije tudi magistrirala. Kaj je bila tema tvoje magistrske naloge?
Skoraj eno leto smo izkopavali del avtocestnega križa v Zagorici na Dolenjskem. Naslov mojega magistrskega dela je bil torej Zagorica pri Velikem Gabru. Gre za rimsko nekropolo s keltsko tradicijo. Kontinuiteta prostora je za strokovnjake vedno izziv.
Kako si odkrila slikarstvo?
Danes me vsi popravljajo, da ne rišem, ampak slikam. Reči moram, da sem risala že celo življenje. Prvič so me pohvalili že v vrtcu, potem učitelj likovnega pouka v osnovni šoli in končno tudi nekajkrat na arhitekturi. Arheološko risanje pa je risanje posebne vrste. Je kombinacija osebnega opazovanja in tehnično-merskega risanja. Slikanje pa je tako, kot ste rekli: odkrila sem ga. Do nedavnega sem hodila po galerijah, čutila strahospoštovanje do mojstrov, do slik, ki so me spremljale v velikih sobanah, hodnikih, občudovala sem neznani svet grafike na bienalih in sodobno umetnost v novo postavljenih muzejih. Spoznala sem nekaj slikarjev in končno tudi ljudi, ki niso bili profesionalni slikarji, pa so slikali in hodili v slikarske šole. Po naključju sem se pridružila skupini iz Kulturnega društva Radomlje, ki jo vodi akademski slikar Janez Zalaznik, ki je odhajala na slikarsko kolonijo na Lonjsko polje na Hrvaško. Moj namen je bil spoznavanje narave in morda kulinarike (?). Presenečena sem bila nad vsem: nad naravo, arhitekturo, načinom življenja in slikami, ki so jih narisali udeleženci kolonije. Po vrnitvi domov so postavili razstavo nastalih del. Pridružila sem se jim in tako je nastala moja prva slika.
Koliko je na tvoje slikarstvo vplivalo znanje, ki si ga pridobila s študijem arheologije? Tu mislim tako na opazovanje pokrajine, poznavanje zgodovine kot na obvladovanje arheološke risbe.
Bolj gre za opazovanje pokrajine in prenos na platno. Zato tudi naslov razstave Vtisi in slike. Vmes verjetno nastajajo procesi, ki te vodijo v končen izgled slike. Izbira tehnike slikanja je lastna vsakemu slikarju, sama se vedno pogosteje poslužujem grafičnih prijemov, da nastane slika, kot pričakujem oziroma kot sem si jo zamislila.
Slike, ki jih razstavljaš v Izoli, delujejo umirjeno. Enostavne barvne površine razgibajo vijuge, črte, pike, krogle, vzorci. Bi nam povedala več o svojih videnjih pokrajine?
Pokrajino poskušam prenesti na platno čim bolj avtentično. Mogoče ne deluje, vendar imajo vse moje slike popolnoma realno osnovo in vsebujejo veliko podatkov. Niso izmišljene.
V tvojih slikah je videti oko arheologinje …
Morda zaradi natančnosti izvedbe linij. Kot motivi se arheološki še ne pojavljajo. Morda jih bom uporabila kasneje.
Ne oziraš se samo po pokrajini, ampak tudi v nebo. Kdaj in kako je nastala slika rdeče lune z ozvezdji?
Naslov slike z rdečo luno je 27. julij 2018. Takrat se je pojavila na nebu tako imenovana krvava luna. Opazila sem Luno in posamezne planete Mars, Venero in Severnico. Vsaj mislim, da. Tako je nastala ideja o novi podobi. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

27.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!