“Vse, kar tam vdihavamo in pronica v celice našega telesa, ustvarja protistrup bolezenskim klicam”

Podeželsko prebivalstvo je v primerjavi z mestnim lažje kljubovalo strogim omejitvam, ki so veljale zaradi koronavirusa. Obdelovanje hišnega vrta, košnja trave ali hoja v naravi s pogledom na zeleno goščavo so blagodejno vplivali na počutje ljudi, ki so zaradi strogih ukrepov in žalostnih novic, ki so prihajale še predvsem iz Lombardije, živeli pod stresom.
V času, ko je veljala omejitev gibanja petsto metrov, so tudi prebivalci obmorskih vasi na tržaškem Krasu vnovično odkrivali svojo bližnjo okolico. Po stezah in poteh, ki se vijejo vzdolž kraškega roba in pod njim nad Tržaškim zalivom, smo v tistih tednih srečevali veliko sprehajalcev. Z neposrednim stikom z naravo so se ljudje lažje prebijali skozi težave koronskega časa.
Sprehodi na obalnih območjih, na katerih uspeva sredozemska makija, so prijetni in sproščujoči. Zaradi naravne lepote se ne čudimo, da se po stezah, ki se vijejo med Štivanom in Sesljanom, Nabrežino in Prosekom ter Kontovelom in Bani, pogosto sprehajajo ljudje tudi iz bolj oddaljenih krajev. Hoja v senci goščave, vzdolž suhih zidov in s pogledom na morje, Trst, Tržič, Gradeško laguno in istrsko obalo, se obiskovalcem vtisne v spomin, da se radi vračajo v naše kraje.
Pogost obisk obalnega pasu v koronskem času nam je priklical v spomin knjigo, ki sta jo zakonca Danilo Sedmak in Floriana Stefani objavila pred nekaj leti. Delo z naslovom Jadranska oaza in podnaslovom Psiho-ekološki pogled, ki predstavlja dragocen vodnik za perspektivno doživljanje obmorskega pasu od Barkovelj do Timave, je izšlo pri Goriški Mohorjevi družbi. Zaradi aktualnosti vsebin, ki jih obravnava, smo psihologu Danilu Sedmaku postavili nekaj vprašanj, na katera je rad odgovoril.

Iz katerega vzgiba sta pred nekaj leti z ženo, gospo Floriano Stefani, napisala in objavila knjigo Jadranska oaza?
Že vrsto let zahajava v kriški Breg, kjer na območju pod sv. Primožem obdelujeva zemljišči. Medtem ko žena tam goji razne cvetlice, zdravilne rastline in dišavnice, se jaz z veseljem ukvarjam s trtami, oljkami in drugim sadnim drevjem. Sadje, ki dozori na terasastih površinah (“paštnih”) naše obale, ima zaradi bližine morja in sončne lege enkraten okus, ki mu daleč naokoli ni para. Kmečka opravila sredi narave so prijetna. Obalni pas med Barkovljami in Štivanom je zelo lep in hkrati poln zanimivosti. Ob spoznavanju in preučevanju njegovih značilnosti sem odkril, da so že v času avstrijskega cesarstva prihajali v naše kraje raziskovat rastline in živalstvo nemški, češki, avstrijski in drugi znanstveniki.
Namen knjige je torej, da bi ljudje bolje spoznali in ovrednotili ta obalni pas, na katerem živimo Slovenci?
Vsekakor. Izid najinega dela morda še najbolje utemeljujejo v knjigi objavljeni verzi Iga Grudna – Naj kdorkoli kdaj te vpraša, / kdo živi na zemlji tej, / vedi: zemlja ta je naša, / tvoji dedje spijo v njej, / zanjo bori se naprej! Knjiga želi prispevati k temu, da bi obalni prostor med Barkovljami in Štivanom spet prišel v našo skupno zavest. Na tem območju živimo Slovenci vse od naselitve. Slovenski človek je z obdelovanjem tega ozemlja ohranjal svojo izjemnost kot tudi odprt in veder značaj.
Pomisliti moramo, da smo ozemlje pod obalno cesto med Križem in Grljanom že skoraj popolnoma izgubili. Domačini so v povojnem času tamkajšnja zemljišča prodali. Odtlej tam živijo Tržačani, a tudi Rusi in drugi. V Sesljanskem zalivu so zgradili naselje Portopiccolo. V naše kraje so po vojni prišli Istrani in drugi, ki se ukvarjajo z ribištvom. Domačih slovenskih ribičev malodane ni več. Zemljo smo v precejšnji meri zapravili.
S knjigo sva hotela prikazati lepoto domačih krajev in prispevati k poznavanju le-teh v Sloveniji. Naš obalni pas, ob obisku katerega so gostje iz Slovenije ob pogledu na morje vselej pozitivno presenečeni, je del Primorske.
Letos bo na knjižne police prišla dopolnjena izdaja vajine knjige. Katera poglavja sta v njej dodala k doslej obravnavanim vsebinam?
Dopolnjena izdaja bo obsegala poglobitve botaničnih vsebin, v zoologiji, kar se tiče uporabe zdravilnih rastlin, torej medicine itd. Beseda bo v delu tekla tudi o ekoloških vprašanjih in o tem, v kolikšni meri predstavljeno obmorsko okolje pozitivno vpliva na človeka.
Naj spomnim, da je Organizacija združenih narodov že leta 1948 zdravje opredelila kot biološko, psihološko in socialno stanje dobrega počutja. To pomeni, da zdravje pojmujemo kot rezultat mnogih dejavnikov, ki vključujejo telo, psiho, okolje, čustva in družbo, ki so v medsebojni odvisnosti. Človek je torej tudi okoljsko bitje.
Vprašali se boste, kaj imata zdravje in sreča opraviti z jadransko oazo? Še kako imata! V delu z raznimi opisi dokazujeva, v kolikšni meri dišave, barve, ptičje petje, zdravilne rastline, lepota, sadje, grozdje, vina in vse, kar gojimo in pridelamo v našem bregu, blagodejno vplivajo na naše zdravje in srečo. Vse, kar tam vdihavamo in pronica v celice našega telesa, ustvarja protistrup bolezenskim klicam. Če pomislimo na vse to, ko se tam mudimo, nas obdajo prijetni in optimistični občutki ter srečno razpoloženje. “Kopel” v tem naravnem okolju predstavlja pravo terapijo zoper vse tisto, kar nam kvari vsakdanje življenje. Lahko rečem, da ljudje, ki živijo na območju dobrega počutja, ne potrebujejo toliko zdravnika in niti toliko zdravil.
Narava ima v sebi veliko zdravilnih elementov. Pomislimo samo, kako so naši predniki živeli v tem obalnem pasu. Bili so garači, saj so delali od zore do mraka. Ribiči so se po večkrat na dan vzpenjali po strmih stezah, ki vodijo od obale do vasi na planoti. Jedli so skromno, pravzaprav, kar jim je nudila narava, popili so kozarec vina, včasih tudi kaj več. Dejstvo pa je, da po selekciji, do katere je prišlo v zgodnjem otroštvu, niso umirali mladi, ampak stari. K zdravniku niso hodili, kot se to dogaja danes, mnogih zdravil, ki jih danes poznamo, ni bilo. To pomeni, da je bil njihov življenjski slog zdrav. Mojega nonota je doletela smrt med obdelovanjem zemlje. Zdravnika ni poznal, tudi moja nona ga ni. Kdor danes ohranja stik z naravo, se v njej giblje ali se iz raznih razlogov posveča obdelovanju zemlje, skrbi za svoje dobro počutje in zdravje.
Ali je prebivalstvo dovolj ozaveščeno glede zdravilnih učinkov narave, ki jih omenjate?
Pozitivni učinki narave niso dovolj prisotni v naši zavesti. Nekoč, denimo, ko smo bili še majhni, so nas mame vodile v gozd, kjer smo se igrali. Tam smo se podili, tekali in kričali. Ko smo malo odrasli, smo gnali živino na pašo. V letih odraščanja smo torej bili neprekinjeno v stiku z naravo. Pozneje se je družba precej spremenila z načinom življenja vred. Danes preživlja mladina veliko časa pred računalniki in s prenosnim telefonom v roki. Zadnje čase se k sreči marsikaj spreminja na bolje. Pozna se, da ljudje v čedalje večji meri spoštujejo in gojijo stik z naravo. Veliko število ljudi redno hodi na sprehode v gozd, vendar kot družba nimamo še zadovoljivega odnosa z naravo.
Zaustavimo se za trenutek pri zgodovini. Glede na to, da ste po rodu Križan, in torej poznate tamkajšnjo stvarnost, ali lahko obrazložite, kako so Križani v prvi polovici prejšnjega stoletja doživljali gradnjo obalne ceste?
Posledice gradnje ceste so za domačine bile tako pozitivne kot negativne. Denar, ki so ga vaščani prejeli ob razlastitvi zemljišč, po katerih je bila speljana ta prometnica, je za družine predstavljal nekaj pozitivnega. Pomisliti moramo, da je čas gradnje te infrastrukture sovpadal s takratno hudo gospodarsko krizo. Negativno je pa bilo to, da je cesta presekala breg na dvoje. Priobalni del brega je postal težje dostopen. Promet je na cesti, po kateri drvijo vozila, gost. Prečkanje ceste je postalo zelo nevarno. Urejene stopničaste poti, ki so vodile v spodnji del brega, so izginile. Po vojni se je začela prodaja teh zemljišč. Še zdaj se iz otroštva spominjam enkratnega okusa ob morju nabranega sadja. Podobnega nisem nikjer več okusil. Zaradi ugodne lege je tam uspevalo grozdje, ki je bilo kot zlato. V nižjem delu brega so sadeži dozorevali prej kot v zgornjem. Delo je v bregu potekalo ročno. Grozdje so kmetje ob trgatvi pripeljali v vas na vozovih z volovsko vprego. Vožnja je trajala celo večnost, saj je bilo treba z vozovi okoli Nabrežine.
Omenili ste povojno prodajo zemlje v obalnem pasu svoje rojstne vasi. Ali lahko obrazložite ta pojav?
Ljudje, ki so se vrnili domov po vojni, kdor jo je seveda preživel, so si z denarjem od prodaje zemlje hoteli nekoliko urediti dom. Mnogi so zemljo prodali za nakup avtomobila Fiat 600. Zemljišča so večkrat šla poceni v prodajo. Pomisliti moramo, da je bilo ribiško prebivalstvo v vasi revno. Zanimanja za obdelovanje zemlje je bilo po vojni manj, saj so ljudje iskali službe v mestu. Vino, ki so ga pridelovali ob kraško-tržaški obali, je na tržišču trpelo zaradi konkurence vin iz sosednjih italijanskih dežel.
Nekaj se pa zadnja leta vendarle spreminja, saj se mladi ne le po kraških vaseh, ampak tudi pod Kontovelom, Prosekom in drugje spet pričenjajo ukvarjati z vinogradništvom. Spomniti velja na uspeh, ki ga doživlja prosekar …
Gre za častne izjeme. Pridni so ti vinogradniki, saj je bilo in je za njihovim trudom veliko dela. Upajmo, da se bo vinogradniška dejavnost še dodatno razširila v naših krajih.
Naj se za trenutek spomnim naše polpretekle zgodovine. Iz nekdanje Jugoslavije je pred desetletji v Trst nekaterim ljudem in nekaterim organizacijam prihajalo veliko denarja. Ne vem, koliko ga je prišlo, vem pa, da tistih sredstev nikakor niso prejeli gospodarji jadranske oaze, naših bregov. Nihče od teh ni prejel denarja, ker je, denimo, prekopal terasasta zemljišča, sadil trte ali sadna drevesa. Z denarjem iz Jugoslavije niso spodbujali razvoja vinogradniških in drugih kmetijskih dejavnosti, denimo, v Praprotu in drugje, saj so se te razvile samostojno pozneje. Ker so tam bili in so še delovni ljudje, so z leti postali mednarodno uveljavljeni vinogradniki.
Kako kot pozoren opazovalec družbe gledate na spremembe, do katerih v naši družbi prihaja zaradi izbruha pandemije?
Če v tem času hodite po mestu, boste opazili, da so ceste in ulice čiste. Take niso bile pred izbruhom pandemije. Upam, da bodo takšne tudi ostale. Če bomo ohranili dosedanjo raven javne higiene, bomo kot družba veliko na boljšem.
Ker ste poznani kot socialno čuteč človek, bi vas rad vprašal o vlogi, ki jo solidarnost ima v današnji družbi. Ali bo po vašem ob koncu časa koronavirusa med ljudmi več ali manj solidarnosti?
Solidarnostne vezi so danes nasploh v družbi manj razvite kot v preteklosti. Nekoč so bili ljudje po vaseh med sabo povezani in solidarni. V času krize koronavirusa se je solidarnost med ljudmi spet okrepila. Zdaj, ko zdravstvena kriza polagoma mineva, obstaja nevarnost, da se bodo solidarnostne vezi spet zrahljale. Pri vsem tem igra odločilno vlogo dejstvo, da nas mediji stalno bombardirajo z novicami, ki smo jih pravzaprav siti. Prenasičenost z novicami vodi v izčrpanost in posledični odklon le-teh. Ko bi mediji nudili novice na prijetnejši in bolj smiseln način, bi bilo boljše in bi se tudi solidarnost med ljudmi ohranjala. Ne verjamem, da bo čas koronavirusa doprinesel h kakim večjim družbenim spremembam. Navsezadnje tudi zaradi tega ne, ker živimo v t. i. tekoči družbi.
Bi ob koncu intervjuja morda še kaj dodali?
Da. V dopolnjeni izdaji knjige bo tudi poglavje o medsebojnih vplivih. Vse do časa pred pojavom pandemije se je namreč veliko govorilo o krizi odnosov v družinah, med starši in otroki itd. O teh napetostih in težavah se danes ne govori, ker je pač zdravje zaradi pandemije na prvem mestu. Spomniti pa velja, da ti problemi niso izginili, le nekaj časa so bili zamrznjeni in bodo ponovno prišli na dan.
Opozoriti moram tudi, da potrošniška družba, ki je k nam prišla leta 1945 z Američani, je marsikaj postavila na glavo in preoblikovala. Spoštovanja, denimo, kakršnega smo dotlej mlajši navadno izkazovali staršem in nonotom, je bilo odtlej postopoma čedalje manj. Marsikaj je spremenil tudi računalnik: na svojem domu ste, pritisnite na tipko in v hipu najdete na spletu vse, kar si zaželite …
Ob koncu zdravstvene krize koronavirusa se bo morda kaj v zvezi s tem celo izboljšalo, če so ljudje minule mesece, ki so jih preživeli v družinskem okolju, izkoristili za konstruktiven razmislek. Po eni strani bo lahko celo slabše, ker bo potrošništvo in vse, kar je z njim povezano, lahko še napredovalo. Če pa bi se te krize z virusi ponavljale, se bo morda solidarnost med ljudmi okrepila. Ko hodim te dni po mestu, sem zadovoljen, ko vidim ljudi, ki se srečujejo in družijo. Ta družabnost lahko predstavlja podlago za novo solidarnost. Videli bomo, kaj bo še prišlo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme