Vsakdo lahko vsak dan naredi kaj dobrega

Piše: Danijel Devetak

Pogovor / Majda Smrekar, predsednica društva Kid Nova Gorica

Gospa Majda Smrekar v Novi Gorici vodi Humanitarno društvo Kid, preko katerega seje dobroto na obeh straneh meje in tke vezi plodnega sodelovanja. Srečanje z osebo, ki ima veliko povedati in zna pozorno prisluhniti, je dragocen dar, za kar smo ji res hvaležni.

Kdaj in kako je to društvo nastalo?

Društvo smo ustanovili leta 2008. V istih prostorih, na ulici Gradnikove brigade 9 v Novi Gorici, sem prej imela otroško trgovino in trgovino za bodoče mamice. Ko sem se upokojila, mi je bilo težko, da bi kar zaprli. Humanitarna dejavnost se je namreč začela že prej. Leta 2003 so me prosili, ali bi prevzela odkup in prodajo rabljene otroške opreme. Tako smo začeli preko projekta Nova Gorica, Unicefovo prijazno mesto. Tudi otroci so se velikokrat ustavljali pri meni, mi zaupali svoje težave, ki smo jih skupaj reševali. V Novi Gorici smo postali ena prvih varnih točk za otroke; to smo še danes: k nam lahko pridejo, če imajo težave v šoli ali doma, v primerih vrstniškega nasilja itd. V zadnjih letih prihajajo po nasvete in pomoč tudi mamice samohranilke; skušamo jim pomagati tudi tako, da jih povežemo z drugimi humanitarnimi organizacijami.

Novembra 2008 smo torej ustanovili Humanitarno društvo Kid. Ljudje so začeli prinašati rabljene obleke, obutev, šolske potrebščine, igrače itd. Vse to oddajamo, pa tudi mleko in občasno hrano. Stvarnost je kar zaživela. Vsa ta leta so k nam prihajali tudi z italijanske strani meje Italijani, zamejski Slovenci, pa tudi tujci. Pomoč so prinašali, pa tudi prihajali jo iskat. To mi je bilo zelo lepo. Od vsega začetka smo sprejeli vsakogar. Odprti smo za vse, še zlasti ko gre za otroke. Zadnja leta pa pomagamo tudi upokojencem z nizkimi pokojninami.

Socialnih stisk je veliko, zato je tudi dosti ljudi v stiski. Kako izbirate, komu bi pomagali?

To se hitro vidi … Prihajajo nosečnice, pa družine z majhnimi in šoloobveznimi otroki. Nekaj prinesejo, mi jih vprašamo, ali kaj rabijo. V pristopu nismo uradni. In prihaja do izmenjave. To je dobro tudi za naravo, da ljudje ne kupujejo samo novih stvari. V center prihajajo tudi starejši, poklepetajo, povedo svoje težave. En sam ostarel, onemogel, se z nizko pokojnino zelo težko preživlja. S pomočjo donatorjev smo v decembru plačali starejšim in družinam v stiski za več kot tri tisoč evrov položnic. Sodelujemo tudi s patronažnimi sestrami, ki so na terenu, in z drugimi humanitarnimi organizacijami v Novi Gorici in Gorici. K nam prihajajo ljudje iz vse severne Primorske, od Bovca prek Vipave do Krasa in Brd.

Morda imate podatke o tem, koliko je socialno ogroženih družin na tem območju?

To je težko določiti. Bi pa rekla, da že več kot polovica ljudi doživlja različne stiske. Če so starši v mladih družinah zaposleni, imajo kredite; če imajo dva ali tri šoloobvezne otroke, težko shajajo. Najemnine so zelo drage. Potem pa so še tujci, ki so skoraj vsi v najemu. Zanje smo organizirali tečaj slovenskega jezika, posebej za mame iz bolj zaprtih muslimanskih skupnosti, ki so prišle iz južnejših balkanskih držav.

Imate opraviti, posredno ali neposredno, tudi z migranti?

Teh je pri nas manj. Kvečjemu pride kdo po pomoč z vaše strani. Spominjam se, kako smo jeseni 2017 tudi mi zbirali odeje in hrano za priseljence, ki so živeli v predoru pod goriškim gradom … Bilo je grozno, nečloveško.

Kdo so danes najbolj ranljivi in pozabljeni?

Najbolj ranljive skupine so družine z otroki v najemu ali take, ki so v covidnem času izgubile službo. In upokojenci z najnižjimi pokojninami, ki so že ostareli in bolni; oni bi rabili tudi kakšno lepo besedo. Medčloveški odnosi so postali bolj hladni, vse več je individualizma, covid je pač naredil svoje. Ljudje so osamljeni, doživljajo strah, stiske so zato še večje.

Kako ste v društvu organizirani?

Imamo prostovoljce, brez katerih bi ne šlo. Sedež ni velik, zato mora biti vse urejeno. Sezone se hitro menjujejo; če želiš kaj hitro najti, mora biti vse lepo pospravljeno in zloženo. Prostovoljci so starejši in tudi mlajši radi priskočijo na pomoč; skupaj jih je okrog 20. Do leta 2018 smo bili tudi zbirni center zamaškov za celo severno Primorsko: takrat smo zbrali tudi po dve toni zamaškov; ko je bilo treba jih nalagati, so nam veliko pomagali prav mladi.

Vas javna uprava podpira pri vaših prizadevanjih?

V glavnem se prijavljamo na humanitarno-socialne razpise vseh severnoprimorskih občin. Pri nekaterih pobudah nam pomaga Goriška.si, drugače pa imamo tudi donatorje, zasebnike in podjetja, ki smo jim res hvaležni za zaupanje. Med zasebniki bi omenila gospo Eriko Brajnik iz Štandreža, je pa tudi veliko takih, ki ne želijo biti imenovani. Položnice jim izročimo ali jih poslikamo, tako da vidijo, komu jih plačajo; pri tem je pomembno biti zelo pozorni. Da pa pridemo v stik z ranljivimi, je pomembno, da nam zaupajo, zlasti starejši. Naše prostovoljke, pa tudi patronažne sestre, si veliko prizadevajo, da najdejo pot do njih.

V temnih časih covida so torej še ljudje, ki imajo čut za sočloveka?

Moram reči, da ja. Pred prazniki je res veliko ljudi pisalo ali klicalo, ker so želeli pomagati. Pomembno je zaupanje, pa tudi motivacija; nekdo jih mora spodbuditi. Lepo je, ko se stkejo take vezi.

Goriški nadškof Redaelli vas v javnosti večkrat omenja, češ da ste vi dali zamisel za otroški emporij, ki so ga odprli v Gorici in je menda prva tovrstna struktura v Italiji… Kako je do tega prišlo?

Spoznali smo se preko EZTS, ki je pred nekaj leti organiziral nekaj srečanj za humanitarne organizacije. Enkrat smo bili na občini v Gorici, nato v Novi Gorici in tudi Šempetru. Ko smo se predstavljali, so nam rekli, naj stopimo do tistega, ki se nam zdi najbolj soroden po delu. Jaz sem pristopila do goriške in štandreške Karitas. Tako smo navezali stike. Najprej smo jih obiskali mi; zelo me je navdušil goriški emporij solidarnosti, ki je zelo lepo urejen in dobro organiziran. Nekaj takega bi rabili tudi v Novi Gorici. Kolegi so nato prišli na obisk k nam, spoznali so naše društvo in delovanje. Ker so ob emporiju imeli še en prostor, sem jim pač svetovala, naj ga namenijo otroški opremi. Bila sem pripravljena pomagati, zlagati blago, pa tudi kaj prinesti. Pa je prišlo do odprtja otroškega emporija, na katero so me tudi povabili: bilo je res lepo! Še naprej sodelujemo z obema Karitas. Avgusta 2020 smo prvič uresničili skupen projekt na Trgu Evrope. Priredili smo kreativne delavnice za otroke z obeh strani meje: otroci vseh starosti so barvali kamenčke in risali, punčke so izdelovale verižice, imeli smo igre itd. Prvo leto jih je bilo okrog 50, lani pa preko 100. Otroci ustvarjajo in se igrajo, ne zanima jih, od kod so. Zraven sta bili tudi dve dijakinji z likovne gimnazije Nove Gorice: prvo leto sta na kamen narisali grb dveh Goric, drugo leto pa solkanski most in goriški grad, prave umetnine! Te simbole sem podarila ravnatelju škofije Karitas, g. Renatu Nuceri. Res lepo sodelujemo s škofijsko Karitas: se srečujemo, si pomagamo in si izmenjujemo blago. Imajo tudi zelo ustvarjalna dekleta, ki so lani pripravila adventno igro za otroke v italijanščini in slovenščini; igre so nam podarili in mi smo jih delili našim otrokom. Pri štandreški Karitas sodelujem z g. Karlom Bolčino in z gospo Viviano Morandin. Več nas je, bolje je. Potrebnega pa je kar nekaj angažmaja.

Sodelujete tudi z osnovno šolo Oton Župančič in vrtcem Ringaraja v ul. Brolo ter tamkajšnjim združenjem staršev.

Da. Decembra so zbrali obleke in obutev za otroke, mi pa smo jim dali slovenske knjige. To se je zgodilo že drugič. Spomladi smo si darove izmenjali na Trgu Evrope. Tudi to sodelovanje me veseli. Ga. Valentina in g. Bogdan iz združenja staršev sta pripeljala blago, z njima so bili otroci. Lepo mi je, ko vidim, da tudi italijansko govoreči starši pošiljajo otroke v slovenski vrtec; da se zavedajo, da je v tem prostoru potrebno poznati oba jezika. Tako je lažje in lepše!

Z vrtcem smo se spoznali, ko nas je ga. Erika Brajnik pred nekaj leti povabila na naturopatski kongres v Ljubljani; njeno donacijo je tedaj prejel tudi vrtec. Pa sem se predstavila in porodila se je zamisel, da bi otroci zbirali tudi za naše društvo. Tedaj, leta 2019, še ni bilo covida. Prišla sem v vrtec, tam so me zelo lepo sprejeli. Starši so prinesli blago, mi knjižice. In nastalo je lepo sodelovanje.

V Gorici sodelujete še z marsikom, med drugimi z občinsko svetnico SSk Marilko Koršič …

Gospo Marilko zelo cenim. Obiskala nas je pred novim letom, pa tudi – z vnukoma – na našem dogodku na Trgu Evrope. Ko imamo kakšne prireditve, rada pride ter nas podpira moralno in materialno. Naše delo je težko, vsaka bodrilna beseda nam daje moč. Res sem ji hvaležna za podporo in za to, ker spoštuje naše delo.

So razmere na dveh straneh goriške meje po vašem mnenju podobne?

Mislim, da so na splošno kar podobne. Pri vas je več migrantov. Decembra je prišla k nam mama s tremi otroki: tako slabo oblečenih in obutih že dolgo nisem videla … Bili so migrantje. Zasmilijo se ti do duše, marsikaj je prav težko gledati … Mislim, da bi morali biti do teh oseb bolj strpni. Malo bolj bi se morali zazreti v zgodovino: tudi naši starši so bili begunci. To pozabljamo. Tu nas čaka še veliko dela. 

Sedež imate na ulici Gradnikove brigade 9. Odprti ste v ponedeljek in torek med 13. in 17., ob sredah, četrtkih in petkih med 9. in 13. uro. Kaj lahko naredi, kdor bi vas želel podpreti?

V glavnem prejemamo sezonska oblačila in obutev. Zimsko opremo so si ljudje že nabavili, v februarju bomo začeli s spomladansko. Hrano so nam razne organizacije prinašale pred novim letom oz. Veliko nočjo; pred zadnjimi prazniki so nam veliko hrane, priboljškov, higienskih pripomočkov, otroških knjig in igrač prinesli člani Leo kluba, podmladka Lionsov. Pripravili smo pakete in jih skupno s patronažnimi sestrami razdelili. Pred novim letom je družini s tremi otroki umrl oče: ljudje so se takoj aktivirali. Dobrih ljudi je veliko, vsakdo izmed nas lahko vsak dan naredi kaj dobrega in lepega. Že lepa beseda in lep pozdrav lahko naredita veliko. 

Se je vaše delo v času covida spremenilo?

Opazili smo več stisk, ljudje so bili bolj zaprti, izogibali so se stikom. Lani so bile zaprte tudi otroške trgovine, ljudje niso imeli kje kupovati, bili smo edini odprti. Pakete smo pošljali po vsej Sloveniji.

Kako gledate na prihodnost?

Skoraj vsak dan je nov izziv, nikdar ne vemo, kaj bo prinesel. V času prvega vala covida smo organizirali tople obroke, prejšnji teden smo poskrbeli obleke za gospo, ki je morala iti v ljubljansko kliniko. Z otroškimi programi redno sodelujemo z vrtci iz Nove Gorice in dan je takoj lepši. Ob koncu šolskega pouka imamo kreativne delavnice pred našim sedežem. V prvem tednu oktobra pripravljamo otroško prireditev, da jih obdarimo. S šolskimi potrebščinami pomagamo pred začetkom šolske sezone; če imamo denar, nabavimo sami, drugače nam pomagajo sponzorji. V času šole na daljavo je mestni svetnik in računalničar Luka Manojlović pomagal, da so otrokom poskrbeli primerno opremo. Dela ne manjka … Vprašanje je, koliko bom še zmogla. To delo je naporno, težko je že poslušati zgodbe.

Vaše besede so prežete z veliko ljubeznijo do otrok…

Zame so otroci sveto. Otročiček je nedolžen, je novo življenje, daje novo radost. Otrokom je treba pomagati! Če bomo s skupnimi močmi olajšali stiske otrokom, bodo zrasli v odgovorne meščane, v državljane, ki bodo tudi sočustvovali. Po vrtcih so ob novem letu zbirali igrače: že majhni vedo, da nekateri nimajo toliko kot oni, zato se naučijo deliti. Počasi. Samo z izobrazbo lahko človek nekam pride. To se nam zdi pomembno. In pa učenje slovenskega jezika za priseljence, posebno za otroke, da se lažje integrirajo. Mladi nimajo več predsodkov: vidim svoje vnuke, ki vsakogar lepo sprejmejo. Svet ni slab, ni vse črno! Treba je videti lepe, sončne strani!

Slike

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme