“Vsaka tretja žlica je izdelek čebel!”

Piše: Matevž Čotar

POGOVORDanijel Novak, čebelar in predsednik Društva slovenskih čebelarjev – Trst

V četrtek, 20. maja, praznujemo svetovni dan čebel, žuželk, ki so bistvenega pomena za naše preživetje, na kar večkrat pozabljamo, predvsem pa podcenjujemo te leteče “delavke”. O zdravem in koristnem čebelarstvu, pomenu čebel in delovanju Društva slovenskih čebelarjev smo se pogovorili s predsednikom Danijelom Novakom.

Od kdaj se ukvarjate s čebelarstvom in od kod ta ljubezen?

Brat je začel čebelariti pred približno štiridesetimi leti. Ko je prišel s čebelami domov, sem se najprej spraševal, zakaj sploh to dela? Čemu si dodaja še to breme? Potem pa sem ga začel opazovati, poslušati in mu pomagati in tako sem tudi spoznal svet čebel. Ta me je kmalu očaral in od takrat me to veselje ni več zapustilo. Nekaj let kasneje sem ubral samostojno pot in si priskrbel tudi svoje čebele.

Kje imate čebele? Koliko pa jih imate?

Vsak čebelar si postavi svojo mero oz. količino čebel po zmogljivostih, ki jih pač ima. Vprašati se mora, kaj želi delati, koliko jih pravzaprav potrebuje, koliko časa ima, itd. Ponavadi ločimo čebelarje, ki to delajo za konjiček v prostem času, npr. za družinske potrebe, in tiste, ki se odločijo, da bodo prodajali med, zato se povečajo količina čebel oz. panjev in seveda tudi delo in povezana birokracija. Merilo so tudi pašne razmere, koliko ponujata naše območje in naša zemlja. Še eno vprašanje je, kakšni so pravzaprav panji, saj imamo tiste rentabilne, pa tudi tiste, v katerih so mlade družine in ne dajo še medu. Jaz sem se omejil na približno dvajset panjev, ki so rentabilni. V tem številu sem dobil razmere bodisi za svojo fizično sposobnost kot za zaželeni končni pridelek. Moji panji se nahajajo na območju Mačkolj, oskrbujem pa tudi društveni čebelnjak na Padričah.

Se ukvarjate z ekološkim čebelarstvom?

Nisem vpisan kot ekološki čebelar, ampak izpolnjujem vse pogoje, da se lahko imam za ekološkega čebelarja. Kaj pomeni biti ekološki čebelar? Biti ekološki čebelar pomeni uporabljati samo organske kisline (oksalno in mravljično) za zdravljenje čebeljih bolezni, ne uporabljati kemikalij, da ne govorimo o kakšnih antibiotikih, imeti lasten vosek za lastne satnice in nazadnje biti primerno oddaljen od objektov, ki lahko onesnažujejo okolje čebel (avtoceste, tovarne ipd.). To se pravi, pogoje izpolnjujem, nisem pa nikoli ubral te uradne in birokratske poti. Vedno pa sem skušal delati s čebelami na takšen način, da jih pozorno opazujem in se vedno sprašujem, kako čebelja družina preživi. Treba je tudi ločiti čebelarje od medarjev. Ti preveč izsiljujejo. Ko govorimo o svetu čebel, je treba biti etični! Na našem koncu od tega nobeden ne živi, kar pridelujemo, naj bo zato pošteno. Čebelarstva se ne smemo lotiti tja v en dan.

Vsi naši čebelarji se lahko pohvalijo z zelo ekološkim čebelarstvom, predvsem kar se tiče uporabe organskih kislin. Voska pa ne pridelujejo vsi, saj ni enostavno in je prav v tem največja težava. Vosek namreč lahko tudi kupimo in raztopimo, a je tako delikatna snov, da vpije vse morebitne strupe, ki jih uporabljajo nekateri čebelarji po svetu.

Vsekakor pridelujete tudi med, kajne? Katere vrste?

Ja, imam tudi med, seveda. Filozofija je ta, da je treba najprej skrbeti za čebele, zdravje in varstvo te izredno pomembne žuželke. Med pa je zadnji pridelek, ki pride vsekakor, a ga ni treba izsiljevati. Med imam za domačo rabo in za prodajo, saj sem registriran kot majhna lokalna proizvodnja. Imam pretežno akacijev in cvetlični med, včasih pa imamo na našem koncu tudi hrastovo mano.

Katera so opravila čebelarja v različnih letnih časih?

O tem bi lahko govorili zelo na dolgo in imeli kar vrsto predavanj. Na naši društveni spletni strani imate na kratko opisana mesečna opravila in nasvete. Velika ironija za nas čebelarje je, da ne obstaja nobeno absolutno pravilo, nekaj pravil sicer je, lahko pa te vedno kaj preseneti ali zelo razočara. V velik poštev pride tista dolgoletna izkušnja, ki si jo čebelar nabere z opazovanjem, ko počasi razume, kaj lahko pričakuje v čebelnjaku, ko odpre panj, kaj dobi v naslednjih satih itd. Sveto pravilo je gotovo to, da čebelar ne sme nič odlašati. Kar je treba narediti, je treba storiti tisti trenutek. Od marca do junija se ne sme nič zamuditi. Kar je zamujeno, težko nadoknadimo in lahko tudi zapravimo. Pri čebelah je tako hiter razvoj, da ga je treba stalno spremljati.

Prav zaradi povedanega je stalna izobrazba zelo potrebna, kajne?

Točno. Osebno v čebelah vidim to, česar ljudje ne delamo. Ta svet je zgled za marsikatero družino, za marsikaterega človeka, v panjih so zakonitosti, ki bi morale veljati tudi za nas vse, za vsa živa bitja, in to sem vzel zelo resno. Prebral sem veliko literature, opravil številne tečaje, sledil predavanjem, in to še vedno delam. Samo po tem si lahko čebelar ustvari neko svojo vizijo in način dela, ker drugače pride trenutek, ko ne veš več, komu verjeti. Čebelja družina se v različnih krajih obnaša drugače, vsaka mikroklima ima svoje lastnosti. S tem, kar ti narava da v določenem kraju, se moraš sprijazniti in s tistim moraš delati. Če tega ne razumeš, je polomija. Vse mora biti prilagojeno določenemu okolju. Ustaljenih pravil je malo in ta imajo določeno zgodovino in določene temelje.

Na Tržaškem od leta 2013 deluje Društvo slovenskih čebelarjev, kako in s kakšno željo je nastalo?

Vsi smo člani tržaškega konzorcija, ki pa predvsem pred nastankom društva ni imel dosti posluha za slovenske čebelarje in ni poskrbel, da bi kdaj prišel na Tržaško predavatelj iz Slovenije ali da bi organizirali predavanje v matični domovini, kaj šele obisk. Znanja o čebelarstvu ni nikoli dovolj, potrebni so predavanja, srečanja, druženje in primerjanje z delom drugih. Na ta način lahko razumemo, ali delo opravljamo pravilno, pridobimo pa tudi znanje in prisluhnemo nasvetom. Vse to smo si želeli delati tudi v slovenskem jeziku. Stanje je bilo tako, da sploh nismo poznali realnosti slovenskega čebelarstva, nismo imeli informacij. Dokler nismo ustanovili društva, nismo sploh vedeli, da imajo v Kopru 160 čebelarjev, da jih je v Sežani 180, in to tudi če smo oddaljeni le nekaj kilometrov. Na naši zemlji smo bili v bistvu prikrajšani. Ta je bil eden od glavnih razlogov, da se je leta 2013 skupina čebelarjev, bilo nas je 11, odločila za nastanek slovenskega društva, ki je zdaj referenčna točka na našem območju tudi za čebelarski konzorcij tržaške pokrajine. V letih smo se razvili, pobratili z različnimi društvi v Sloveniji in tudi dobili privilegij, da so nas včlanili kot prvo čebelarsko društvo izven matične države v Čebelarsko zvezo Slovenije, za kar je morala zveza tudi popraviti statut. Namen društva je prav ta, da v slovenskem jeziku širimo kulturo čebelarstva in skrb za to pomembno žuželko. Želja bi bila združiti vse slovenske čebelarje v FJK, da bi vsi delovali pod enim okriljem. Za zdaj imamo 50 članov oz. čebelarjev, upamo, da se bo število povečalo.

Je zanimanje za čebele vedno večje tudi pri mlajših, kajne? Kako se lahko približajo društvu, če bi hoteli sodelovati ali če bi želeli kaj vprašati?

Ja, zadnja leta je opazno večje zanimanje tudi pri mladih, ki ljubijo naravo ali začnejo kmečko delovno pot in potem spoznajo tudi čarobni svet čebelarstva. To je zelo pozitivno, saj rabimo ozaveščanje, da so čebele bistvenega pomena za naš ekosistem in kako bi jim čim bolje pomagali pri preživetju. Društvena vrata so vedno odprta in vsi so toplo vabljeni. Vse informacije, kontakte in zadnje novice dobite na naši spletni strani www.dsctrst.eu. Smo zelo odprto društvo. Zdaj so se zaradi pandemije  sestajali samo odborniki, drugače so naša srečanja in sestanki odprtega značaja in so zato vabljeni vsi člani. Kot sem povedal, organiziramo predavanja, srečanja ter izlete na teren in skušamo tako biti vedno na tekočem in razvozlati marsikateri dvom in problem naših članov.

Pandemija je prekrižala načrte tudi vašemu društvu, boste začeli spet kaj prirejati, zdaj ko so se varstveni ukrepi nekoliko sprostili?

Tako je. Kot skoraj vsi smo tudi mi mirovali zaradi izrednega stanja. Seveda sta bila odbor in društvo vedno na razpolago svojim članom, saj narava se ni ustavila. Predavanja in srečanja pa smo prekinili. Zdaj pa bomo skušali kaj nadoknaditi. Dobili smo se na društvenem sedežu za splošna opravila in čiščenje, v ponedeljek pa smo imeli tudi spet predavanje, gost je bil čebelarski mojster Drago Mali, ki je predaval o preprečevanju rojenja. Predavanje je bilo uspešno in zanimivo, saj se letos obeta precej rojev. Ob letošnjem svetovnem dnevu čebel pa smo se odborniki odločili, da bomo organizirali kakšno pobudo, tako, ki jo varnostni ukrepi dovolijo. Zbrali se bomo v nedeljo, 23. maja, v Mačkoljah in se sprehodili “od čebelnjaka do čebelnjaka”, imeli kratko predavanje in tudi prikazali nekatere nove tehnične pripomočke za čebelarjenje.

Dne 20. maja obeležujemo dan čebel. Ta pomembna žuželka je v veliki nevarnosti, kaj lahko naredi vsak izmed nas, da ji pomaga pri preživetju?

Čebela je zelo ogrožena, tega se začenjajo zavedati počasi vsi, čeprav se o tem govori še vedno premalo. Veliki kapitali in gospodarski interesi kvarijo naravo, saj jo po eni strani zastrupljajo, po drugi pa zdravijo. Treba je razumeti, da nekaj ne gre. Postati moramo ekološko naravnani. Vsi majhni vrtičkarji in kmetovalci, ki uporabljajo farmacevtske snovi, naj jih uporabljajo v natančnih odmerkih in ne prekomerno. Ne smemo nikoli škropiti rastlin, ki cvetijo, vrtove moramo imeti urejene in saditi medene rastline. To, kar delamo doma, na kmetiji itd., je kot bumerang. Če delamo dobro, se vrača dobro, če naravi in čebelam delamo škodo, se ta škoda vrača tudi nam in  prav gotovo bomo plačali za to. Vsaka tretja žlica, ki jo damo v usta, je izdelek čebel. Če tega ljudje ne razumejo, bomo v izboljšanju okolja in naše družbe težko napredovali.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme