“Vsaka beseda ima svoje življenje”, literarni večer z Majdo Artač Sturman
Malo pred začetkom 40. Slovenskega knjižnega sejma, ki vsako leto poteka v Ljubljani, je v petek, 22. novembra 2024, v Librarni na Opčinah zaživel prav poseben in prijeten literarni večer. Profesorica Ester Gomisel se je pogovarjala z avtorico pesniške zbirke Pesem pojem Evridiki Majdo Artač Sturman o odnosu do knjige, o pisanju, branju, uspehu kriminalk ter o tem, zakaj je poezija tak produkt, ki morda ne vzbuja močnega zanimanja. Prisotne je najprej pozdravila upraviteljica Librarne Urška Vidoni in se zahvalila obema gostjama.
“Zelo je prijetno se pogovarjati o takih temah z ljudmi, ki so te veliko naučili in ti dali veliko jezikovnega, literarnega in jezikoslovnega znanja,” je najprej povedala Ester Gomisel, ki je priznala, da je bila dijakinja svoje sogovornice. Na večeru sta se pogovarjali o preprostih stvareh, o tistih, ki jih danes morda večkrat pogrešamo, saj preprostega ne poznamo več. “Človek lahko pesni in piše tudi o preprostih stvareh, če besedi nameni pravi zven in pravi pomen. Hvalevredno dejstvo zbirke avtorice Majde Artač Sturman je to, da je človek zmožen se ukvarjati tudi z lepoto preprostega.”
Avtorica je obiskovalcem večera najprej spregovorila o nastanku pesniške zbirke Pesem pojem Evridiki, ki je izšla začetek letošnjega leta v samozaložbi. “Zbirka vsebuje pesmi, ki so nastajale v prelomnem kovidnem letu. Ko sem se sprehajala po Opčinah, sem začela doživljati drugače ta ozek prostor, v katerem smo bili. Vsako drevo in vsak cvet me je navdihnil z neko mislijo.” Vsaka pesem v zbirki je kratka in je pravzaprav drobna impresija neke preprostosti. “Ljudje se ne znamo več čuditi lepoti preprostosti.” Poezija mora biti kratka in jedrnata, izčiščena, in vsaka beseda na svojem mestu, je še dejala avtorica.
“Vsaka beseda ima svoje življenje. Poezija je neko zrcaljenje. Ljudje se včasih bojimo zrcaliti, če govorimo o tem metaforično seveda. V psihi je marsikaj. Poezija pa torej deluje drugače kot proza, saj pri prozi zbežimo v en drugi svet.” Beseda je zatem tekla o knjižnem sejmu v Ljubljani, na katerem je ponudbe na pretek. Včasih pa je tudi premalo kritičnih recenzij. Ljudje tako večkrat kupijo knjigo, s katero ob koncu branja niso zadovoljni ali je sploh ne preberejo do konca. Velike uspešnice pa so predvsem kriminalke. “Morda si v današnjem svetu, ko beremo kriminalke, zaželimo, da bi prišli do končne rešitve, torej do nekega odgovora.”
Avtorica je dejala, da se danes poleg branja premalo govori o jeziku in knjigi. “Pogrešam boljši odnos do literature in do kulture, ki bi moral biti bistven v takem prostoru, kot je naš in ki je jezikovno ogrožen.” Za zaključek je Majda Artač Sturman še poudarila, da rada bere poezijo in prozo, ki jo pišejo ženske. Žensko poezijo ima zelo rada, saj je veliko nadarjenih sodobnih pesnic. “Zrcalim se v literaturi, ki jo pišejo ženske. Mislim, da ni dovolj poudarka na ženski literaturi, ki je izredno kvalitetna.” Nazadnje pa je povedala, da jo žalosti dejstvo, da danes izredno malo mladih piše, predvsem tu pri nas. “Najprej bi bilo treba veliko brati, poslušati in opazovati. Mladi bi morali nabirati izkušnje pri starejših ljudeh in opazovati svet okrog sebe. Potrebni pa sta tudi skromnost in ponižnost,” je sklenila Majda Artač Sturman.
