Kultura

Vsak med nami ve, da nas tu več stvari združuje kot ločuje

Vsak med nami ve, da nas tu več stvari združuje kot ločuje

Piše Karlo Nanut: Pogovor / Zgodovinarka Kaja Širok o vprašanju meje

Na tradicionalnem knjižnem sejmu, ki je potekal decembra 2019 na Bevkovem trgu v Novi Gorici, je predstavila projekt in razstavo Observing walls o zidovih kot fizični realnosti in simbolni meji v razdeljenih mestih, kot so Berlin, Gorica – Nova Gorica in Sarajevo, dr. Kaja Širok. Kaja je Solkanka, zdaj direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije in članica Hiše evropske zgodovine v Bruslju, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na univerzi v Novi Gorici in lastnica naziva vitez reda italijanske zvezde, ki ga je prejela za angažiranost na področju medkulturnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Kaja je pomemben akter v slovenskem kulturnem in akademskem okolju. Sodeluje pri postavitvah sodobnih muzejskih razstav in kritično odpira družbena vprašanja. Univerzitetni študij je dokončala iz zgodovine in italijanskega jezika z doktorsko disertacijo z naslovom Kolektivni spomin in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru. Spomini na Gorico 1945-47; zanjo je prejela priznanje Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med študijem je kot štipendistka raziskovala na bolonjski univerzi italijansko povojno historično naracijo in objavlja strokovne članke v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah. Rada je odgovarjala na naša vprašanja.
Rojeni ste bili v Solkanu, nedaleč od slovensko-italijanske meje. Kdaj ste se preselili v Ljubljano in kako ste doživljali mejo, ko ste živeli še v Solkanu?
V Ljubljani sem študirala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in se, tako kot večina sorojakov, redno konec tedna vračala domov. Bila sem zelo aktivna v lokalnem študentskem klubu in verjetno sem zaradi tega toliko bolj verjela, da je moja prihodnost doma. Po končanem študiju sem nekaj let vztrajala na Goriškem, a službe ni bilo. V Ljubljani sem se zaposlila na sedanji Fakulteti za dizajn, kjer sem leto pred prestopom na mesto direktorice Muzeja novejše zgodovine vodila katedro za vizualne komunikacije. V muzeju delam od leta 2011. V vsem tem času nisem nikoli spremenila rednega bivališča in še vedno sem doma v Solkanu. Ljubljana je mesto, v katerem imam službo, Solkan je moj dom. Razlike med obema krajema tudi ne čutim kot oviro, temveč zgolj kot kilometre na časovnici. Pred leti, ko sem študijsko živela v Rimu, sem potrebovala več kot uro in pol, da sem se po mestu premaknila na želeno točko. Pot med Ljubljano in Novo Gorico traja manj kot uro in pol. Gre za perspektive in ne selitve. Pomembno je imeti službo, ki te veseli in izpopolnjuje, a družina in prijatelji so bili vedno na prvem mestu. Z zgodbami o meji sem rasla in bila vedno fascirana nad vsemi dogodki, ki so se zgodili na našem območju. Po študiju zgodovine sem se nekaj let na Goriškem ukvarjala z organizacijo dogodkov in redno iskala stike s podobnimi organizacijami v Gorici. Leta 2002 sem sodelovala pri nastanku filma Luči onkraj meje, v režiji Katje Colja in produkciji Slovenskega programa RAI; v njem je govor o dojemanju meje iz perspektive mladih na meji. Danes, skoraj 20 let kasneje, so se tako naše perspektive kot realnosti tega območja korenito spremenile.
Kaj se je po letu 1990, ob padcu meje, spremenilo?
Leto 1990 ne igra veliko vloge v tem, kar bi lahko pomenilo padec meje. Padec meje je zadeva presoje in figurativne predstave o tem, kaj smo imeli in kaj je v prostoru ostalo. Če jemljemo leto 1989 kot leto preloma v dojemanju Vzhoda in Zahoda, se v našem prostoru dojemanje meje ni bistveno spremenilo. Prva ločnica je l. 1991 in osamosvojitev Slovenije, a ne toliko zaradi sprememb na meji kot dejstva, da je nastanek nove države pomenil potrditev ali izkjučitev starih meddržavnih pogodb o meji med Italijo in Jugoslavijo oz. njeno naslednico Slovenijo. Večje spremembe so bile v letu, ko se je Slovenija priključila k EU, a odgovor na to, ali se je kaj spremenilo, ve vsak bralec zase.
Končali ste univerzitetni študij zgodovine in italijanskega jezika s književnostjo na ljubljanski univerzi, doktorirali o temi obmejnega življenja in razumevanja zgodovine obeh narodov, slovenskega in italijanskega. Nekoč je bila tu železna meja med Jugoslavijo in Italijo, med dvema tujima si svetovoma. Se je danes kaj spremenilo?
Nisem zagovornica izumljene zgodbe o tem, da je tu potekala “železna zavesa”. Churchil je to v svojem znamenitem govoru napovedal leta 1946, torej leto pred nastankom meje med Italijo in Jugoslavijo. Nesmiselno je iskati zgodbe o železnih zavesah in v kolektiven spomin obeh skupin tkati nove zgodbe o krutosti preteklosti med dvema svetovoma. Vsak med nami ve, da nas tu več stvari združuje kot ločuje, saj nismo marsovci. Res pa je, da vsaka družina na območju hrani osebne pripovedi, ki so vse prej kot lahke. Bolečine znotraj izgradnje osebne identitete so tiste, ki v trenukih političnih manipulacij najhitreje pridejo na plan in dvigajo množice.
Kakšno vlogo igrajo medijska sredstva pri zbližanju dveh kultur?
Veliko. Mediji imajo to moč, da lahko skupnosti združujejo ali ločujejo. Bistveno je seveda tu tudi vprašanje jezika in tu je prva ovira, ki vpliva na zbliževanje/ločevanje prostora. Drugo je spoštovanje, sprejemanje zgodovine in bolečine drugega v prostoru. Imeti enaka izhodišča za razumevanje drugega kot sebe, iskati zgodbe, ki nas združujejo, in ne tiste, ki ločujejo ali podžigajo sovraštvo. Kot rečeno, medijski diskurz je lahko vezivno tkivo ali bencin na rane in nobena stran tu ni izključena.(…)
Cel zapis v tiskani izdaji

13.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!