Vsak letni čas je lahko najlepši

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (23)

Med stereotipe o Špancih, ki so bili tema mojega prejšnjega zapisa, gotovo spada tudi kronično zamujanje. Tu v Sevilji pa sem odkrila, da so glede nečesa celo preveč točni. Nanašajoč se na koledar, so domačini namreč prehiteli prihod jeseni. Do prejšnjega tedna se je temperatura sredi dneva še dvignila skoraj do tridesetih stopinj. V takem prijetnem vremenu me vonj po pečenem kostanju, ki ga že od prve polovice oktobra ponujajo stojnice na vsakem vogalu v središču mesta, ni mogel premamiti, kljub temu da se v domačih krajih z veseljem pogrejem s kornetom tega slastnega jesenskega priboljška.

Izložbe trgovin od začetka koledarske jeseni krasijo lepi dolgi plašči, topli škornji in podobna zimska obutev. Pred nekaj tedni je prijateljica že skoraj obupano iskala kako svežo poletno oblekico, ker ob prihodu v Španijo na začetku oktobra v kovček ni pospravila dovolj poletnih oblačil in ji je bilo tu vroče, seviljske trgovine pa so že takrat ponujale samo zimsko kolekcijo.

Priznam: tudi sama sem se zmotila pri pripravi prtljage za Erasmus. To sem odkrila pred nekaj dnevi, ko sem morala zaradi nepričakovanega strmega padca temperature pobrskati za toplejšimi oblačili. Do tistega trenutka sem imela občutek, da imam s sabo premalo poletnih oblek, zdaj pa se mi zdi, da bi mi morda prišel prav kak zimski pulover več. Vse kaže, da sta za Seviljo značilna samo dva letna časa: vroče poletje, ki ti v času, ko je pri nas že mraz, daje občutek, da bo tu trajalo večno, in zima, ki vsekakor pokaže zobe, čeprav bo vendarle milejša od tiste, na katero sem vajena.

Zimska oblačila v izložbah so s prihodom mraza končno dobila svoj smisel. Toda seviljskega prehitevanja še vedno ni konec. Dan po praznovanju noči čarovnic – ki je tu precej bolj občutena kot pri nas – so se na ulicah začele pojavljati božične lučke. Za zdaj jih še niso prižgali, toda v nekaterih kavarnah sem opazila okrašene smrečice, pred katedralo pa že stojijo stojnice božičnega sejma. To mi je dalo misliti, da domačini tega svojega mrzlega letnega časa ne marajo preveč: božično vzdušje jim je v tolažbo, spominja jih na to, da tudi zima s seboj pripelje kaj pozitivnega. Kljub temu da do praznikov manjka še več kot en mesec.

Splošna človeška značilnost je, da zelo težko živimo v sedanjem trenutku. Če naše misli niso usmerjene nazaj, v z nostalgijo prežeto preteklost, jih vleče naprej, v prihodnost, ki bo gotovo svetlejša, v kateri ne bo več skrbi in dolgočasnosti, ki morijo naš sedanji vsakdan. Med dragocenostmi življenja na izmenjavi je po mojem mnenju tudi ta, da se tu veliko manj ukvarjamo s tem, kar je bilo, in s tem, kar bo: trudimo se uživati v tem, kar nam je dano zdaj, saj se zavedamo, da časa nimamo neskončno in da se v vsakem, še tako dolgočasnem dnevu, za vsakim vogalom skriva novo doživetje, ki čaka samo na to, da ga odkrijemo.

To seveda ne pomeni, da smo odporni proti sanjarjenju, kot tudi ne proti nostalgiji; ta se vsakič pojavi nepričakovano, sproži jo lahko klic prijatelja ali družinskega člana od doma, morda pa še večja malenkost, misel na dogodek ali tipično hrano iz domačega kraja, celo spominske objave na socialnih omrežjih.

Prav tako pa se tudi tu včasih zalotim, da svoja pričakovanja usmerjam v lepšo prihodnost: ko se mi ne da na univerzo, komaj čakam na vikend, pred kratkim sem si zaželela celo, da bi že nastopil konec novembra, saj me v tem mesecu čaka ogromna količina domače naloge, za katero si res želim samo, da bi bila že stvar preteklosti … Toda razum me je odločno predramil iz tovrstnega razmišljanja. Kako lahko sanjam o decembru, če pa to pomeni nezadržno bližanje konca izmenjave?

Prav zato mi gre seviljsko prehitevanje s postavljanjem božičnega okrasja na živce. Božično vzdušje, ki ga sicer obožujem, mi po eni strani preprečuje, da bi uživala v nepopolnem, a lepih trenutkov polnem jesenskem času; po drugi strani pa me navdaja z grozo, saj me opominja na dejansko bližanje Božiča, ki pomeni tudi bližanje konca moje izkušnje v tem mestu.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme