Vsak krožnik ima svojo zgodbo
Basen o mravlji in murenčku nas uči, da že v toplem poletju velja misliti na mrzle zimske dni. Iztok Mlakar ima prav, ko navajajoč slovenski pregovor, pravi, da “člouk obrača, Bog obrne” – zima bo vedno prišla na vrsto in z njo potreba po drveh za gretje.
V tem duhu sem h klepetu za naš tednik povabil izvedenko za kraško kuhinjo, glasbenico in kulturnico iz Repna Vesno Guštin Grilanc, ki se je po veleuspehu knjige “Je več dnevou ku klobas” poglobila v vse, kar je lahko v življenju kraškega. S potrebo po nasvetih, kajti še v snegu se moramo pripraviti na spomladansko vrtnarjenje, sva skupaj pregledala njeno knjigo o kraških zeliščih v ljudski tradiciji, ki jo je z naslovom Beri, beri rožmarin zeleni leta 2005 izdala pri tržaški založbi Transalpina. V njej so zapisane vse zdravilne zeli, ki jih lahko gojimo ali trgamo pri nas, predlogi za zdravilne pripravke, recepti ter bogata zbirka fotografskega gradiva.
Kako komentirate uspeh gledališke predstave 110 okusnih let, ki jo z Laro Komar uprizarjate ob stodesetletnici ustanovitve Dramatičnega društva?
Predstava je zabavna in duhovita, kar mi je kot ne-igralki pisano na kožo, kljub temu pa veliko pove o zgodovini dramatike, naši kulturi in tradiciji. Tudi na lahkoten način se lahko sporočajo pomembne stvari. Pri vseh 18 ponovitvah smo publiko omamljali z vonjavami in okusi. V naši gledališki kuhinji ne moremo brez kruha, ki je pojem življenja in sitosti. Na njem seveda raztegnemo kraški pršut, ob njem pa spijemo kozarec terana. Prostora je za vrsto naših dišavnic, npr. koromačevo cvetje s sirom in oljem.
Kako je torej s kraškimi zelišči?
Naši predniki so jih uporabljali predvsem v zdravilne namene, manj v kuhinji za okus ali okras. To je bolj razvito v furlanski in istrski kuhinji, ki veliko uporabljata, denimo, šklopito, regrat ali koprivo, ki pa so bile za kraškega človeka navaden “plevel”. Pomanjkanje zdravnikov pred 70 leti je uspešno nadomeščala simbioza med človekom in naravo. V njej je človek našel vse: preživetje, hrano, večkrat uteho. Zato sem v knjigo vključila tudi številne ljudske navade in prakse, ki mejijo na čaranje. Ob kresovanju na praznik sv. Ivana ali za božično vigilijo (dva solsticija) so z zimzelenimi vejicami iglavcev odganjali zle duhove. Obešali so venčke in predvsem šopke. Proti boleznim so najbolj pogosto uporabljali čajne poparke, denimo lipov, slezov, metin, melisin čaj.
Kraška ohcet bo spet na vrsti avgusta 2013. Pobudniki zadruge Naš Kras z Edijem Krausom na čelu so leta 1968 nesluteno ustvarili folklorno prireditev, ki jo čaka srečna prihodnost.
Čakamo na 45. Kraško ohcet, to je izjemen uspeh. Ideatorji so bili daljnovidci, saj so institucionalizirali tisto, kar je bilo nekoč podcenjevano kot vsakdanje, nepomembno. To je praznik, ki se razvija, kar pomeni, da ne životari in smo torej zakorakali po pravi poti. Tudi moje pisanje se morda ne bi rodilo, če ne bi bilo Kraške hiše in ohceti. Pljusk želje po ohranjanju arhitekture, hrane, narodne noše, ljudskega petja in še marsičesa ni ostal lokalno, ampak je šel dlje. Kraška ohcet pomaga ohranjati našo narodno pripadnost, je dokaz našega obstoja in identitete, ki v matici ne potrebuje dokazovanja. Z blagostanjem je človek pozabil na družbo in mislil, da lahko živi sam s svojim ekonomskim uspehom. Ni tako. Človek se od nekdaj druži in samo s socializacijo lahko doseže poln osebni razcvet.
Se mladi Repenci aktivno udejstvujejo?
Zelo. V moškem zboru Kraški dom z Repentabra, ki ga vodim, se zbira veliko mladih obrazov, ki veliko svojega časa porabijo v ta namen. To so pozitivna odpovedovanja, za katera jim ni žal. Mladi prihajajo zadovoljni na številne vaje in nastope ter se tako duševno in socialno bogatijo.
Zakaj se je vredno poglobiti v kraško kuhinjo?
Ko sem v letih 1993-94 zbirala ljudsko gradivo v naših vaseh, je kraška kuhinja veljala za težko, nasitno, staromodno. Ni spadala v sodobna merila zdrave in lahke hrane. To ni realna slika in mislim, da moramo biti ponosni na to, kar smo in od koder izhajamo. S pokončno glavo moramo poznati naš mozaik kulture, jezika, tradicij. Po kuhinji lahko marsikaj izveš o narodu, ki jo ustvarja, in dobro bo, če bodo mladi prisluhnili temu klicu. Vsak krožnik ima namreč svojo zgodbo.
Jernej Šček
