Vrnitev v materino naročje

O filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov je bilo veliko govora, o njem pa še piše predvsem zamejski tisk, tako da se tudi sama pogostokrat spomnim na projekcijo in zamislim nad vsebino. Da sem do filma precej kritična in da me ni prepričal, predvsem glede dojemanja Benečije in Benečanov, sem že napisala v recenziji, na misel pa mi kljub temu prihajajo podrobnosti. O njih se večkrat razgovarjam tudi s prijatelji, pa čeprav vem, da sem črna ovca, ki ne poje slavospeva celovečercu. Pa vendar … poetične Zgodbe iz kostanjevih gozdov kradejo po mojem Benečiji dušo, srčnost, lepoto…
V spominu mi je ostal prizor, ko umira žena glavnega junaka Maria. Golo bistvo umiranja se dogaja v izbi, kjer vladata revščina in tišina. Glavna junaka sta sama, odeta v sivo rumeno kuliso. Zadnji pogovor med možem in ženo poteka v italijanščini. Nekaj besed in prgišče pogledov. Že ko sem prvič gledala to umiranje na platnu, sem imela občutek, da se vse dogaja nekje drugje, v Toskani morda, kjer govorijo odlično knjižno italijanščino. Ali v Rimu. Morda na podeželju, nekje v Lombardiji. Pri nas, v Benečiji ne.
Smrt je nekaj osebnega, intimnega. Smrt ne pozna mask, prenarejanja. Ljudje umiramo goli, brez šminke, taki, kot smo prišli na svet. Kdor umira, ničesar več ne skriva, ne potrebuje sprenevedanja. Smrt je preprosta. Smrt je kot na dlani. Ljudje umiramo na najbolj enostaven način. Ljudje umiramo v materinem jeziku. Umiramo ob spominu na rojstvo. In z mislijo na dom.
Ne vem, kako je režiserju sploh prišlo na misel, da bi film potekal v italijanščini. No, ko gre za prizore v gostilni, je to delno sprejemljivo. Benečani se v javnosti še vedno neradi pogovarjajo v materinščini. A smrt je intima. Smrt so čustva. Ob smrti ponovno postanemo to, kar smo. In vem, da v Benečiji nihče ne umira v italijanščini. Nihče. V Benečiji se ob smrtni postelji pogovarjajo po domače. Po slovensko.
Še nikoli nisem bila prisotna, ko je kdo umiral. Žal. Sram me je tega in sploh težko priznam. A moji starši so umirali sami. V bolnišnici. Na mamino smrt smo čakali več kot mesec dni, bila je v komi. Rekli so nam, da bo še dan, dva, da bo živela največ še teden dni. A ni bilo tako. Mama se je borila, vztrajala je več kot mesec. In bila sem sama, nobenega drugega sorodnika ni bilo. Prihajala sem vsak dan v Trst iz Benečije. Šestdeset, tudi več kilometrov tja in nazaj. Zvečer sem odhajala domov trudna, lačna, potlačena in polna tesnobe. Mama ni več govorila. Rekli so mi, da je v komi. Prvič sem videla človeka v komi. Ni bila odsotna, čutila sem jo. Mama se je obračala v postelji, kihala, požirala, premikala ude. Imela sem občutek, da me posluša, da me razume. Nisem verjela zdravnikom. Nekega popoldneva sem jo prosila, naj premakne desno roko, če me sliši, če me količkaj razume. Prepričana sem, da se je roka premaknila. Vsaj meni se je tako zdelo. Zato sem ji potem prinašala sladoled, ki ga je počasi požirala. Tako kot ga je ona včasih prinašala meni. Kolo minevanja. Kolo življenja.
Govorila sem ji v slovenščini, v domačem narečju. V tistem narečju, ki sem ga poslušala že kot otrok, ki so ga govorili vsi v Bazovici. In ga je govorila tudi moja nona. Moja mama je bila doma na Krasu. Potem jo je zaneslo v mesto. Umirala je v Trstu, v bolnišnici na Katinari. Kako tuje je umirati v bolnišnici. Ničesar nimaš v tolažbo, razen besed. Zaradi drugih bolnic, ki so bile z mano prijazne in so mi vsak dan poročale, kako je z mamo, sem se včasih trudila, da sem ji govorila v tržaškem narečju. Ali v italijanščini. A ni šlo. Bilo mi je tuje. Saj je šlo za mojo mamo. Hotela sem biti z njo. Vsaj za nekaj trenutkov sem odpisala bolnico. Nisem ji mogla govoriti v tujem jeziku. Kot bi bile moje italijanske besede neresnične, igrane. Kot bi ne prihajale iz srca. Srce je govorilo v materinščini. Iz duše so mi polzele najine besede iz otroških dni. Male besede daljnih dni. Oprostite, sem rekla in nadaljevala v domačem jeziku. Kot nekoč. Kot da bi bila še otrok. In ona moja skrbna mati.

(…)

Cel zapis v tiskani izdaji