Vrata našega društva so odprta za vse mlade, ki želijo poživiti dejavnost na našem območju

Piše: Matevž Čotar

Devinski mladinski krožek že 5 let sooblikuje družbeno življenje devinsko-nabrežinske občine in širše okolice. Mladi prirejajo številne prireditve za domačine in aktivno sodelujejo tudi z drugimi slovenskimi društvi v FJK. O delovanju, ki je bilo živahno tudi v teh izrednih in kočljivih časih, saj se je uspešno preselilo na socialna omrežja, smo se pogovorili s študentko biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani ter predsednico društva Petro Pahor.

Kako si doživljala te posebne mesece?
Po pravici povedano, ko se je začelo govoriti o virusu, sem bila v Ljubljani in kot večina sem mislila, da zadeva ni tako huda in da se bo pravzaprav hitro končala. Jaz in sestra sva takrat vseeno prišli iz previdnosti domov, a mislili sva, da se bova takoj vrnili spet v Ljubljano. Na koncu pa smo vsi razumeli, da je virus nekaj hujšega; izredno stanje in karantena sta se namreč bistveno zdaljšala. Sama sem dobro izkoristila ta čas za študij, saj so bile druge dejavnosti zamrznjene in sem lahko bila koncentrirana na univerzitetno pot. Glede na to, da sem študentka, to stanje ni vplivalo tako hudo name. Nedvomno pa sem pogrešala socialno življenje, srečanje s prijatelji, petje in svobodo premikanja.
Kako pa izpiti?
Profesorji so bili zelo razumljivi. V teh mesecih smo imeli na programu serijo kolokvijev, ki so zaradi izrednega stanja odpadli, tako imamo zdaj celotne izpite na koncu. Izpiti potekajo spet v živo, tako v bistvu, kar se tiče moje univerze, se ni veliko spremenilo.
Preidimo na delovanje Devinskega mladinskega krožka… Kako se je sploh začelo?
Devinski mladinski krožek je nastal leta 2015 oz. konec leta 2014 smo prvič nastopili na božičnem koncertu v Štivanu, prav takrat se je vse začelo. Mladi iz Devina in okolice smo se družili večkrat po nedeljski maši in tako je najprej nastal zborček, s katerim smo začeli nastopati na koncertih v vasi in potem počasi prirejati razne kulturne dogodke. Ustvarili smo abonma lutkovnega gledališča z naslovom Lutkovno gledališče Pristanišče, ki je doživelo velik uspeh. Potem smo svojo dejavnost vedno bolj širili in dodali tudi spomladansko produkcijo. Ta dva dogodka sta postala stalnici našega društva.
Kako doživljaš vlogo predsednice?
V bistvu je to formalnost, kot tudi odbor, saj ne radi razlikujemo med odborom, člani in simpatizerji. Vsi si zelo pomagamo in vsi skušamo dati svoj doprinos društvu in tukajšnji realnosti. Zdaj nas je približno 15 aktivnih članov, vrata pa so vedno odprta za vse mlade, ki si želijo sodelovati in poživiti dejavnost na našem območju.
Veliko sodelujete z drugimi društvi, predvsem mladinskimi …
Ja, radi se povezujemo z drugimi društvi in skupaj ustvarjamo skupne pobude. Mislim, da sta res vredna omembe projekt in predstava Legende, ki smo jo uprizorili v sodelovanju s Prosvetnim društvom Vrh Sv. Mihaela in Slovenskim katoliškim društvom Hrast. Zbrali smo zgodbe oz. legende iz treh vasi in jih potem gledališko in pevsko uprizorili. Res lepa zamisel, ki nas je dodatno približala našim krajem in obenem poudarila pomen naše zgodovine, spominov, navad in ljudskega izročila.
Februarja smo se pobratili s števerjanskim mladinskim krožkom, s katerim bi radi še naprej sodelovali.
Udeležili smo se vseh pobud društva DM+ in res spoznali veliko mladih, novih prijateljev in tudi izkoristili novonastale vezi. Letos pripravljamo in že izvajamo projekt o narečjih in smo po zaslugi društva DM+ prišli v stik tudi z Benečani, s katerimi bi se drugače gotovo težje povezali.
Bi povedala kaj več o tem načrtu o narečjih? V tem izrednem času ste to zamisel veliko delili na socialnih omrežjih, predvsem na Instagramu in Facebooku.
Letos spomladi smo hoteli pripraviti niz dogodkov, ki bi bili povezani z narečji v različnih slovenskih vaseh v naši deželi. Želeli smo uvesti to temo, ki bi se potem nekako navezala na večjo produkcijo, ki bi jo uprizorili v jeseni z naslovom Dialektor. Epidemija pa nam je prekrižala načrte. Da ne bi zamrznili dejavnosti in da bi mlade, ki so bili zaradi virusa zaprti v glavnem doma, malo razveselili, smo začeli predvajati kratke posnetke po Instagramu in Facebooku, in to vsak torek, klicali smo ga DialekTork. Začeli smo s kvizi, kjer je bilo treba izbrati pravilen odgovor oz. pomen besede v narečju, in zdaj tudi redno določimo neki predmet in vprašamo mlade, ali nam pošljejo posnetek, na katerem razkrivajo, kako temu pravijo doma. Zamisel nam je prišla prav na zadnji delavnici društva DM+. Tema narečja nam je vsem zelo blizu in pri srcu. Želeli smo si pobudo, ki bi povezovala celo slovensko narodno skupnost v Italiji in obenem privlačila mlade ter bila koristna za boljše medsebojno spoznavanje. V krožku je tudi jezikoslovka in nam veliko pomaga s tega vidika. Zamisel je bila uspešna in smo imeli kar velik odziv na socialnih omrežjih. Sicer kot vsaka novost ima v začetku večjo pozornost, ki se potem niža, zato skušamo ustvariti čim bolj raznolike posnetke in pobude.
Verjetno ni bilo lahko vse organizirati v letošnjih nenavadnih razmerah.
Res je bilo nenavadno. Ideje pridejo na dan, prav ko se družimo v skupini, osebni stiki so res dragoceni. Tako smo se morali pogovarjati na drugačen način, kar nima istega učinka, vseeno pa smo zadovoljni z rezultatom.
Kakšni so naslednji načrti?
Rekla bi, da je skrb za naslednje načrte zopet na dnevnem redu. Zdravstvena kriza ni še mimo, zato najprej upamo, da se ne bo stanje v naslednjih mesecih spet poslabšalo. Cilj je začeti naslednjo sezono, to se pravi v jeseni, spet z lutkovnim gledališčem in se dobro pripraviti na spomladansko produkcijo o dialektu. Če nam bodo razmere dopustile organizacijo načrtovanega, bomo že zelo zadovoljni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme