Vonj po snegu

Komaj teden dni je minilo, odkar sem bila zadnjič v gorah. Na dva tisoč metrih nad morjem, nad Belim jezerom v Avstriji. V iskanju tistega poznega opojnega poletja, ki ga ob toplotni inverziji najdeš jeseni v objemu vrhov. Pa ga ni bilo več. Prepozno sem prišla in spet me je ujelo tisto polzenje, tisti občutek, da ti je čas ušel iz roke in spet prehiteva tvoje korake.
Na dva tisoč metrih je bil minulo nedeljo ponekod že led. Dalo se je sicer malicati zunaj, pod zmedenemi, uhajajočimi, skoraj nevidnimi sončnimi žarki. Moderna oprema iz flisa to dovoljuje. A vendar sem razumela, da sem letos zadnjič tu, v samoti med vrhovi. V zraku je bilo slutiti, da se ta sanjski svet med oblaki pripravlja na ledeni objem zime. In ko je to slutiti v zraku, ne potrebuješ nobenih vremenarjev in nobene napovedi.
Tista neskončna zlato rumena pravljica, ki sem jo tolikokrat lepila na Facebook, da bi ves čar delila s prijatelji, je zdaj prepustila moje gore modro sivi tančici. Skoraj neresničen svet je ta, ko skoraj brezbarvni vrhovi neslišno prehajajo v nemo, ugašajočo modrino. Jesen na pragu zime. Veličasten prehod. Nekje na robu zemeljskega in na pragu večnega. Tišina je brezmejna, tako močno vpije, da ji ne moreš ubežati. Tišina, pred katero te je strah, ker ji ne vidiš konca. Tišina večnosti. V njenih nedrjih ugašajo zvoki poletja. V tej nezemeljski podobi so gore tako mogočne, da te je strah nečimrnosti svojega bistva. Samo gore ostanejo, na pragu neizogibnega prehoda. Med sivo-modro, ki lebdi na meji med biti in ne biti. Slutnja prvega snega v zraku. Slutnja, ki je že gotovost.
Včasih, ko zvečer ne morem zaspati, razmišljam o minevanju. In me je strah tega prehajanja, tega polzenja, č asa, ki gre tako hitro, da mu komaj sledim. Da komaj še utegnem srkati vonj življenja. Tu doli, v dolini, me je strah tega minevanja. Tu, na dva tisočih metrih pa sem se ujela v večnost. Mogočna, nepremična veličina večnosti. Gore ne poznajo minevanja, polzenja, čez tisoč let bo tu ravno taka jesen, ki se bo počasi pretakala v zimo. Počasi. Večno. V veličastnem spevu tišine bo modra prehajala v sivo s slutnjo veličastne beline. Spet bo v zraku slutnja prvega snega. Slutnja neskončne, prelestne, mogočne zimske pravljice.
Sneg. Kdo se ob tej besedi ne znajde pred oknom, v sobi, kjer prasketa ogenj in kjer je prijetno toplo, ob odgrnjen zavesi…, ko zunaj tiho, počasi, nežno naletavajo snežinke. Večna pravljica otroka, ki vse leto ždi v nas in čaka na ta trenutek, ki se ponavlja skozi celo življenje. Morda ni nič tako trajnega, tako neomajnega kot nežen občutek sreče, ki te napolni ob prvih snežinkah. Bela snežinka, ki pada, še pesem govori o njih…
Ko sem bila otrok, sem jih čakala. Po cele ure ob oknu, nad mestom in nad betonom, v sivini asfalta in težkega, prekipevajočega, prepolnega neba. Bo… Zdaj bo. Sneg zavohaš, zaslutiš, začutiš ga. Prvi sneg. Tudi zadnjič, tam, visoko, na dvatisočakih, sem ga zavohala. Ne moreš zgrešiti, ko ga zaslutiš. Nebo je bilo težko kot pred porodom. Sivi obrisi vrhov so bili polni pričakovanja. Za naslednji dan je bil napovedan dež, močni nalivi. A vendar sem ga slutila v vetru, v travi, ki je že popolnoma orumenela, v barvah, ki so se utrujeno zlivale v tisoč odtenkov sive. In tišina se je dvigala visoko do neba. Nekaj mogočnega, skoraj grozljivega se je skrivalo za temnim obzorjem, ki je počasi goltalo jasnino. Začutila sem sneg. Nekje daleč, za obzorjem, samo slutnja. Nič drugega. In kljub ledu, ki je tu pa tam že napovedoval, da je konec poletnih sanj, sem še vedno nastavljala lice bledim, že nemočnim žarkom. Vem, da ne bo deževalo, vem, da so gore prepolne pričakovanja. Snežilo bo kot nekoč v otroštvu.
Sneg nekateri sovražijo. To so ljudje, ki so že popolnoma odrasli. Sneg namreč ljubijo otroci in vsi tisti, ki še skrivajo nekaj otroškega v sebi. Ko ga zaslutim, ne morem mimo spominov, mimo okna z odgrnjeno zaveso in svojih lic, ki se skoraj oprijemajo stekla. Noge, stegnjene, da lahko gledam v nebo, me že bolijo, mama me kliče k večerji, jaz pa še naprej strmim v ulico, ki počasi izginja in postajam del tega črno-belega utrinka. Snežinke. Padajo na ulico in se tam talijo, nekatere obvisijo na vejah, druge se na šipi spreminjajo v mrzle kaplje. Rada bi šla ven, a je že noč. Bojim se, da bo jutro odneslo belino. Otroke je vedno strah, da se bo sneg začel prezgodaj taliti. Pravljica, ki se vrača v resničnost. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot / Tiha pozabljena sreča

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme