“Vojno prikazujejo preko zgodb ljudi in na tak način želijo pokazati, da je vojna slaba”

Piše: Urška Petaros

Mlada Prosečanka Martina Husu se je januarja preselila v Belgijo, v mestece Poperinge; to ji je omogočil projekt Evropska solidarnostna enota (European solidarity corps). Kot prostovoljka dela v muzeju Flanders fields, ki je namenjen prvi svetovni vojni in se nahaja v bližnjem mestecu Ieper. “Zdi se mi zabavno, ker med mestecema obstaja rivalstvo, prav tako kot doma, med Prosekom in Kontovelom”, se nasmehne. Z Martino sva se pogovorili o tem, kakšno je vzdušje v Belgiji v času koronavirusa, predvsem pa kako poteka njeno delo v muzeju.
Martina, od januarja živiš za pol leta v Belgiji. Obvezno vprašanje v tem času: kakšno je stanje s koronavirusom v tej državi?
Res je, 13. januarja sem se preselila v Poperinge. Vsakdanje življenje je malo prijetnejše kot v Italiji, saj lahko gremo ven za šport ali na sprehod, glede tega nimamo omejitev. Lahko bi tekla ali šla s kolesom do konca države. Edina omejitev je ta, da moramo biti sami ali še z eno osebo, samo družinski člani, ki živijo skupaj, lahko tudi hodijo skupaj, a le do pet ljudi hkrati. Šole so zaprte, tudi trgovine, z izjemo trgovin z jestvinami. Pravijo, da bodo začeli počasi odpirati tudi druge trgovine, za zdaj so odprte cvetličarne in trgovine za vrtnarstvo, te so odprli ta teden. Muzeji so zaprti in ljudje so do zdaj delali od doma, zdaj pa se začenjajo počasi vračati na delovna mesta.
Torej tudi Belgija začenja rahlati ukrepe?
Ja, tako je. Ukrepe so začeli izvajati približno en teden kasneje kot Italija.
V Belgiji delaš v muzeju, zdaj tudi ti od doma?
V Belgiji delam v centru Knowledge centre (Raziskovalnem centru). Muzej, v katerem delam, pa se imenuje In Flanders Fields. Zdaj delam tudi jaz od doma, ker itak moje delo poteka po računalniku, zato grem v muzej samo enkrat na teden. Muzej nosi naslov po poeziji Johna McCraeja.
Kako poteka tvoje delo?
Muzej, v katerem delam, je o prvi svetovni vojni. Fronta je bila prav tukaj, tako da je bil Ieper popolnoma porušen. Tukaj je veliko privatnih muzejev, tudi o vojni. Ta, v katerem sem jaz, je sicer mestni. Njihov pristop je tak, da vojno prikazujejo z zgodbami ljudi in na tak način želijo pokazati, da je vojna slaba. Če obiščeš muzej, te vprašajo, od kod si, in ti glede na tvojo državo porekla dajo zapestnico, tako da lahko prebereš zgodbe, ki so na kakšen način povezane s krajem, od koder prihajaš. Do zdaj si z zapestnico dobil štiri zgodbe, in sicer iz tvoje države in države nasprotnikov. Ideja je, da prebereš te zgodbe in vidiš, da so bili vsi na istem.
Iz arhivskega gradiva, ki ga hrani muzej, sestavim zgodbo o posameznikih, ki jih dobim v gradivu.
V muzeju pa je tudi projekt Names list (Seznam imen): gre za seznam vseh ljudi, ki so umrli v Belgiji zaradi prve svetovne vojne, in vseh Belgijcev, ki so umrli po svetu zaradi prve svetovne vojne. Ta seznam vsebuje 545 tisoč imen. Predvidevajo, da jih je bilo 600 tisoč, torej niso našli še vseh. Na ta seznam sem vstavljala podatke o padlih vojakih, ki jih je imel muzej ali ki sem jih dobila po spletu. So namreč tudi nekatera druga mesta, ki hranijo seznam vojakov, padlih v njihovem mestu.
Si v gradivu našla tudi kakšne zgodbe Slovencev ali Italijanov?
Italijanov je precej, saj so bili tukaj kot vojni ujetniki. Večino so sem pripeljali po “čudežu v Kobaridu”, saj so jih takrat ulovili Avstrijci in jih poslali v Belgijo, tukaj pa so delali za železnico ali za to, kar je bilo potrebno za fronto. Umrlo jih je 548, med katerimi jih je 15 brez imena. Tukaj so umrli kot vojni ujetniki, saj z njimi niso ravnali dobro. Med prvo svetovno vojno je že obstajala listina, ki so jo podpisale države, tako je lahko rdeči križ pomagal svojim vojakom. Italija ni nikoli podpisala te listine, ker se je bala, da se bodo vojaki rajši predali nasprotnikom, da se jim ne bi bilo treba bojevati.
Ve se samo za enega Slovenca, ki se je bojeval v Belgiji. Ker je na začetku vojne Avstro-Ogrska poslala dva bataljona v pomoč Nemcem. Ti bataljoni so imeli posebno orožje, ki je bilo primerno za napadanje mest, in zato so jih poslali sem. Kot povedano, se ve samo za enega Slovenca, Rudolfa Redeka, verjetno pa jih je bilo več. Pokopan je tukaj, vendar nihče ni vedel, da je Slovenec. Zato bi verjetno odkrili še koga, če bi kdo prebral listo vseh imen, ki so jih tam pokopali.
V muzeju imate toliko zgodb, da lahko vsakih nekaj let te zgodbe spremenite in zdaj pripravljate novo različico?
Ja, tako je. V muzeju vedno nekaj menjujejo in dodajajo. Zgodbe spremenijo vsakih nekaj let. Veliko zgodb so v muzej prinesli tudi ljudje, ki so našli kakšna pisma dedkov. V glavnem so to zgodbe o vojakih, čeprav so nekatere tudi o civilnem prebivalstvu. V muzeju niso le zgodbe tistih, ki so tukaj umrli, ampak tudi tistih, ki so se vrnili domov.
Koliko ljudi dela v muzeju?
Mislim, da jih je 14. To so sicer zaposleni v tem znanstvenem centru. Potem pa sva še jaz, prostovoljka, in neko dekle, ki dela prakso.
Kako si našla ta projekt Evropska solidarnostna enota (European solidarity corps) v Belgiji?
Končala sem triletni študij oktobra in vedela sem, da bom začela študirati naprej septembra. Zato sem imela skoraj eno leto prosto in sem hotela najti kaj zanimivega, da bi delala v tem času. Evropsko solidarnostno enoto sem že poznala, ker sem poznala nekatere, ki so že delali s to organizacijo. Večina projektov je takih, da si v stiku z ljudmi, s starejšimi ali otroki, kar pa ni zame. Med projekti sem našla tudi tega, ki se mi je zdel zelo zanimiv, in sem poslala svojo kandidaturo. Imela sem srečo, ker sem poslala prošnjo samo za ta projekt, in so me sprejeli.
Ko sem bila majhna, so bile moje sanje, da bi delala v muzeju. Najprej sem izbrala projekt, potem sem videla, da je v Belgiji, in sem si predstavljala, da bi bilo zanimivo preživeti nekaj mesecev tukaj.
V katerem jeziku se sporazumevaš?
V angleščini, ker ne znam nizozemščine. Moje mesto je skoraj na meji s Francijo, ampak tukaj govorijo nizozemsko oziroma flamsko. Nekaj nizozemščine sem se naučila, a zelo malo, ker delam v angleščini. Edini stik z jezikom imam pri družini.
Rekla si, da živiš pri družini. Kako je, se dobro razumete?
Živim v družini, ki ima dva otroka, sta eno in dve leti mlajša od mene. In tudi dve mucki. Zdaj sta tudi otroka doma, ker nimata šole. Imam se zelo lepo, so zelo simpatični in prijazni, nisem pričakovala, da bo vse tako dobro potekalo.
Si nastanitev našla preko projekta ali si jo poiskala sama?
Vsi projekti ti morajo priskrbeti, kje boš živel, prav tako tudi prehrano. Lahko ti dajo nekaj denarja na mesec za to ali pa ti nudijo hrano. V mojem primeru mi daje družina hrano. Pri večini teh projektov živijo prostovoljci ponavadi v kakšnem domu z drugimi prostovoljci, to, da sem pri družini, je bolj izjema kot pravilo.
Preden te je koronavirus priklenil na delo od doma, si prepotovala del Belgije?
Nisem potovala veliko, bila sem v Brugesu in Antwerpenu. Enkrat pa sem šla s “svojo” mamo gostiteljico čez mejo v Francijo; obiskali sva vilo belgijske pisateljice Marguerite Yourcenar. Njena družina je imela vilo prav tukaj, takoj čez mejo v Franciji. To vilo imajo za pisatelje, da lahko pridejo pisat v mirno okolje, in tukaj je pisal tudi Boris Pahor.
Si kdaj mislila, da bi prišla domov zaradi izredne situacije? Bi sploh imela to možnost?
Bila sem skoraj gotova, da me bodo poslali domov. Jaz sem tukaj preko organizacije AFS, ki organizira tudi dijaške izmenjave. Oni so poslali dijake po celem svetu domov. Mi nismo pod njihovo odgovornostjo, ampak so nam vseeno oni vse organizirali. Na koncu smo lahko sami izbrali, ali ostanemo ali ne, oziroma je bilo to odvisno od projekta: nekateri, ki so delali v šoli, so šli domov. Tisti, ki smo lahko delali od doma, smo lahko ostali tukaj, drugi so morali domov. Sama nisem razmišljala o tem, da bi šla domov.
Do kdaj bo trajala tvoja mednarodna izkušnja?
Do polovice julija, projekt traja 6 mesecev. Mislim, da ne bom dosti potovala, a se ne preveč sekiram zaradi tega, saj Belgija ni tako daleč in se lahko spet vrnem.

Pogovor / Martina Husu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme