Vojne grozote v sliki in literarnih delih

Da so strahote krvavih bitk, ki so se bile v naših krajih v prvi svetovni vojni, katere izbruh je bil natanko pred sto leti, še zmeraj trdno zakoreninjene v zavesti ljudi na Goriškem, je pričal tudi zelo dobro obiskan torkov večer, 22. julija 2014, v Sovodnjah. Lepo, sicer manjšo dvorano sovodenjskega župnišča so dobesedno do zadnjega kotička zasedli večinoma krajani, med katerimi je bila tudi sovodenjska županja Alenka Florenin. Vsakdo izmed njih gotovo ima med predniki koga, ki je neposredno doživel krutost te strašne svetovne morije, ali kot vojak na fronti – tudi daleč na ruskem ozemlju – ali kot civilist, ki je moral v begunstvo, da je rešil golo življenje.
Svet slovenski organizacij je bil prireditelj spominskega večera na strašno klanje, ki se je dogajalo prav na našem območju. S finančnim prispevkom Fundacije goriške hranilnice in pod pokroviteljstvom Goriške pokrajine, ki s projektom KRAS@ 2014+ nudi podporo kulturnim prireditvam, ki jih prirejajo razna društva in ustanove v spomin na začetek prve svetovne vojne, si je SSO zamislil tak spominski dogodek, ki ob dokumentarnem filmskem posnetku in branju literarnih odlomkov popelje gledalca v tiste krute vojne čase, za katere vsi upamo, da se ne bodo več vrnili. A žal se v človeku prevečkrat prebujajo take demonske sile, ki ga spet in spet silijo, da sega po orožju in kolje – tudi brata, kot je v mojstrsko izbrušeni slovenski besedi že davno izpovedal naš veliki Prešeren. Historia magistra vitae – Zgodovina učiteljica življenja so modro pravili Latinci, g. Renato Podbersič, župnijski pomočnik v Sovodnjah, pa je v nagovoru še pravilno dostavil “sed nos pessimi discipuli sumus – a mi smo najslabši učenci”. Vojna žarišča se tudi danes pojavljajo kot za stavo vsepovsod in z njimi se ponavljajo že znani grozljivi prizori mrtvih vojakov, prestrašenih beguncev, ki z najnujnejšim bežijo pred okrutnostjo vojnih spopadov, kakor so takrat v prvi svetovni moriji peš ali na revnih vozovih, na katere so naložili svoje ubogo imetje. Prav o teh dogodkih odkrito in presunljivo spregovorijo posnetki v dokumentarnem filmu z naslovom Vojna je strašna stvar, ki je nastal v režiji prof. Daria Frandoliča, doma iz Doberdoba – groba slovenskih fantov, kot pravi pesem. Na filmski trak, ki ga je tehnično obdelal študent Samuel Kralj, je Frandolič že pred kakimi dvajsetimi ali več leti skupaj s prof. Hijacintom Iusso posnel pričevanja ljudi, ki so kot otroci na Goriškem, predvsem Doberdobskem, doživeli začetek vojne.
V ta pričevanja je vpletel dokumentarne posnetke iz raznih virov, začenši z utrinki iz zadnjega, “blestečega” že z dekadenčnimi lisami prepojenega obdobja avstro-ogrskega cesarstva, in jih glasbeno opremil. Vsa ta raznolika pričevanja oseb, ki so preživele vojno tragedijo, in posnetke prizorov z bojišč in iz strelnih jarkov v filmu povezuje goriški zgodovinar Drago Sedmak z opisom dogajanja na soški fronti, tako da gledalec bolje spremlja vsebino in dojame grozljivo razsežnost vojne, ki je v Posočju in na našem Krasu terjala na tisoče smrtnih žrtev, pohabljencev in tako ali drugače s krutostjo vojne zaznamovanih ljudi. Poleg podob vojne v sliki se njena strahovitost izrisuje iz odlomkov literarnih del znanih pisateljev, ki so na lastni koži doživeli vojni čas. Tako so se v živo iz ust bralcev Stefanie Beretta in Nikolaja Pintarja, članov Dramske družine iz Števerjana, in Roberta Cotiča, člana Tik Tak Teatra, zarisovali vojni dogodki, kot so jih zapisali kar dva Nobelova nagrajenca, Ernest Hemingway in Rudyard Kipling, prva ženska, poročevalka s fronte na Krasu, Avstrijka Alice Schalek (1874-1956), italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti (1888-1970), Kornel Abel in Mate Zalka, avtorja vojaških dnevnikov, Prežihov Voranc (1893- 1950) v romanu Doberdob in še drugi. Nekateri odlomki so bili vzeti tudi iz knjige Pregnani Vilija Prinčiča.
Vse, kar je bilo prikazano in povedano, je v udeležencih večera v sovodenjskem župnišču vzbudilo globoke vtise in občutke velikega sočutja do vseh tistih, ki so se tako kruto soočili z vojno tragedijo. Ta je povzročila hude, skeleče rane, katerih brazgotine po sto letih še vedno trpko pričajo o tedanjem hudem trpljenju tukajšnjih ljudi, katerim je vojna uničila vse: domove, živino, polja. Ob vrnitvi na opustošene domačije so morali začeti vse znova in s težavo, v nevarnosti pred eksplozijami ostalin vojnega orožja in razstreliva skušali iztržiti z domačih njiv prepotrebno hrano.
G. Podbersič je ob koncu omenil, kako so nekateri župniki iz naših krajev v vojnem času rešili župnijske arhive, s tem da so jih umaknili na Vipavsko ali v Stično, kamor se je zatekel tudi goriški nadškof F. B. Sedej. Omenil je, kako je bila njegova rojstna vas Vrtojba v vsej soški fronti najbolj porušena vas, kakor je razvidno iz dokumentov. V vasi je bilo 370 hiš, ostala pa je nepoškodovana samo ena, ker je bil v njej Rdeči križ. Baje je na vas oz. na takratna dva zaselka Gornjo in Dolnjo Vrtojbo padlo oktog 45.000 granat, 25.000 na Dolnjo in 20.000 na Gornjo Vrtojbo. Naše vasi so bile stalno pod udarom. Dejal je tudi, da bi bilo treba še marsikaj raziskati v zvezi s prvo svetovno vojno, ki je povzročila ogromno, še zmeraj ne do kraja točno določeno škodo. G. Podbersič se je zahvalil organizatorjem za ta lepi večer, ki je prisotne gotovo obogatil, Albert Devetak pa se je v imenu Sveta slovenskih organizacij zahvalil občinstvu za tako številno udeležbo in naglasil, naj se zamislijo nad besedami, da “nasilje rodi novo nasilje”.
Dokumentarec Vojna je strašna so premierno predstavili 15. julija v prostorih Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu v italijanski inačici, slovenska različica pa je bila na sporedu tudi v Štmavru, in sicer v torek, 28. julija, v prostorih nekdanje osnovne šole.
IK

SSO / Spominski večer na prvo svetovno vojno

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme