Vojna v Tigraju

Piše: Špela Pahor

Grozljivo, a žal pozabljeno dogajanje 

Mediji zdaj poročajo le o ruski invaziji v Ukrajino in svet je tako hitro pozabil na vojno v Tigraju, etiopski severni regiji, ki traja že od 4. novembra 2020.  Kljub mnogim razlikam pa je med obema vojnama kar nekaj podobnosti: laži, manipulacije, sprenevedanje,  zloba, nebrzdana volja po moči. “Svet je zmešan”, pravijo stari ljudje, moja mama pa bi rekla, da je to zato, ker na svetu ni več ljubezni.

Vatikanska tiskovna agencija FIDES  poroča o brezupnem položaju v Tigraju.

Tigraj je od začetka vojne izoliran od sveta. Telefonske in internetne komunikacije so prekinjene in težko je priti do informacij o dogajanju. Dejstvo pa je, da so zaradi blokade humanitarne pomoči ogroženi predvsem najbolj ranljivi, bolniki, stari ljudje, ženske in otroci. Ljudje so prikrajšani za najbolj osnovne stvari, hrano, vodo, zdravila. 90 % bolnišnic je bilo uničenih, šole so zaprte že dve leti, banke prav tako. Ljudje umirajo od lakote. Zaradi pomanjkanja zdravil in cepiv se širijo bolezni, ki bi bile sicer zlahka ozdravljive, vse več je tudi okužb s covidom-19. Etiopski minister za zunanje zadeve naj bi v sodelovanju s humanitarnimi organizacijami  poskrbel, da bo pomoč vsakodnevno prispela v Tigraj. Kdo ve, ali je to tudi uresničil?

Oblast v Adis Abebi ne želi, da ljudje  spregovorijo o grozotah, ki jih doživljajo. V zadnjih mesecih agresorji Tigraj napadajo še z droni, česar nikjer v podsaharski Afriki še niso doživeli. Mednarodna skupnost doslej ni sprejela nobenih ukrepov, ki bi končali vojno. Vsi samo opazujejo, kaj se dogaja, a žal le s perspektive lastnih strateških interesov.

V Tigraju so uničeni tovarne, zgodovinski kraji in kulturna dediščina, hiše, mošeje, cerkve, samostani, misijonske postaje, pokopališča. Dogajajo se poboji nedolžnih ljudi, katerih edina krivda je, da so Tigrajci. In mednarodna skupnost je tiho. Le papež Frančišek je velikokrat pozval ljudi, naj molijo za mir. In vendar je prišel čas, da kdo reče: “Dovolj je!” Dovolj je mrtvih, dovolj je lakote, dovolj je blokad humanitarne pomoči. Pomanjkanje hrane je postalo orožje, s katerim se uničujejo človeška življenja. Skoraj 7 milijonov ljudi trpi zaradi nasilja, kakršnega doslej v tem delu sveta še ni bilo. “Nimamo novic o naših družinah, prijateljih. Veliko se jih je znašlo v zaporih v Adis Abebi in drugod samo zato, ker so Tigrajci. Ljudje nimajo dela, nimajo hrane. Od začetka vojne nihče v Tigraju ni prejel plače. V vaseh vsaj lahko naberejo drva in gredo po vodo v reko. A v mestih je treba kupiti vse, plačati najemnino, prehraniti družino”, pravijo očividci in iz strahu prosijo za anonimnost. “Zdi se, kot da nas situacija peha v prepad. Nasilje narašča. Zdaj je pomembno rešiti življenja nedolžnih ljudi v trpeči deželi, ki se ji je še pred kratkim obetala boljša prihodnost.” Ko je dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije, izjavil, da je blokada humanitarne pomoči žalitev za človeštvo, se je iz Adis Abebe nanj vlil plaz očitkov in groženj. Vse samo zato, ker je po rodu Tigrajec. WHO lahko zdravstveno pomoč dostavlja v vse etiopske regije razen v Tigraj. In vendar bi v dani situaciji vsak dan morali v Tigraj dostaviti več kot sto kamionov pomoči. Do zdaj je v Tigraj prispelo manj kot 15 % potrebne pomoči. Med julijem in oktobrom leta 2021 je v Tigraju zaradi lakote in pomanjkanja zdravil umrlo več kot 5000 ljudi, med njimi več kot 350 majhnih otrok, poročajo iz Ethiopia Insight. A ta žalostna statistika pokriva le 40 % tigrajske regije, “Zakaj svet ostaja ravnodušen? Zakaj morajo v svetu, kjer je toliko obilja, ljudje umirati od lakote? Potrebujejo hrano, ne orožja. Hrana je tu, a zaradi blokade ne pride do nas. Otroci umirajo in svet le opazuje,” se sprašujejo Tigrajci. “Iz kakšnega razloga se to dogaja? Je to zato, ker smo črni?”

Vlada v Adis Abebi, ki blokira humanitarno pomoč, se izgovarja, češ da obstaja nevarnost, da bi humanitarne konvoje lahko napadli “njihovi sovražniki”. “Treba je narediti strateški načrt, kako pomagati prizadetemu prebivalstvu, a nujna je takojšnja intervencija, da se rešijo njihova življenja,” pravijo strokovnjaki. Dodajajo, da lahko zaradi grozljive vojne travmatične posledice občuti še več generacij.

Etiopski premier Abiy Ahmed naj bi sprva imel podporo prebivalstva. Potem pa se je vse spremenilo. “Nekatera dejanja kažejo, da gre zgolj za neusmiljeno preračunljivost, ki izigrava vse, in za pripravljenost izdati celo svoje ‘zaveznike’, samo da bi se za vsako ceno obdržal na oblasti. Pravijo, da ga podpirajo etnični Amharci. V resnici pa nihče več nikomur ne zaupa. Gre za vojno vseh proti vsem. Uničene so generacije mladih ljudi.”

“Zaradi vojne so ljudje uničeni. Ne samo v Tigraju, tudi v drugih delih Etiopije. Tigrajci so hvaležni katoliškim misijonarjem, ki pričujejo o njihovem položaju. A o stanju v drugih regijah se ve bolj malo,” poročajo.

Zdaj je najpomembneje odpreti humanitarne koridorje in pomagati civilnemu prebivalstvu. Blokada je uničila veliko nedolžnih ljudi, na tisoče otrok umira zaradi podhranjenosti. Vojna se bo slej ko prej končala, a pot do ozdravljenja globokih travm bo lahko trajala še več generacij. Treba je ukrepati že zdaj, ne čakati na konec vojne. 

Ko zdaj že nekaj dni sledim poročilom o vojni v Ukrajini, si želim, da bi mednarodna skupnost tudi v primeru napada na Tigraj ukrepala tako hitro in enotno kot sedaj. In sprašujem se, zakaj ni? Res samo zato, ker so črni Afričani?

Marthin Luther King je zapisal: naučili smo se leteti kot ptice, plavati kot ribe, nismo se pa še naučili živeti kot bratje. Ali res na svetu ni več ljubezni?

Boli me tudi, da imajo ljudje Putina (ali kakega drugega državnika take sorte) za norca, duševnega bolnika, duševno moteno osebo. Ko bi le vedeli, kako daleč je zloba in sla po moči od duševne bolezni. Ljudje v Etiopiji so zelo verni. Sprašujejo se: “Le kaj smo storili, da nas je doletela taka kazen? Bog nam odpusti vse grehe! Naj se zgodi Božja volja!” Meni pa se zdi, da vojna v Tigraju ali kjerkoli drugje ni Božja volja, ampak je “il puro diavolo scattenato”. 

(povzeto po španski izdaji poročil Agencije Fides)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme