Vojna besed ali spoštljiva tišina?

Učenje zgodovine na inovativen način

Vojna besed ali spoštljiva tišina? je zadnji v seriji vzgojno-izobraževalnih projektov, s katerimi Kinoatelje raziskuje inovativne pristope k učenju. Rdeča nit je spoznavanje preteklosti in razumevanje sedanjosti.

Vsak ima v sebi vprašanja brez odgovora glede preteklosti ali tudi glede sedanjosti. To, da človek nima odgovorov, slabi njegovo soočanje z drugimi. Torej prava izbira ni spoštljivo molčati, ampak pogumno in brez strahu govoriti. Projekt je bil zasnovan z željo, da mladim “dedičem” neke preteklosti ponudi orodja za raziskovanje naše burne “zapuščine” 20. stoletja, obdobja med obema vojnama, ki ga zaznamujejo fašizem in z njim vžgane rane v odnos med Slovenci in Italijani.

Kljub vsem nevšečnostim in omejitvam, ki jih je prineslo leto 2020, projekt nastaja v tesnem sodelovanju med Kinoateljem in Slovenskim licejskim polom v Gorici ter se uspešno približuje končni fazi. Vodja projekta Mateja Zorn pravi: “Dragocenost projekta so nastali zapisi, ilustracije, fotografska in video gradiva, ki pričajo o izvirnosti in ustvarjalnem naboju mladih, spremno učno gradivo ter posneti pogovori, ki bodo olajšali razbiranje in razumevanje zapletene in kompleksne zgodovine našega prostora tudi prihodnjim generacijam. Če vse to počnemo s pomočjo umetnosti, na primer skozi medij filma, je učenje veliko bolj zanimivo in doživeto in omogoča lažje usvajanje novih znanj”. Medpredmetno povezovanje zgodovine, etike, državljanske vzgoje, filozofije, umetnosti, slovenskega jezika in še česa drugega je dobro izhodišče za krepitev kritičnega premišljevanja in posledično klesanja lastnega mnenja.

Od decembra 2019 so si dijaki v Hiši filma ogledali različne izbrane filme. Prvi je bil Les héritiers francoske avtorice Marie-Castille Mention-Schaar, po katerem se navdihuje tudi pričujoči projekt. O tem so dijaki zapisali: “Zgodba učinkovito prenaša sporočilo, da je naš spomin bogastvo, ki ga je treba ohraniti in posredovati mladim. Majhen film z velikim srcem in poučnim sporočilom.” Sledili so še Tri četrtine sonca Jožeta Babiča iz zakladnice slovenskega filma, dokumentarno-animirani film Švicar Chris švicarske avtorice Anje Kofmel ter kratki animirani film Vojna besed ali spoštljiva tišina?, ki hkrati deluje tudi kot napovednik projekta, delo mladega slovenskega režiserja Lea Černica.

Na projekciji svojega filma je Černic spregovoril o lastnih izkušnjah pri razvijanju avtorskega dela in razkril celoten postopek nastajanja animiranega filma. V februarju smo skupaj obiskali Državni arhiv v Gorici, ki je nekatere dijake tako navdušil, da so nadaljevali raziskovati arhivsko gradivo, ki je bilo dostopno v knjižnici Damirja Feigla in na spletu, iz česar so nastale tri raziskave. Jeseni so dijaki prisluhnili navdihujočim besedam in pričevanjem raziskovalnega novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, ki je predstavil novinarsko poročanje s konfliktnih in vojnih območij. Poudaril je pomembnost objektivnega poročanja, ki doseže naše domove, a se za te informacije lahko tvega tudi življenje. Sledil je spletni pogovor s profesorjem filozofije in zgodovine Jernejem Ščekom. Kot pravijo dijaki sami, jih je najbolj pritegnila Ščekova izjava, ki pravi, da je zgodovina vse to, kar je pod našimi nogami. Šček je ob tem izpostavil, da so naši kraji preplavljeni z zgodovinsko pomembnimi dogodki, a če jih ne znamo postaviti v kontekst in jih med sabo povezovati, razmisliti o vzrokih in posledicah, poznamo zgodovino le zadostno. Zadnji pa je bil posnetek pogovora s slovenskim zgodovinarjem dr. Jožetom Pirjevcem, ki je osvetlil izjemno pomembnost dela v arhivih, saj so le-ti depoziti naše preteklosti in osnova za vsakega zgodovinarja. Takoj ko bo to mogoče, bo organizirana strokovna ekskurzija v Ljubljano z obiskom Muzeja novejše zgodovine. V ustvarjalnih delavnicah, ki so potekale na daljavo, so dijaki pod budnim očesom mentorjev pridobivali praktična znanja in se učili o zgodovini tudi skozi umetnost. Oblikovale so se tako fotografska in video delavnica, obe pod mentorstvom avdiovizualnega ustvarjalca Urbana Koširja; stripovska delavnica, ki jo je vodil režiser Leo Černic; arhivska skupina, ki je raziskovala pod mentorstvom zgodovinarja Boštjana Cigoja, in nenazadnje tudi novinarska ekipa, ki je pod mentorstvom Mateje Sulič razvila in uredila objavo, ki jo sedaj berete. V nadaljevanju lahko najdete različna, tudi poetična, razmišljanja o vojni tematiki in nekatere izdelke, nastale na delavnicah. V vlogi koordinatorice na goriškem licejskem polu sodeluje profesorica Viljena Devetak. Vsa dela, nastala med projektom, bodo zaživela tudi na spletni razstavi na Kinoateljejevi spletni strani.

Kratka mnenja dijakov in profesorjev o projektu

Sodelovati pri projektu je bilo zelo zanimivo, saj sem lahko spoznala več o zgodovini naših krajev.

Anastasia di Pasquale

Med projektom smo imeli s šolo v kinu priložnost si ogledati kratki film Lea Černica. Ogledali smo si ga večkrat in pri tem mi je vzbujal nešteto različnih občutkov, ki so me včasih privedli do pozitivnega razmišljanja, drugič pa so me kar zanesli v strastna sporočila.

Nicole Romaniello

Projekt je zanimiva pobuda, ki me je skozi razna predavanja, oglede filmov in napovednika veliko naučila. Najbolj me je pritegnil Černičev kratki film, saj omogoča več interpretaciji, kar je pripeljalo tudi do izmenjave mnenj in raznih razmišljanj, to pa je bilo zame najlepše.

Aleksija Primosig

Pri projektu smo poskusili raziskovati globlje zgodovino nas samih ter naših krajev; naša zgodovina je zelo bogata, čeprav tega večkrat ne opazimo. Predavanja, ki smo jih imeli, so nam omogočala razumeti neko zunanje stališče oseb, ki vedo bolje, kaj se je v naših krajih dogajalo, ter posledično razumeti, da je večkrat res boljša spoštljiva tišina kot nespametno govorjenje.

Demetra Picco

Projekt me je zelo zanimal, saj mislim, da je pomembno, da se spominjamo preteklosti. Ne smemo pozabiti na tiste, ki so se borili za našo današnjo svobodo. Verjamem, da se iz preteklih napak lahko veliko naučimo. Le na tak način se ne bodo ponovno pripetile grozote nekdanjega časa.

Giulia Terrana

Menim, da je projekt zelo koristna in izvrstna izkušnja, saj smo se dijaki veliko naučili in spoznali veliko novega ter imeli možnost bolje razumeti zgodovino krajev, v katerih živimo. Menim, da je to zelo pomembno, saj je zgodovina del naše družbe in nas samih.

Alissia Birri

Mislim, da je bil projekt zelo zanimiv, ker so strokovnjaki na zanimiv način poročali snov.

David Lodi

Projekt je bil koristen in res zanimiv. Najbolj me je navdušil napovednik Lea Černica, ker omogoča različne interpretacije. Poleg tega smo imeli tudi priložnost se z njim pogovarjati in tako razjasniti vse svoje morebitne dvome.

Martina Gergolet

Projekt se mi je zdel zanimiv in koristen, ker sem lahko boljše spoznala zgodovino krajev, v katerih živim, in se približala zamejski kulturi.

Benedetta Franzot

Vojna besed ali spoštljiva tišina? Zakaj pa ne kultura dialoga, na osnovi spoznanja o tem, kar se je dogajalo v polpretekli zgodovini na naši zemlji, da zapolnimo naš miselni zemljevid, da se zavemo lastnih korenin in se radovedno predamo novim izzivom, v duhu novega humanizma.

Prof. Neva Klanjšček

Ko stopiš v svet preteklosti, se ti odgrnejo sanje prihodnosti. Zavedaš se, kdo si in kam lahko odletiš. Projekt je prek filmov in predavanj odprl skrivnostno skrinjico zgodovine ne samo dijakom, ampak tudi profesorjem. Usmeril je poglede v preteklost, a nam dal tudi upanje v lepšo prihodnost.

Prof. Viljena Devetak

Projekt nam je učinkovito prikazal pomembnost človekove identitete v okviru družbenih in političnih dinamik. Na ravni posameznika je identiteta prava definicija človeka; vsak izmed nas v sebi nosi tako neposredne izkušnje kot posredovan zgodovinski spomin prejšnjih generacij ter bogato dediščino okolja, v katerega je vpet. Na ravni ljudstev je etnična, jezikovna in verska identiteta močan faktor kohezije in kljubovanja težavam, osmišlja kulturno delovanje in krepi zavest; v posebnih okoliščinah pa, ko je zaradi zunanjih pritiskov in propagande identiteta pogojena oz. poenostavljena na raven “mi v nasprotju z drugimi”, se lahko izrodi v najmočnejše gonilo nasilja in spopadov. Soočanje z zgodovino 20. stoletja naj nam bo v opomin: bodimo vedoželjni in skrbni pri gradnji lastne identitete in narodne zavesti.

Prof. Jurij Klanjšček

Zbrala Martina Gergolet

Razmišljanji o vojni po ogledu dokumentarno-animiranega filma Švicar Chris avtorice Anje Kofmel. Film prikazuje avtoričino raziskovalno delo glede smrti bratranca Chrisa, raziskovalnega novinarja, ki so ga med osamosvojitveno vojno na Hrvaškem umorili.

Vsakdo izmed nas je v svojem življenju vsaj enkrat razmišljal o vojni. Mnogi o njej razmišljajo pogosto, ker je žal del njihovega vsakdana, drugi nanjo pomislijo le redkokdaj, nekateri pa se povsem poskušajo ogniti tovrstnim mislim. Vsekakor je vsakdo izmed nas na vojno pomislil vsaj enkrat. Seveda tako kot se razlikuje količina misli glede nje, obstaja prav tako mnogo različnih mnenj, saj smo si med seboj različni. Vsakdo izmed nas ima svojo formo mentis in posledično svoje mnenje o sporih. Brez dvoma pa prevladuje skupno mnenje, da je vojna nekaj slabega in nečloveškega.

Žal pa obstaja še veliko ljudi, ki vojne ne vidi na tak način. Ti menijo, da je odlično sredstvo za pridobivanje moči. Čeprav tudi sami priznavajo, da je nespodobna rešitev, mislijo, da je vojna najprimernejši način za državni napredek. Za politike in druge, ki se s tem mnenjem strinjajo, je to edini način, s katerim pridobijo to, kar si želijo. Ti si zatiskajo oči in se ne zavedajo, da zaradi njih umira na tisoče nedolžnih, ki nikoli ne bi izbrali vojne kot rešitev.

Ko me vprašajo, kaj je zame vojna, odgovorim, da je to neka odločitev, pri kateri mnogokrat nimamo možnosti izbire, a ne zaradi nas samih, temveč zaradi napačnega razmišljanja določenih oseb.

Kdo bi lahko rekel, da je vojna del človeške narave, torej je nekaj, kar nas privede, da si med seboj povzročamo bolečino. Vendar jaz raje menim, da še vedno obstaja upanje v mirno življenje. Še vedno verjamem v boljši svet.

Te so le nekatere misli, ki so se mi porodile ob gledanju filma Švicar Chris, katerega ogled vam toplo priporočam.

Besedilo Alissia Birri, prevod v slovenščino Nicole Zavadlav

Kri. Rdeča, živa, bleščeča. Teče po mojih rokah, kot da bi si želela polastiti mojega telesa. Kaj se je zgodilo? Hodim zaman. Ob vsakem koraku vidim trupla, ranjene vojake, ljudi, ki bežijo. Diham s težavo. Smodnik mi polni pljuča, prodira v moje telo in mi ne dovoli naprej. Tresem se, čeprav mi ni mraz. Boom. Boom. Streli pištole me omamijo. Zakričal bi, a se zvok zaustavi v grlu. Sam sem. Popolnoma sam.

Kako sem se znašel v tej situaciji? Iščem odgovor, a ga ne najdem. Lahko le gledam svoje roke, obleke, čevlje, umazane od krvi. Kot da bi čutil trpljenje vseh teh ljudi. Spomnim se tistega mladega fanta. Spomnim se trenutka, ko sem moral ustreliti in mu odvzeti življenje. Vse njegove sanje. Vse, za kar se je boril. Ponavljam si, da sem bil prisiljen v to, a se mi zdi le laž. Kako naj živim s takšnim bremenom? Silovite solze mi tečejo po obrazu. Vse, v kar sem verjel, je izginilo. Kaj nam je prinesla vojna? Zakaj se počutim, kot da sem izgubil, čeprav sem na strani zmagovalcev? Se res lahko okličemo za zmagovalce?

Padem na tla. Bolečina je vedno močnejša. Me razžira. Mogoče si prav to zaslužim. Mislil sem, da če postanem vojak, bom postal pravi moški. A se lahko imam za moškega, ko pa sem prelil toliko krvi? Lahko bi ga ustrelil v roko ali nogo, vendar zadel sem v srce. Odločno. En strel in padel je na tla. In vse to zakaj?

Šel sem v vojno prepričan. Prepričan sem bil o svoji odločitvi, da se borim zaradi dobrega razloga. Tako te vsaj učijo med urjenjem. Ali je res mogoče opravičiti vojno? Ne vem, v kaj naj verjamem. Želel bi vse izbrisati. Želel bi izginiti. Spomnim se na svoje starše. Kaj bi o meni menili, če bi poznali vse grozote, ki sem jih v teh mesecih zagrešil? Najverjetneje me z vso pravico ne bi več gledali enako kot prej. Kdo sem postal? Sam sebi se gnusim. Sem v sramoto človeštvu. Pošast.

Želim si domov. Želim si vse, kar sem izgubil. Na žalost ne gre. Sam sem. Sam bom tudi umrl. Z zadnjimi močmi se zazrem v nebo. Zažarela je jutranja zarja. Ah, tudi ta je rdeča. Obarva nebo s krvjo umrlih vojakov. Prosim te, vzemi tudi mene. Pripravljen sem.

Besedilo Benedetta Franzot, prevod v slovenščino Lana Beltram

Razmišljanje ob ogledu kratkega filma Vojna besed ali spoštljiva tišina? režiserja Lea Černica, ki služi tudi kot napovednik samega projekta. Zanj je Černic kasneje prejel nagrado za likovno zasnovo, ki jo podeljuje Društvo slovenskega animiranega filma. “Pogovor z režiserjem je bil izjemno zanimiv, saj smo lahko osebno in neposredno izmenjali svoja mnenja ter spoznali celoten proces nastanka avtorskega ustvarjanja”, pravijo dijaki.

Mogoče bomba, mogoče letalo. Močno zadoni le glasen pok. Nobenega kričanja. Začne deževati, lahko bi bile solze. Solze vojne, vojne, ki nikomur ne prizanese, nikoli. Tema. Strah. Nato svetloba. Neka knjiga, ki jo bo začel brati otrok. Upanje. Namera in potreba po boljšem razumevanju. Zgodovina, več in več, še več je ljudi, še več je čustev, še več bolečine. Ureznina, ki jo predstavlja neka brazgotina, znamenje. Nepremična točka, ampak nerazumljiva. Manjša od vojne, a vsekakor čutena. Ni ne konec ne začetek. Sosledje slik. Prej ena, nato druga. Vidim jih, a jih ne prepoznam. Empatična praznina. Kakor da bi bilo potrebno čutiti na neki način kakršno koli stvar. A kaj?

Kri se razširi. Ne da se je nadzorovati. Rdeče. Lahko jo okusim. Lahko čutim okus po železu. Postane del mene. Mogoče sem jaz del nje.

Kdo piše knjige o vojni?

Zunaj dežuje, a ne toliko, kot dežuje v hiši. Skušam zbežati, a izhoda ni. Morda pa obstaja: a ni to, kar zares potrebujem. Dotaknem se krvi na knjigi. Znana mi je, skoraj osebno. Nenavadno je, a razumem, da ni več moja. Roka je, kot da se noče odlepiti. Nimam več nadzora nad svojim telesom. Ni me strah. Prepustim se svojim koreninam. Vidim svetlobo, ponovno zaživim. Nato barve. Ozrem se naokrog. Kot da lebdim, brez nevarnosti, da padem. Na obrazu se mi nariše nasmeh. Pomirjujoč, preprost nasmeh. Pomemben občutek, težko razumljiv. Kot intimen, skrit poljub, ki ostane za vedno v spominu. Močno drgetanje.

Zunaj še vedno dežuje, noter pa ne več.

Odkrijem tisto, česar prej nisem znala. Ognjenik izbruhne barve v nekem svetu, ki ni mogel ostati zgolj siv. Udarni val kot nenadna zaušnica, ki pa ne povzroča bolečine. Prijetno mi je. Znanje zaživi in mi dovoli, da razumem. Zdaj, ko razumem, lahko spet živim.

Besedilo Demetra Picco, prevod v slovenščino Aleksija Primosig

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme