Vloga ženske v Cerkvi

Piše: s. Marija Sreš

V razmislek

Ženske, ki se vzdržujejo in hranijo z idejami enakosti in občestvenosti v skupnosti, ki se imenuje Cerkev, se vedno bolj tudi sprašujejo o naslednjem: namreč, če so moški izvoljivi in primerni za javne položaje, zakaj pa ne tudi me?

Pred kratkim izražen ‘moto proprio’ sedanjega papeža Frančiška, s katerim je potrdil vlogo ženske kot ministrantke in bralke beril, je mnoge presenetil.

Presenetil zato, ker se nam ni zdelo omembe vredno, da je papež komentiral prakso, ki je sprejeta že leta in leta in velja za nekaj normalnega, in to skoraj v vsaki fari in vsaki državi. Vsaj v Indiji je tako.

Lahko pa se glede tega tudi motimo. V katoliškem svetu namreč še obstajajo številni kraji, kjer se še nad omenjenemi, še tako majhnimi, vlogami žensk v Cerkvi zgražajo in jih tudi prepovedujejo. Čudno, pa vendar resnično!

Kako naj se po vsem tem še pogovarjamo o ženskah kot duhovnicah oziroma diakonisah?

Kako so ženske videne?

Ali v katoliški Cerkvi res obstaja še toliko sovraštva do žensk – mizoginije?

Žal ja, obstaja, četudi se istočasno opravljajo goreče pobožnosti v čast Mariji, na primer Brezmadežni Devici,  Mariji Pomočnici, Mariji Vnebovzeti itd., kar se kaže kot protislovje. A te razpoke v katoliški psihi se lahko zelo globoko zarežejo.

Morda bi bilo točneje trditi, da ta miselnost ni le katoliškega izvora, ampak verjetneje izhaja iz splošnega prepričanja o moški večvrednosti, je torej patriarhalna.

Večina moških se nagiba k mnenju, da so ženske slabotne in manjvredne, da je njihovo pravo mesto doma ob štedilniku, z gospodinjskimi dolžnostmi, in da je njihova glavna naloga vzgoja otrok.

Ob takšni miselnosti  je samoumevno, da so moški za to, da ‘skrbijo’ za ženske, v zameno pa naj bi se ženske izolirale in s tem zaščitile. Saj jim naporno in divje drveče javno življenje prav gotovo ni namenjeno. Obenem pa naj bi porast njihove odsotnosti od doma bil eden od razlogov, čeprav je to vprašljivo, za današnje slabšanje etike medčloveških odnosov, kjer naj bi bil njihov vzgojni vpliv zdravilen in dobrodejen.

To so zapletena dejstva, s katerimi se srečujejo mnoge današnje družbe kakor tudi razne religije, ki še naprej igrajo vodilno normativno vlogo v teh družbah. Torej, koliko prostora, posebno koliko javnega prostora, naj bi se  dalo v tem današnjem, hitro spreminjajočem se svetu nam ženskam ?

Čeprav v bistvu neizraženo, je to pravo vprašanje glede dostopa žensk do posvečenja v duhovniški stan v Cerkvi.

Duhovništvo in moška oblast

Pa se soočimo s pojmom duhovniško posvečenje, ki ima vlogo služenja v Cerkvi. A dejansko je to pot do oblasti, moči. Danes v hierarhiji Cerkve nihče, ki ni bil najprej posvečen v duhovnika, ne more izvrševati nobene oblike avtoritete.

Ženske so to že davno spoznale in prav zaradi tega so tiste, ki so bile malo bolj samozavestne, začele izražati svoje zahteve po duhovniškem posvečenju.

Seveda vse ženske ne hrepenijo po njem. Večina sprejema svoje vloge služenja z veliko vdanostjo. Ali zaradi vzgoje, ki so jo imele? Najbrž.

Ampak vedno več, še posebno mladih žensk, ki so se nasičevale z idejami o enakosti in občestvenosti, ženske, ki so samozavestno usklajene z moškimi v izobrazbi in dejavnosti, se sedaj sprašuje: če so moški izbrani za javne položaje, zakaj pa ne tudi me?

Seveda patriarhalna Cerkev nima odgovora na to njihovo vprašanje.

K temu bi rada dodala še en dejavnik, ki je sestavni del modernega katolicizma in ki je še otežil to zadevo: to je prakticiranje obveznega celibata.

Trdila sem, da se vsaka oblast oziroma odgovornost v Cerkvi izvaja preko posvečenih duhovnikov, ki so se javno zaobljubili, da bodo živeli v trajnem celibatu. 

Skozi stoletja je ta praksa ustvarila poseben, izključevalen klub, ‘vsemoško kliko’, ki je nezaupljiva do žensk in zelo zaskrbljena, da ženska zvijačnost in manipulacije ne bi vplivale na njihove položaje in privilegije.

V trdni veri, da imajo le oni dostop in pravico do napredovanja, do oblasti in lastnine, so moški naredili vse, da se nobena ženska ne bo mogla prebiti do tega ograjenega prostora.

Ali je to tako zelo presenetljivo? Moški so namreč zahtevali privilegije tudi v drugačnih oblikah – na primer tako, da so tistim, ki so izhajali iz ‘manjvrednih ras ‘, nižjih družbenih razredov in drugih religij, onemogočili, da bi imeli enakovredne možnosti izobraževanja, zaposlovanja ter dostopa do istih privilegijev. Spol je le zadnja zapreka.

Gledano s tega vidika, vsi tako imenovani teološki argumenti proti sprejemanju žensk v duhovništvo preprosto razvodenijo.

Ženski prostor v ‘sinodalni’ Cerkvi 

Pomembnejše vprašanje pa je, kako hitro bodo ženske dobile dostop do položajev izvršilne avtoritete oziroma odgovornosti v Cerkvi. Duhovništvo je pomembna pot. Ni pa edina.

Pred leti je na primer papež Frančišek prelomil tradicijo, ko je imenoval skupino kardinalov za svoje svetovalce, tako imenovani ‘Koncil  devetih’. Ali on lahko oziroma bo šel še korak dalje in izbral polovico svetovalcev izmed laikov? In ali bi bila polovica teh lahko ženske!? 

Konec koncev Bergoglio prihaja iz države, ki ji predseduje ženska in le-ta najbrž ni bila za Argentino slabša od hunte generalov, ki so deželo pahnili v umazano vojno!

Pred nami je praktična aplikacija uporabe sinodalnosti oziroma kolegialnosti, ki bi pomenila vzajemno sodelovanje v vodstveni vlogi delovanja Cerkve. To je preveč kočljiva naloga, da bi jo zaupali le celibatnim moškim!

Ne, spoštovani papež Frančišek: ženske nismo tu le zato, da beremo berila pri maši, da ministriramo oziroma pojemo v zboru.

Ženske imamo pomembne vpoglede, dragocene za vso katoliško skupnost: ja, preroške navdihe glede odnosov, glede vladanja, financ in še posebej glede ekološke vzdržljivosti.

Dobiti moramo glas, da spregovorimo, ne le spontano in individualno, temveč preko službovanja v Cerkvi.

Ta izziv leži jasen tu pred nami. Ga bomo uresničili še v našem življenjskem obdobju? Čas delovanja je zdaj.

Nedavna epidemija je spremenila toliko stvari v Cerkvi, o katerih si nismo upali niti misliti: bo spremenila tudi prostor, status ženske v Cerkvi?

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme