Vloga cerkvenega petja v utrjevanju občutka pripadnosti na sv. Cecilijo v Mačkovljah

Mačkoljanska skupnost ima posebno zgodovino na področju petja in cerkvene glasbe, ta je namreč vedno zasedala (in tako še danes) pomembno mesto v kraju, zato je v Mačkoljah praznik sv. Cecilije posebno doživet. Tudi letos je zavetnico cerkvene glasbe v petek, 22. novembra, tamkajšnja skupnost počastila s sveto mašo v spomin na vse pokojne pevce, zborovodje, organiste in pritrkovalce, s kulturnim večerom in prijetno družabnostjo. Pri maši, ki jo je daroval g. Mattia Galej, je na koru sodelovalo kar 17 cerkvenih pevcev, ki so obogatili občuteno bogoslužje in ustvarili med njim posebno vzdušje.

V prostorih nekdanje šole je nato sledila domača in prijetna družabnost v znamenju petja in sproščenega kramljanja. Zapel je MePZ Mačkolje pod vodstvom pevke in korepetitorke Brede Sosič, dirigent Matej Lazar je bil namreč opravičeno odsoten. Prisotne je pozdravil pevec in kulturni delavec Niko Tul, ki je poudaril, da je večer posvečen vsem pokojnim pevcem, a tudi vsem, ki še danes “pojemo, orglamo in pritrkujemo”. Spomnil je, da je minilo tričetrt stoletja, odkar se je pod korom mačkoljanske cerkve začela pisati zgodba njihovega cerkvenega zbora, iz katerega je kasneje zrastel tudi društveni pevski sestav. “Pet rodov pevcev, dvanajst zborovodij in pet organistov priča o pomenu tega dvojnega pevskega poslanstva, ki je obenem odraz žlahtnega izročila slovenskega zborovstva, še posebej primorskega. To smo mi, to nas označuje in plemeniti,” je ponosno dejal Tul. 

Na prisrčnem večeru je bil gost in priložnostni govornik časnikar, kulturni delavec in pevec Marko Tavčar. Zakaj pravzaprav pojemo, se je spraševal. Vsakdo ima pravzaprav svoj osebni odgovor, ki pa se ga lahko strne na skupni imenovalec “rad pojem, ker se pri tem imam lepo”, kar zveni nekoliko banalno, a je vendar kompleksno razpoloženje, je opozoril Tavčar. “Pri petju gre za občutke zbranosti, harmonije in notranje povezanosti, ki se ob danih glasovih izraža do osebe tudi fizično, pojavi se ‘mrščal’. Gre za svet občutkov in spoznanj, ki so večkrat neobrazložljivi z besedami, rezultat neke intuicije, ko se glasba sklada s sporočilom besedila in se vse prelije v take harmonije, ki čustveno nagovorijo in pretresejo, včasih celo do solz,” je povedal pevec, ki je v nagovoru citiral dolgoletnega predsednika ZCPZ Trst Zorka Hareja. Ta je večkrat priporočal in naglašal, da je treba peti s srcem in čustvom, trdil je, da je treba pesmi razumeti in se vanje vživeti, saj ima vsaka pesem svojo dušo. Poudarjal je med drugim moč pesmi pri združevanju ljudi. Marko Tavčar je nato poudaril tudi narodnostno in politično vrednost petja in pesmi na našem koncu. Če bi danes umanjkalo cerkveno petje v nekaterih slovenskih vaseh in okrajih, bi verjetno tudi slovenske maše v tistih krajih ne bilo več. “… to ni majhna stvar! Slovensko petje in beseda dajeta kraju pečat, utrjevanje zavesti in jezikovne ter kulturne ravni.” Petje je učinkovito sredstvo za spodbujanje in širjenje slovenske kulture in zato si želimo, da je na našem območju čim več zborov. “Težnjo nekaterih ustanov in organizacij, da se privilegirajo boljši zbori, imamo za zgrešeno, nevarno je, da ostanemo brez zborov, če bi tako ravnali. Na tem svetu iz malega raste veliko, iz novih rastejo boljši zbori, in ne obratno. Tudi iz družbenega vidika ne sme biti petje privilegij nekaterih, temveč dobrina, ki je na razpolago vsem,” je še citiral Hareja.

“Mislim, da je prav, da se spominjamo vseh tistih, ki so nam pomagali graditi to našo zborovsko kulturo. Ljubezen do domačega kraja in lepe nedeljske praznične liturgije, ki jo oplemeniti cerkveno petje, naj bo vodilo tudi za naprej,” je skleni Tavčar.