Visok življenjski jubilej igralca Antona Petjeta
Z zlatimi črkami vpisan v zgodovino gledališča na Slovenskem in v srca zamejskih gledalcev
Igralec Anton Petje, ki je s svojimi izvrstno podanimi, večkrat zapletenimi, včasih pa tudi prav komično poudarjenimi vlogami plemenitil ustvarjalno delo Slovenskega stalnega gledališča Trst, pa tudi drugih gledališč na Slovenskem, in močno vtisnil svoj igralski pečat tudi na filmsko platno, je 3. oktobra 2022 slavil okrogel življenjski jubilej, 90. rojstni dan. Rodil se je namreč v Gabrovki pri Litiji 3. oktobra 1932.
Potem ko je veliko let prebival na Tržaškem in se za nekaj let preselil v Gorico z zdaj žal že pokojno ženo, igralko Bogdano Bratuž (1934-2021), ki nam je podarila ničkoliko blestečih dramskih ženskih likov, preživlja jesenske dni svojega življenja v Gabrovici na Krasu. Tu sta si z ženo ustvarila topel dom, ki jima je bil zatočišče in jima nudil zagon za nadaljnje gledališko ustvarjanje.
Samega sebe in svoje umetniško delo je čudovit igralec Anton Petje orisal z besedami: “Instinktiven, raziskovalec človekove duševnosti in odrske skrivnosti, do skrajnosti predan besedi in gledališki izraznosti, intelektualec, ki dramatikovo sporočilo in tekstovno predlogo spoštuje in ne zapušča njenih temeljnih okvirov in mej, jo pa umetniško razgradi in tolmači ter z osebno noto in videnjem posreduje vse tiste odtenke, ki sestavijo in oblikujejo enkraten lik.”
Svojo študijsko pot je Petje začel na medicinski fakulteti, a je po treh letnikih zapustil ta študij in se vpisal na ljubljansko AGRFT, kjer je diplomiral l. 1968. Po končani igralski akademiji je poslanstvo v gledališču začel l. 1959 v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju z vlogo v predstavi Kranjski komedijanti Bratka Krefta. V SLG Celje je ostal eno sezono. Od l. 1960 do l. 1970 je svoje umetniško snovanje namenjal gledalcem SNG Maribor, nato pa je odšel v tržaško gledališče, kateremu je ostal zvest do upokojitve, in tu velikodušno razdajal svoje igralske talente. Anton Petje je na svojem dolgem igralskem popotovanju odigral na desetine vlog. Orisanim likom je zmeraj dodal nekaj svojega, svojevrstnega, tako da so v zavesti gledalcev ostali živo v spominu. V SSG je debitiral v Amfitruu, pod režijskim vodstvom Jožeta Babiča. Kar 36 let je Anton Petje posredoval svoje mojstrsko igralstvo zamejski, primorski publiki, a tudi vseslovenskemu gledališkemu prostoru. V zlatem obdobju SSG, ko je bil njegov igralski ansambel številen, je bil eden izmed “nosilnih stebrov” našega gledališča. S svojimi raznovrstnimi markantnimi vlogami – bilo jih je nad 150 – je dokazal, da je “virtuoz detajla in da zna prepoznati tudi najbolj tenkočutne osebnostne poudarke”. Kot sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov zapisala Dušan Moravec in Vasja Predan, je Anton Petje izoblikoval samosvoj slog igre; takole sta ga opredelila: “V Petjetovih vlogah, resnobnih ali komedijskih, se skriva posebna, petjetovska izraznost – nagnjenost in tudi ljubezen do raznovrstnih ostrin, tudi grotesknih izrisov, v katerih je bil v tržaškem gledališkem ansamblu zmeraj prvi med enakimi”. O njem pravita tudi: “Anton Petje je kot igralec tako imenovanih resnih in zapletenih karakternih vlog kakor tudi komedijskih in burlesknih likov bil ne samo prvi med enakimi ustvarjalci v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču, marveč sploh v slovenskem dramskem teatru minulih treh desetletij. To pa je seveda vse prej kot malo.” Moravec in Predan omenjata tudi nekaj najbolj znamenitih Petjetovih kreacij, npr. Barona Naletela v Linhartovem Matičku, Župnika v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Ščuko in Grudna v Narodnem blagru, Hvastjo v Hlapcih, Macafurja v Leskovčevih Dveh bregovih, Jošta v Župančičevi Veroniki Deseniški, Kreona v Smoletovi Antigoni, Edka v Mrožkovem Tangu, Tyrona v O’Neillovem Dolgem dnevu potovanja v noč, pa še vrsto drugih … Čudovite karakterne vloge, ki jim je treba dodati še like iz del italijanskih (npr. Pirandella) in drugih svetovnih avtorjev (Osvalda v Ibsenovih Strahovih, Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf, Stalina v Pownallovi Mojstrski lekciji). Svoj delež je seveda doprinesel tudi pri orisovanju likov v delih naših zamejskih besednih umetnikov.
Veliko je nastopal tudi v filmih in televizijskih ter radijskih igrah. Leta 1962 je začel sodelovanje s filmsko kamero v delu Tistega lepega dne Franceta Štiglica. Od takrat je v celovečernih filmih in televizijskih nadaljevankah, tudi tujih in v koprodukcijah, naštel kar 67 vlog. Svoj doprinos je dal tudi radijskim igram. Enkratno je posredoval tudi besedila sodobnih slovenskih pesnikov. Akademik Boris Paternu (1926-2021) ga je uvrstil med najbolj prodorne interprete pesniških del.
Zaradi izjemnega ustvarjalnega opusa, umetniške prepoznavnosti in kakovosti, neizbrisnih sledov, ki jih pušča v igralski zgodovini slovenskega gledališča, je Anton Petje prejel nagrado Tantadruj za leto 2014.
Naj ob koncu tega zapisa omenimo še dramska dela, v katerih je nastopil v zadnjih letih svoje igralske poti: Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu, r. Vito Taufer, SSG Trst, 2001; Filibert Benedetič/Adrijan Rustja Dva bregova, v svetu songov, r. Adrijan Rustja, SSG Trst, 2002; Aksentij Topolović, Dušan Kovačević Maratonci tečejo častni krog, r. Dejan Mijać, SNG Nova Gorica; Boris Pahor Spopad s pomladjo, r. Marko Sosič, SSG Trst, 2006.
Antonu Petjetu, ki je v duše nas gledalcev nalil ničkoliko opojnega umetniškega napoja in nas obžaril s svojo karizmatično igralsko osebnostjo, želimo veliko zdravih, sončnih dni v objemu lepot kraške pokrajine in s toplim spominom v srcu na nekdanja ustvarjalnosti polna leta.
(Na fotografiji: Anton Petje z ženo Bogdano Bratuž na odkritju kipa L. Šorli v Novi Gorici l. 2013)
