Viki Grošelj o Valentinu Staniču

Najbrž med nami ni nikogar, ki bi o Valentinu Staniču ne spregovoril samo v presežnikih, saj je bil to človek, kakršnih je na svetu le peščica. Letos, ko obhajamo 250–letnico njegovega rojstva, ni manjkalo priložnosti, da bi javno spregovorili o tem velikem človeku, slovenskem rimskokatoliškem duhovniku, alpinistu, pesniku, pisatelju, prevajalcu, učitelju, vzgojitelju in kulturnem delavcu. Spomnili so se ga tudi v dvorani Mestne občine Nova Gorica, kjer so v petek, 20. septembra, organizirali pogovorni večer z Vikijem Grošljem o Valentinu Staniču, gorah in gorništvu. Večera, ki so ga poimenovali s Staničevimi verzi Vstani, srečni človek, se je udeležilo lepo število poslušalcev, ki so z zanimanjem prisluhnili, kaj meni eden izmed današnjih najuspešnejših alpinistov o nekdanjem alpinistu in humanistu. Grošelj je namreč pred dvema letoma prispeval svoj predgovor knjigi Ivana Sivca Blagoslov gora, v kateri avtor spregovori o Staniču in njegovih podvigih v gorah. Glavna tema pogovornega večera je bil torej alpinizem in Viki Grošelj je bil zagotovo pravšnja osebnost, ki je liku Valentina Staniča pridahnila dodaten lesk že itak velikemu sijaju, ki ga venča kot človeka in humanista. Valentin Stanič je bil namreč tako vsestransko angažiran človek, da bi obravnava vseh njegovih dejavnosti terjala celodnevni posvet.

Tudi na področju alpinizma je Stanič oral ledino, raziskoval in osvajal še nepreplezane gore in se nanje podajal v glavnem sam, podobno kot kancler Franc Setničar, vendar sto let kasneje, ko je zahajanje v gore postalo že vsakdanja praksa. In ravno to  je tisto, pred čemer osupnemo današnji obiskovalci gora: Stanič se je na hribe podajal kot prvopristopnik (Watzmann, najvišji vrh Nemčije), ali kvečjemu, če omenimo najvišji vrh Avstrije Grossglockner (Veliki Klek), takoj za prvopristopniki. To se pravi brez vsakršnih pripomočkov, ki bi olajšali vzpon na (marsikatero) goro, ki bi bila še danes, brez jeklenic in klinov, resen alpinistični vzpon. Ko se je leta 1808 Stanič prvič podal na Triglav in mu izmeril višino, je bi Triglav še neokrnjen, brez vskršnih varoval, predvsem pa z grebenom, ki je bil še tak, kot ga je ustvarila mati narava, ne pa zglajen in razbit (kar naj bi olajšalo množičen obisk pohodnikov), nad čimer se je zgražal tudi Julius Kugy. Z drugimi besedami povedano, Stanič je pred dvesto in več leti osvajal gore, ki so še danes vse prej kot enostavne, kaj šele takrat, brez vseh tehničnih pripomočkov in varoval. Bil je, skratka, pravi alpinist, osvajalec, “gorjanski pešec”, kot ga je poimenoval A.M. Slomšek. In to z vsem spoštovanjem in ponižnostjo, ki sta nujno potrebna, saj je od gore odvisno, če te bo spustila v svoja nedra. Alpinizem je namreč, kot trdi Grošelj, velika šola za življenje, v katerem si večkrat sam, mučita te strah in pogum, najboljši recept pa je pravo razmerje med obema.

Med pogovorom je Grošelj omenil še druge Staničeve dejavnosti, ki jih je bilo toliko, da jih na tem mestu ni mogoče zlahka zaokrožiti. Nekatere so splošno znane, druge manj, skupni imenovalec vseh pa je zagotovo Staničev humanizem, človekoljubnost in humanitarna dejavnost. V zvezi s humanitarno dejavnostjo ga je Grošelj primerjal Edmundu Hillaryju in njegovemu prizadevanju za pomoč nepalskemu ljudstvu, Alešu Kunaverju in zagotovo sebi, saj je tudi Viki Grošelj znan po tem, da nabira sredstva (še posebno po katastrofalnem potresu v Nepalu leta 2015) in jih deli prizadetim ljudem, pa tudi tistim revnim potomcem pokojnih šerp in nosačev, ki so med hojo v visokogorju omahnili v večnost.

Naj zaključim ta kratki prispevek z besedami Vikija Grošlja v spremni besedi knjige Blagoslov gora, v kateri citira Toneta Strojina: Valentinu Staniču ni postavila spomenika le vertikala, ki odlikuje toliko alpinistov. Svetovni zgodovini ga je zapisala horizontala duha – ta edina zveličavna zapisovalka velikih imen, ki …. izkleše lik in dvigne zaslužnega na piedestal hvaležnega narodovega spomina.