Vi sprašujete, duhovnik odgovarja (8. 11. 2012)

To je ena od tistih najtežje razumljivih stvari. Tako težko to razumemo, da spoved pojmujemo popolnoma nasprotno od tistega, kar dejansko je. Ko naredimo nekaj narobe, se takoj zavemo tega. No, lahko se tudi naprezamo in skušamo to zanikati, a – kot pravimo – srcu se ne da ukazovati, v njem pa čutimo, da smo ga polomili. Prva reakcija, ki jo v teh primerih naredimo, je ta, da se želimo skriti. Kako je, kadar otrok dobi slabo oceno v šoli? Tega zagotovo ne želi povedati mami in tatu, ampak želi skrivati, kolikor dolgo se da. Da ne govorimo, kako ne bi nikdar povedali tujcu svojih napak… Zato nam spoved predstavlja takšno težavo. Toda, pomislimo. Dobro pomislimo. Kaj si želimo v trenutku, ko pogrešimo? Želimo si, da ne bi nikdar naredili tiste napake. Želeli bi se vrniti nazaj in to zadevo izbrisati. Želimo si, da bi nam bilo odpuščeno. Če se vrnemo k otroku, ki prinese domov slabo oceno, potem vsi vemo, kako se neizmerno bolje počuti, ko končno to pove, pa čeprav se zaveda, da bo tudi kregan. Mnogokrat sledi nevihti sonce v znamenju toplega objema. Kot bi se mu kamen odvalil od srca. Otroku je bilo odpuščeno in lahko začne znova. Ni konec sveta – je nov začetek. Vsako oceno se da popraviti, mar ne? Tako je tudi z našimi grehi in napakami, prav vsako se da popraviti, ni je tako velike napake, da je Jezus ne bi mogel odpustiti. O tem, da njegovega greha ne more odpustiti, je sicer bil prepričan Juda Iškarijot. To ga je privedlo do tega, da se je popolnoma zaprl vase, kar ga je nazadnje privedlo do samouničenja. Spoved nam koristi ravno za to, da se odpremo, namesto da bi se zaprli vase. Da spet vzpostavimo pravi odnos – z Bogom, bližnjimi in s seboj. Ni lepšega kot to, da nam je odpuščeno. No, morda obstaja še nekaj lepšega, to pa je dejstvo, da nam je lahko VEDNO odpuščeno. Bog je pripravljen storiti prav to, če to zares in iz vsega srca hočemo. Vse, kar moramo storiti, je to, da ga prosimo. Se torej ne splača tega storiti čim pogosteje?
Toda, zakaj moram svoje grehe povedati nekomu, ki ga niti ne poznam? Poleg tega, da me je sram, v evangeliju nič ne piše o tem.
Srečal sem že ljudi, ki govorijo v tem smislu: “Vi katoličani delate vse vrste neumnosti… Greste malo k spovedi in je vse OK”. Ni kar tako. Pri spovedi je vendarle treba poklekniti pred človekom (grešnim, kot smo vsi ljudje) in mu povedati stvari, ki se jih najbolj sramujem, ter prositi odpuščanja. To nikakor ni enostavno. Ni, da kar gremo k spovedi in je vse OK, kot je bilo rečeno zgoraj. Zadeva je izjemno težka. Vsak od nas čuti v sebi neki odpor, ga je sram… To je nekaj normalnega, ker je človeško. Če spoved ne bi bila zakrament, bi to bilo norost in ne bi niti najmanj pomislili, da bi storili kaj takšnega. Vendar, tam ni spovednik, ki nam odpušča grehe, ampak je Bog tisti, ki to dela po njem. Vsak spovednik ob odvezi reče, da nas odveže grehov: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Vsakdo vendarle prosi Jezusa samega, da mu odpusti vse slabo, kar dela. In to piše v evangeliju, saj je apostolom samim naročil, po njih pa vsem naslednikom – škofom in duhovnikom -, naj odpuščajo grehe. “Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, jim bodo odpuščeni, katerim jih zadržite, jim bodo zadržani” (Jn 20,22.23). To je dejal in naročil na sam dan svojega vstajenja, ko je pri zaprtih vratih vstopil v dvorano zadnje večerje. Kot bi hotel reči, da od takrat naprej upanje nikoli več ne bo izginilo iz človeške zgodovine. Jezusovo vstajenje spremeni vse, ker daje možnost, da nam je odpuščeno vedno. Jezus je namreč obljubil: “Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta” (Mt 28,20). To je torej “finta” – če pomislimo, da smo pri spovedi pred Jezusom Kristusom samim, potem se vse spremeni. Ni nas sram, ker je njegov objem močnejši od vsega skupaj. Kot bi nas objela ljubljena oseba… Seveda, dobro je treba vedeti, kaj počnemo. Treba se je dobro pripraviti. Ne vem, kako velja za vas, ampak zame je to praznik, da mi je odpuščeno. Za vsak dober praznik pa velja, da se je treba nanj dobro pripraviti. Treba je narediti tisto slavno “izpraševanje vesti”. Tako je, po pravici moramo povedati vse tisto, za kar vemo, da smo naredili narobe. Ničesar ne smemo zamolčati. Povedati moramo resnico, VSO resnico (kaj pa se sploh hodiš spovedovat sicer?). Predvsem pa velja, da ne moremo, ne da bi se počutili skesane. Ne more nam ne biti žal. To vse, kar smo dejali, pa spet ne pomeni, da moramo dolgoveziti. Stari katekizem je učil, in sicer pravilno, da mora biti spoved sicer “popolna”, a tudi “kratka”, ker “spovedniku ne smemo povedati nič nepotrebnega”. Nič slepomišenja torej, ampak takoj k stvari. Če smo nečesa zares skesani, potem bomo to povedali kratko in jedrnato, kakor se bomo tudi zavezali k temu, da tega ne bomo več delali. Če tako naredimo pri spovedi, nam Jezus odpusti.

Andrej Vončina

Zakaj je treba sploh k spovedi?

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (471)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (465)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme