Vi sprašujete, duhovnik odgovarja (18. 10. 2012)
Tu je treba najprej povedati, da je pogled na tovrstne problematike predvsem odvisen od pogleda na človeka (antropologija). Katoliška Cerkev na človeško osebo gleda kot na enoto telesa, duše in duha, temu pa je podrejeno njeno moralno presojanje. Tu je treba povedati, da se zanjo življenje začne že s spočetjem, ki naj bi bilo naravno, kakor naj bi veljalo tudi za smrt, vsaj večinoma. Katoliška Cerkev se torej zavzema za življenje od naravnega spočetja do naravne smrti. Seveda ne pride vselej do naravne smrti, če vzamemo, da kdo umre v kaki nesreči ali ga ubijejo. Zakaj? Ker je gospodar življenja samo eden, mi pa si ne moremo lastiti teh pravic, ki jih nimamo – v tej smeri imamo dolžnosti, da spoštujemo in varujemo življenje. V tej smeri gre tudi to, da je gospodar nad smrtjo človeka samo Bog, ne moremo se mi sami odločiti, kdaj bo kdo umrl. Tu je več različnih problematik, ena od teh pa je tudi evtanazija. Gre za besedo grškega izvora, ki pa je problematična že sama po sebi. Predpona eu- namreč vedno pomeni nekaj dobrega, lepega, pozitivnega. Če samo pogledamo besedo evangelij, euangélion, to dobesedno pomeni dobro sporočilo, dobra novica. Drugi del besede je thanasía, ki označuje smrt. Prvo vprašanje, ki se mi tu zastavlja, pa ne samo meni, je, kako lahko združimo dve tako nasprotujoči si zadevi, smrt je namreč nekaj, kar samo po sebi ne moremo imeti za nekaj lepega ali dobrega, saj to vendarle pomeni konec našega zemeljskega življenja. Smrt ni nikdar nekaj lepega, pa naj govorimo, kar hočemo. Je nekaj dramatičnega, hudega, nekaj, kar zareže globoko v neko skupnost, ki to doživlja. Ko smo to pojasnili, gremo naprej. Smrt je za človeka nujna in ji nihče ne uide, kakor je lepo v svoji Sončni pesmi dejal tudi sv. Frančišek Asiški. Je pa res, da različne ljudi doleti različna smrt. Nekateri umrejo hitro in sorazmeroma “lepo”, spet drugi po nekem obdobju bolezni in trpljenja, tretji za posledicami nesreče ali nasilja, torej tudi ti trpijo. Smrt je torej vedno nekaj slabega, kakor je nekaj slabega in nezaželenega, da človek ob tem trpi, je pa lahko neka milost v tem oziru, če kdo umre hitro in brez posebnih bolečin ali bolezni. Včasih se je prav v tej smeri molilo za “srečno zadnjo uro”. Tisti namreč, ki umrejo zaradi posledic neke bolezni ali nesreče, doživljajo nekaj zelo težkega in dramatičnega, kar bi jim drugi radi olajšali. In pri tem ni nič narobe, lahko pa narobe postane, ko ni mogoče storiti več veliko v zdravstveno-terapevtskem smislu. Najprej so tu t. i. terminalni pacienti, za katere se ve, da bodo sorazmeroma kmalu umrli. Tu se postavlja vprašanje, kako dolgo in v kakšni meri uporabljati terapevtska sredstva? Pri kard. Martiniju je bilo prav to vprašanje, saj je bil proti pretirani rabi terapevtskih sredstev za umetno podaljševanje življenja, kar je pri sebi nazadnje uresničil – vedel je namreč, da bo za posledicami svoje bolezni umrl, pa je želel biti deležen samo tiste redne terapije in nič več kot to. Proti temu je bil npr. tudi bl. Janez Pavel II. in je to tudi uresničil, saj vemo, da je umrl doma. Tu torej Cerkev zagovarja tiste osnovne terapije in nič več kot to, zraven pa še vse, da bi bilo to zadnje obdobje bolnega ali poškodovanega človeka čim bolj polno v vseh ozirih. Zato je zelo zaželeno, da nekdo umre v domači oskrbi, če pa to ni mogoče, v takšnih ustanovah, ki omogočajo takšno terapijo, kot so, recimo, hospici. Trpljenje je pač del življenja in ga je treba kot takšnega tudi sprejeti. Poskrbeti je treba za osebo kot celoto in mu poleg telesne terapije nuditi zlasti duševno in duhovno oskrbo. Gotovo, je nekaj slabega, toda Bog lahko to obrne v dobro, odrešilno – za tistega človeka ali za koga drugega. Verjamem, da sta tako Janez Pavel II. kot kard. Martini svoje trpljenje namenila v dobro svojega občestva. Napačno bi bilo torej v tem oziru vsiljevati neke prevelike terapije. Še bolj napačno pa bi bilo človeka usmrtiti, da bi ga rešili trpljenja in bolečine, ali tudi zato, da ga ne bi več gledali v vegetativnem stanju, češ da to ni za človeka dostojno. To je evtanazija, Cerkev pa to obravnava kot umor in vmešavanje v tisto, kar gre samo Bogu. Če tokrat pustimo ob strani tiste usmrtitve, ki doletijo prizadete ljudi ali tiste, ki so družbeno nezaželjeni. Da bi seveda vse to razumeli in bi nam bilo kolikor toliko logično, je treba imeti tisti pogled čez, ki ga prinaša pogled vere. V tem pogledu imata lahko tudi trpljenje in bolečina smisel, kakor je smrt tudi neki prag, ki ga je treba nujno prestopiti. V tem pogledu ima svoje dostojanstvo tudi bolan, poškodovan ali prizadet človek, pa tudi starost ima svojo dragoceno družbeno vlogo.
Andrej Vončina
Ob smrti kard. Martinija je bilo kar nekaj govora tudi o evtanaziji, kaj pravi o tej zadevi Cerkev?
