Veselite se življenja!

Ob novici, da je Bogdanov 'kamino' končan, smo ostali brez besed. Pojavilo se je tisoč vprašanj: “Le kako se je to lahko zgodilo njemu, ko pa je na naša številna vprašanja vedno imel razumen odgovor”? Verjamem, da je imel tudi za svojo bolezen odgovor, saj je pred ciljem hitel pisati in sporočati, kar je v srcu čutil.
Kolikokrat smo v času bolezni in slovesa ponovili njegove besede, ki jih je zapisal v času poslavljanja: “Veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se, ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre narobe, saj so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutki dani trenutkih posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost”.
Slovo od Bogdana je bilo v dornberški cerkvi milost za nepregledno množico vseh, ki smo prišli. Po obrazih sodeč, se mi je porajal občutek, da ne kropimo njega, temveč je posodica z blagoslovljeno vodo namenjena nam, da se veselimo vsakega dne, ki nam je podarjen, da se veselimo talentov, ki nam jih je Bog dal, predvsem pa da ljubimo božje stvarstvo in svoje bližnje.
Veliko besed je bilo izrečenih in iz vseh je bilo čutiti bolj kot žalost ob izgubi dragega prijatelja upanje in pričakovanje, da imamo priprošnjika v nebesih. Gasilci, planinci, pevci, domačini, domači župnik in somaševalci so povedali na glas, v srcih nepregledne množice pa je ostalo na tisoče neizgovorjenih besed in zahval.
Sama sem z njim sodelovala pri Karitas in za Bogdana lahko trdim, da je naša Karitas rasla skupaj z njim. Od konkretnega zbiranja pomoči za begunce do strokovnega spremljanja različnih programov. Na papirju je bil voditelj odbora za svetovanje in član Tajništva Škofijske karitas Koper; v praktičnem pomenu pa je bila njegova beseda kompas za življenje po veri. V vsakem vprašanju, v vsaki stiski je znal poiskati odgovor v Božji besedi.
Bili smo skupaj, ko sta z ženo Zdenko ustanavljala mladinski dom v Čepovanu. Na svoje oči sem videla, da sta obenem popravljala hišo in pripravljala dom. Druga kolonija Umetniki za karitas je bila namenjena 'njegovim otrokom'. Veliko otrok in mladih je z njegovo pomočjo začelo novo pot.
Seminar za neprofesionalno svetovanje je bil ena od najdragocenejših investicij pri Karitas. Septembra 1997 sta z ravnateljem začela prvi seminar, nato pa vsako drugo leto novega. Več kot 150 sodelavcev Karitas je pridobilo znanje, ki nam še danes koristi pri pomoči ljudem v stiski. Ostalo mi je v spominu vikend srečanje, ko je bila taka megla, da se ni videlo niti korak pred sabo. Ko smo se končno zbrali, je Bogdan poskrbel, da je bila megla prispodoba za spoznavanje in reševanje ovir. Še vedno se ob različnih problemih spogledamo in rečemo. “Bogdan nas je tako učil”.
Prišle so posebne težave in stiske in Bogdan je bil vedno zraven.
Potres v Posočju ni povzročil le gmotne škode in tega se je Bogdan še kako zavedal, saj je bil z gasilci med prvimi na terenu. Hitro smo zbrali ekipo udeležencev seminarjev in šli v Bovec. Hodili smo teden za tednom in se pogovarjali s starši in otroki, ki zaradi strahu zvečer niso mogli zaspati. Najtežje probleme je prevzel sam, ostalo je prepustil nam.
Pobratenje s Škofijsko karitas Banja Luka je bilo spet širše zastavljeno. Njihovi sodelavci so se zaradi problemov, ki jih je pustila vojna, srečevali z izgorelostjo in skupaj z ravnateljem sta večkrat šla v Bosno in pomagala.
Pojavljale so se nove stiske, zato smo se večkrat srečevali in predebatirali problematiko, vedno več je bilo elektronskih sporočil in telefonov, kjer nam je povedal svoje mnenje. Neštetokrat je rekel: “Jaz bi naredil tako, kako boste naredili vi, pa premislite in prevzemite odgovornost”.
V stečajih, odpuščanjih in brezposelnosti je kmalu zaznal, da ti ljudje ne rabijo le materialno pomoč, temveč sočloveka. Ob stečaju podjetij je vodil delavnice za vse, ki nimajo družine in so v tej stiski ostali sami.
Pri načrtovanju Materinskega doma je bila njegova beseda nepogrešljiva.
Posebna skrb so vedno bili za Bogdana otroci in še danes, ko pišemo o programu Popoldan na Cesti, ki se je razvil in deluje kar na več lokacijah, zapišemo, da je Bogdan Žorž idejni oče projekta.
Zase lahko rečem, da bom njegovo kleno besedo najbolj pogrešala na Tajništvu Škofijske karitas. Vse stiske in težave je videl širše, v vsaki stiski je videl izziv; kolikokrat nam je ponovil: “Služb sicer ni, je pa delo, zato je potrebno ljudi vzpodbujati, da poprimejo za vsako delo”. Tudi sam se je tega še kako držal, nekaj dni, preden je prvič šel v bolnišnico, sem ga klicala, pa je žena rekla, da obira oljke.
Nikoli nismo sešteli, verjetno tudi Bogdan ne, koliko predavanj, delavnic, srečanj je bilo, da ne govorim o tisočih mladih in starejših, ki so ga prišli poslušat. Ob tem se je potrebno zahvaliti Bogdanovi ženi Zdenki, tudi sodelavki Karitas, tudi zaradi nje in njune ljubezni je zmogel zasejati to, kar bomo še dolgo želi. Ne bi omenjala številnih knjig, ki so dragocen pripomoček učiteljem, vzgojiteljem, staršem, starim staršem … Hvala, Bogdan!
Še bi lahko pisala, imel je številne talente, ki jih je v polnosti delil z nami vsemi. V zadnjem letu sem, ko sem ga poslušala, večkrat pomislila, da je v sorodu s papežem Frančiškom, ker tako iskrivo zagovarja ljudi na robu. Pri njem sem občudovala, da ni ločil med pomembnimi in navadnimi ljudmi. Zanj so bili vsi pomembni, ker so že v izviru Božji otroci. Ne bom pozabila dogodka, ko je umrl revež, ki mu je pomagal v številnih stiskah in težavah. Na njegov pogreb je prišel v obleki in kravati, kar pri njem ni bilo pogosto, ter pripravil nagovor, v katerem ni manjkalo spoštovanja in ljubezni.
Ko sem v času slovesa poslušala in razmišljala, kje vse je Bogdan pustil svoj pečat, sem si rekla: “Človek bi moral živeti 300 let in še ne vem, če bi zmogel to, kar je Bogdan zmogel v šestinšestdesetih letih”.
Njegov zemeljski 'kamino' je končan, z njegovimi mislimi, ki jih je veliko v knjigah in srcu, bomo šli naprej, dokler nam bo dano. Za Bogdana pa še kako drži: “Moder in pravičen mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu in prizadeven v dejavnosti”. Bogu hvala zanj.
Jožica Ličen

V spomin Bogdanu Žoržu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme