Veseli smo, da nas obiščejo domačini!

Piše: Anastazija Pertot

POGOVOR / Družina Terčon, lastnica železnine v Nabrežini

Družinsko podjetje železnina Terčon je v Nabrežini že od leta 1904. V trgovini, poleg klasičnih artiklov železnine, nudijo veliko število storitev in seveda imajo dolgo izkušnjo v sektorju. Pogovorili smo se z gospo Rožico, sinom Nikom in vnukom Ambrožem o trgovini, delu, izdelkih in tudi pandemiji.

Gospa Rožica, povejte nam, kdo je odprl trgovino, kako je bilo takrat … Malo zgodovine.

Železnino je odprl Andrej Terčon, to se pravi moj dedek. Našli smo licenco za prodajo iz leta 1904 in tako odkrili točen datum. Takrat ni bilo nič podobnega v okolici, zato se je moj dedek odločil, zgradil stavbo, skladišče in odprl železnino. V glavnem je v trgovini delal on, dokler niso sinovi zrasli. Potem pa sta jo upravljala moj stric Izidor in moj oče Josip.

Kaj pa so takrat prodajali?

Takrat ni bilo na razpolago toliko materialov, kot jih imamo danes. Prodajali so predvsem železnino, to se pravi orodje in predmete, ki so jih rabili mizarji in kamnoseki. Takrat je bila kamnoseška obrt ena najpomembnejših dejavnosti na našem območju. Ko pa je dedek sezidal skladišče, so začeli prodajati tudi gradbeni material. Takrat je cement do Nabrežine prišel po železnici, v sodih. Šli pa so ga iskat z vozovi in ga pripeljali v skladišče.

Rožica, se morda spomnite, ali so bile takrat, ko je vaš dedek odprl trgovino, kakšne težave ali morda kasneje?

Dedek je bil med prvo svetovno vojno poklican k vojakom, oče pa je tudi moral k vojakom leta 1917, tako da so bile takrat samo ženske doma. V resnici ne bi vedela, kdo je sploh delal takrat, morda stric in mu je kdo pomagal, ali pa je bila trgovina celo zaprta. Od tedaj pa je bila trgovina vedno odprta, tudi med drugo svetovno vojno. Dedek je bil takrat že star, oče je bil interniran, tako da je delala moja mama.

Od leta 1952 do leta 1956 je bil moj oče župan v Nabrežini, zaradi tega mu ni uspelo veliko delati v trgovini. Tudi takrat je delala mama in smo ji otroci pomagali.

Vi pa, gospa Rožica, kdaj ste začeli delati v trgovini in koliko časa ste pravzaprav delali?

Že kot otrok sem bila vedno v trgovini in kaj pomagala očetu. Poznala sem vse artikle in z lahkoto se vse naučila, pri tem mi je seveda pomagal oče. V šolskih letih sem tudi rade volje pomagala in seveda tudi med poletnimi počitnicami. Ko pa sem dokončala trgovsko šolo, leta 1960, sem uradno začela delati v trgovini. Delala sem celih 55 let, to se pravi do leta 2015.

Kaj se je po vaše spremenilo v vseh teh letih?

V letih se je veliko spremenilo oziroma iz leta v leto je prišla kaka novost. Vsakič kak nov material, nov stroj … Tako da, ko sem jaz začela delati in kasneje prevzela vse to v roke, si nisem nikoli mislila, da bodo vse te novosti in da se bo vse tako razvilo. Ko pa je nastopila ta “novejša tehnologija”,  je prevzel vse v roke moj sin Niko. Še zdaj imamo skoraj iz dneva v dan kakšno novost.

Niko, Rožica … zdaj pa je že peta generacija na delu, kajne?

Ja, točno. Zelo smo veseli; mislim, da vsak, kdor ima trgovino oziroma družinsko podjetje, upa, da bodo družinski člani nadaljevali posel. Mi imamo tako  zagotovljen položaj še za precej let. 

Niko, kdaj pa ste vi začeli delati v trgovini?

Tudi jaz sem bil že kot otrok vedno v trgovini. Takrat je bil v njej še moj dedek. Kasneje pa me je vse mama naučila. Uradno sem začel delati v trgovini leta 1988, po končani trgovski šoli in končanem vojaškem roku.

Kaj pa ti, Ambrož, ki si najmlajši v trgovini, imaš kakšne nove ideje oziroma načrte?

Seveda, veliko je še novosti in tudi veliko dela; lahko še marsikaj izboljšamo in kaj novega ponudimo. Ko sem začel delati v trgovini, smo se lahko malo bolj posvetili socialnim omrežjem. Naredili smo novo spletno stran trgovine, ki jo čim večkrat ažuriramo, in tudi odprli nekaj novih strani na različnih socialnih omrežjih, kot sta Facebook in Instagram.

Povej nam, kdaj si ti začel delati in kako je bilo na začetku.

Kot nona in stric sem bil tudi jaz že kot otrok vedno v železnini, tako da sem se sproti učil in v teh osemindvajsetih letih sem se kar nekaj naučil. Vseeno pa je vedno kaj novega, česar še ne poznam. Treba je vedno biti na tekočem. S polno paro sem v trgovini začel delati pred skoraj šestimi leti, sem pa med univerzitetnem študijem občasno tudi pomagal. Dokončal sem triletno univerzo ekonomije v Trstu. 

Niko, Ambrož … ali ima vsak od vaju kako posebno nalogo oziroma se vsak ukvarja s čim drugim?

Ne, ne, oba delava vse. Karkoli je treba narediti, narediva oba, tudi ker večkrat morava biti v dveh za kakšno posebno delo. Če je treba kaj dvigniti oziroma vrezati, si morava absolutno pomagati.

Kaj pa vsega nudite v železnini? Katera orodja oziroma stvari in storitve?

Kar se tiče storitev, lahko kopiramo ključe, daljinske upravljalnike za avtomatično odpiranje drsnih in nagibnih vrat, režemo steklo, razrežemo železo po meri. Imamo tudi stroj za mešanje barv. Prodajamo razne stroje za domačo uporabo, kot so žage, svedri, vibracijski brusilniki, kotne brusilke, material za vodovodno inštalacijo, električni material, jeklenke, orodje za delo na vrtu, in seveda klasične artikle železnine, kot so vijaki, vložki, žeblji, verige, brusni trakovi …

Nudite tudi kaj drugega, kar ne spada k železnini?

Ja, že precej let prodajamo pralne praške, gele in kapsule za večkratno uporabo plastičnih embalaž. Prodajamo pa tudi strojčke za gaziranje vode. Skušamo imeti izrazit ekološki pristop. Poleti pa prodajamo vse za vzdrževanje bazenov. V teh časih nudimo tudi sprej za saniranje, maske itd …

Kaj pa dobavitelji, od kod prihajajo vsi predmeti in izdelki?

Vsi artikli prihajajo izključno iz Italije oziroma dobavitelji so izključno italijanska podjetja. Blagovne znamke pa so seveda mednarodne. Kar pa se je v teh letih spremenilo, je to, da se poslužujemo le dveh grosistov, vse drugo pa kupimo neposredno od posameznega podjetja. To se pozna pri cenah. Pred leti smo kupovali izključno pri grosistih.

Kako pa je bilo leta 2004, ko ste praznovali stoletnico trgovine?

Takrat smo obeležili stoletnico delovanja s pravim praznovanjem. Udeležilo se ga je veliko ljudi in na torti smo pihali 100 svečk. Leta 2000 pa smo odprli prenovljene prostore, saj smo trikrat povečali prodajno površino, medtem ko je skladišče ostalo in je še danes tako, kot ga je takrat sezidal praded.

Kaj pa glede pandemije …? Kako je bilo med prvim valom?

Spadali smo med tiste kategorije, ki so lahko delale, ki so bile nujne oziroma bistvene, tako da smo lahko bili ves čas odprti. Na srečo smo res veliko delali, verjetno tudi zato, ker je bila pomlad in je bilo topleje in so se ljudje veliko ukvarjali z deli na domu. Bili smo res privilegirani.

Ste imeli kakšno težavo?

Po pravici ne, edina težava je bila morda ta, da je primanjkovalo blaga. Primanjkovale so stvari, ki so jih ljudje najbolj rabili, kot so maske, rokavice, kombinezoni za enkratno uporabo … Kar pa moramo priznati, je to, da kljub temu da je bilo dosti ljudi, so se lepo vedli in čakali v vrsti pred trgovino, upoštevajoč varnostno razdaljo. 

Kakšna pa je sedanja situacija?

Zdaj se je situacija še precej normalizirala oziroma je tako, kot da ne bi bilo nobene težave oziroma problema. Vsekakor januarja in februarja je vse bolj umirjeno, ni veliko dela v teh mesecih. Kljub temu pa se še vedno držimo vseh pravil, to se pravi: pazimo na varnostne razdalje in nošenje mask, uporabljamo gel, razkužujemo prostor in vse površine.

Imate včasih tudi kakšno posebno željo, ki je ne morete zadovoljiti?

Ja, logično je, da se to zgodi, je vedno kakšna prošnja po kakšnem posebnem artiklu, ki ga s težavo najdemo. Skušamo vedno vse zadovoljiti, če pa prav ne moremo, damo kupcu drugačen nasvet oziroma ga usmerimo v drugo trgovino.

Kateri pa so vaši načrti za prihodnost?

Imamo še precej načrtov, eden izmed teh je gotovo prostor za izpostavo in pomerjenje delovnih oblačil in obutev. Že nekaj časa skušamo nabaviti stroj za zareze, napise v kak material. Kljub temu pa bomo skušali in skušamo obdržati artikle, ki jih stranke s težavo najdejo v bližini, kot sta na primer steklo in železo. 

Niko, ali imate kakšno posebno anekdoto, ki nam bi jo lahko povedali?

Z veseljem lahko povem, da sem pred nekaj leti moral zamenjati poštni nabiralnik samemu Borisu Pahorju. Ko sem to storil, mi je v zahvalo za uslugo podaril knjigo Spopad s pomladjo in se vanjo podpisal. To je bilo prav enkratno.

Niko, bi nam radi še kaj povedali?

Rad bi povedal, da zame delo v trgovini ni samo delo oziroma zaslužek, ampak tudi stik z ljudmi, predvsem z domačini. To občutim še toliko bolj, ker je to slovenska trgovina v Nabrežini, to pomeni v domačem kraju. Vesel sem, ker vidim, da  se domačini bolje počutijo, ko pridejo v poznano, domačo trgovino. Rade volje pomagamo vsem pri  katerikoli potrebi. V ponos pa mi je, da nas domačini obiščejo in nam zaupajo.

Železnina Terčon je odprta od ponedeljka do petka, od 8.00 do 12.30 in od 14.30 do 18.00, ter ob sobotah od 8.00 do 12.30. Poleg tega pa lahko kadarkoli obiščete njihovo spletno stran ali pa Facebook in Instagram stran pod imenom @ferramentaželezninaterčon.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme