Versko doživljanje v času karantene

Za nami so velikonočni prazniki, ki so bili prav gotovo za vse nekaj posebnega, neponovljivega. Na začetku svoje izmenjave sem se veselila misli na veliki teden v Granadi, kjer domačini s procesijami in praznovanji na ulici ustvarijo prav posebno doživetje. A skupaj z vsemi Španci sem se morala pač prilagoditi izrednim razmeram. V njih pa sem skušala gledati na pozitivno plat, ki v tem primeru ni zanemarljiva: če ne bi bilo pandemije, se iz tujine ne bi mogla udeležiti velikonočnih obredov v slovenščini. Gotovo bi pogrešala mašne pesmi tega obdobja, pa tudi tradicionalni skavtski križev pot, ki je bil po spletu prav tako ganljiv kot vsa prejšnja leta v živo.
Čas najpomembnejšega krščanskega praznika je tudi zame pomenil trenutek, ko sem se poglobila vase in razmišljala o svojem odnosu do Boga in vere nasploh. Zato bi rada tokratno razmišljanje – seveda vedno v duhu svoje mednarodne izkušnje – namenila tej tematiki.
Tako kot svojo pripadnost slovenski manjšini iz Italije (o čemer sem se razpisala v svoji prvi kolumni iz Španije) tudi svojo katoliško vero dojemam kot pomemben del lastne identitete, vendar moram priznati, da mi je včasih kljub temu z novimi znanci nerodno govoriti o tem: povsod se namreč najdejo nestrpni ljudje, ki imajo o tistih, ki redno hodijo v cerkev, stereotipno predstavo, in so do nas zelo kritični.
Zdi se, da je v današnjem svetu, predvsem med mladimi, vedno manj vernih. Mislim, da je res tako, vendar pa po mojem mnenju ta vtis povečuje tudi dejstvo, da se mladi o veri preprosto ne pogovarjamo. Kot sem že napisala, se tudi sama najraje izogibam pogovorom o tem; in vendar sem med svojim bivanjem v Španiji govorila z marsikom, ki mi je brez odlašanja povedal, da je veren. Doživela pa sem tudi nekaj zanimivih pogovorov z drugače mislečimi ljudmi, ki so mi dali misliti, da sem jaz tista, ki prestrogo sodim svoje vrstnike.
Pred nekaj tedni, ko smo se vsi šele privajali na izredne zdravstvene razmere, sva s sostanovalcem nekega večera začela pogovor o veri. On mi je priznal, da ne veruje v Boga, zato me je, ko sem mu povedala, da sem aktivna katoličanka, njegova reakcija zelo presenetila. Rekel mi je, da mi zavida, saj si predstavlja, da lahko s pomočjo vere veliko lažje prenašam težo karantene.
Njegove besede so mi seveda dale misliti. Zdelo se mi je zanimivo, da me je nekdo, ki se je sam označil za ateista, spomnil na to, da lahko pri Bogu v vsaki situaciji poiščemo uteho: nisem prepričana, ali mi je zaradi vere res lažje sprejemati težke razmere, v katerih zdaj živimo, vendar pa se lahko takrat, ko se zaradi njih počutim obupano, zatečem k molitvi.
Prepogosto pozabljamo, da je vera dar, za katerega moramo biti Bogu hvaležni, predvsem v tem času, ko ga najbolj potrebujemo. Poleg tega pa bi se morali v molitvi spomniti tudi na tiste, ki tega daru nimajo, si pa vseeno želijo in zaslužijo tolažbo v teh težkih trenutkih.
Mojca Petaros

Piše Mojca Petaros / Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (6)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme