Versko čustvovanje skozi butare in mandale

Piše: Davorin Devetak    Fotografije: Davorin Devetak

Filmski večer Andreja Mlakarja v Velenju

V začetku junija sva si v nekakšnem filmskem romanju z bratom Igorjem ogledala izvirni dvojni spektakel: projekcijo dokumentarnih filmov Ruševec (1991) in Mandala (2022) na posrečenem Filmskem večeru Andreja Mlakarja, ki ga je priredil Dom kulture Velenje. Sodobni večnamenski objekt se nahaja ob prostranem, modernistično urejenem trgu, ki ga žlahtnijo ob strani moderni vodnjak z vodometi in spomenik NOB, na nasprotni pa, skoraj skrit med drevesi, mogočni bronasti kip Josipa Broza – Tita. Po očetu socialistične jugoslovanske federacije se je po vojni vse do osamosvojitve imenovalo pomembno rudarsko in industrijsko središče Šaleške doline – Titovo Velenje. Pred domačim občinstvom in prijatelji je 70-letni režiser v pogovoru s Sašo Šižgorič predstavil nastanek in zakulisje del, ki sta nastali v razmiku 30 let. Mlakar je avtor treh celovečercev, Christophoros (1985), Halgato (1995), Mokuš (2000), in več kratkih filmov, ki jih je ustvaril po študiju filmske režije v Ljubljani in Münchnu; znamenit je niz dokumentarcev Slovenija – štirje letni časi iz leta 1988 (po motivih knjige Matjaža Kmecla Zakladi Slovenije) in, za nas, Zamejci iz leta 1989.

Njegov prvi celovečerni film je nastal v letih slovenske pomladi v produkciji Viba filma, ki ga je takrat vodil Bojan Štih. Christophoros se uvršča v nove klice kulturnega in vsestranskega osvobajanja v slovenski družbi. Skupno z drugimi, izrazito inovatorskimi deli kot Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića (1980), Razseljena oseba Marjana Cigliča (1982) ali Naš človek režiserja Jožeta Pogačnika (1985) in po scenariju Janeza Povšeta bo ostal v zgodovini slovenskega filma kot prvi, ki je spregovoril o vprašanju sprave. In to zelo občuteno in subtilno. Ljubezenska in zgodovinska drama nekdanjega partizana in domobranca, ki ju poosebljata Radko Polič in Boris Juh, Milena Zupančič pa ju katarzično razdvaja in povezuje, nam govori še danes. V odlični zasedbi blesti Miloš Battelino kot Nosilec Kristusa iz naslova. Film je prejel veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Strasbourgu in bil izbran v pregled slovenskega filma v Rimu leta 1987 ter evropskega odporniškega filma Europa ritrovata v Turinu leta 1995. Dobro se spominjam predstavitve filma na puljskem festivalu, ko sta avtor in scenarist Željko Kozinc na tiskovni konferenci razlagala jugoslovanskim kritikom, kako je bilo skorajda nemogoče za televizijo opraviti reportažo o slovenski pokrajini, ne da bi prišel v objektiv oz. kader zvonik na gričku. Zgovorni znak obče krščanske pričujočnosti na Slovenskem.

Mlakar je film Rušec posnel s svojo produkcijsko hišo Pegaz film za Dokumentarni program TV Slovenija na Ljubnem ob Savinji pri izdelovalcu cvetnonedeljske butare ali “ljubenske potice”, kot ji tam pravijo. “Gre pa za po režiserjevem mnenju enega lepših krščanskih verskih obredov s podobnim pomenom, kot ga imajo mandale, saj so butarice namenjene duhovni posvetitvi in poudarjajo minljivost. Po blagoslovu končajo v ognju za zaščito domačije in kot priprošnja za rodnost polj in živine. Podobno tudi budistični menihi z vso ustvarjalno energijo izdelajo peščeno mandalo, ki odseva ta duhovni naboj. Leta 2002 je Slovenski etnografski muzej (SEM) gostil skupino nepalskih budističnih menihov, ki so na povabilo Dobrodelnega društva Tibet izdelali peščeno mandalo Bude sočutja in tradicionalne barvne skulpture iz jakovega masla,” je zapisano v Koledarju prireditev Velenje – junij 2023.

Mlakar je tankočutno, tokrat z videom, dokumentiral večdnevno nastajanje Mandale iz rok in duha starejših in mlajših menihov v prostorih SEM-a, s kot kuliso veliko od Kitajcev zasedene Lhase nalašč ustvarjeno sliko, ter obisk dalajlame za posvetitev krhke duhovne stvaritve ob podelitvi naziva častni senator ljubljanske univerze s strani rektorja Jožeta Mencingerja. Za stoletnico je SEM naročil Mlakarju izdelavo daljše (to smo videli) in krajše inačice filma o zgodovinskem dogodku izpred 20 let, ki izkazuje mikro- in makrokozmos mlade slovenske države, s snemanjem sprevoda tibetanskih menihov po ljubljanskih ulicah in trošenja barvnega umetniškega peska v Ljubljanico s Tromostovja, tako rekoč domačo in svetovljansko vpetost slovenskega naroda.

Boris Andrej Mlakar, tako se glasi njegovo celo ime, je otrok socializma in se tega ne sramuje. Sin učiteljice slovenščine, ki je med svojo šolsko potjo prebredla slovensko deželo in on z njo. Morda je zato pridobil veliko ljubezen do domače zemlje, ljudi in sočloveka. Mlakar je ljubitelj in strastni zbiratelj citer, mehko zvenečih ljudskih glasbil. Njegova zbirka obsega prek sto koncertnih citer, nastalih od njihovega izuma leta 1838 do 1950, in imel je več razstav: v Velenju, Domžalah, Brežicah, Tržiču, Tinjah na Koroškem, Žireh. Tudi zato so morda njegova dela, celovečerci in še posebej dokumentarci, prežeta s svojskim čustvovanjem, ki povezuje slovenski etnos z etosom, duhovnost z materijo.

V Ruševcu so krasno, v vsej svoji avtohtoni, a tudi obči razsežnosti prikazani slovenska vas, gozd, ljudje, običaji, kar izraža glasba Mozartove Čarobne piščali, kot jo je sijajno vložil glasbeni sodelavec Ilija Šurev. Mladi domačin mojstrsko izkleše in okrasi ritualni predmet v obliki ruševca, krajevne ptice, ki spominja na divjega petelina. Drugi Mlakarjev stalni sodelavec, ki je poskrbel za lirično in obenem etnografsko natančno fotografijo, je Janez Kališnik, tudi avtor zgodovinskih posnetkov Triglava ob televizijski razglasitvi slovenske samostojnosti. Kališnik je sodeloval še pri drugih Mlakarjevih filmih: pri celovečercu o prekmurskih Romih Halgato in pri Zamejcih, ko sta z ekipo Kinoateljeja upodobila življenje Slovencev v Italiji, od Dolinske Majence do Števerjanca Avgusta Štekarja, od beneškega čedermaca Paskvala Gujona prek rezijanske citire in bunkule do narodnih buditeljev Kanalske doline Marija Gariupa in Salvatoreja Venosija. Pri tej koprodukciji med RTV Ljubljana, TDS Pegaz in Kinoateljejem so sodelovali še Darko Bratina kot koscenarist in avtor veznega besedila, brat Igor Devetak kot asistent režije, Danjel Jarc kot grafični oblikovalec, Igor Prinčič kot organizator. Urednik Dokumentarnega programa TV Ljubljana je bil takrat Drago Pečko, ki je produciral tudi dragocene dokumentarne zapise naše Dorice Makuc in Mije Janžekovič o slovenskem izseljeništvu v Ameriki in aleksandrinkah. Omenjenemu uredniku in režiserju gre priznanje, da se je takrat na nacionalki posnelo in tako celovito prikazalo cerkveni obred in pridigo.

Film Zamejci je bil predstavljen pred leti v Goriškem muzeju na Gradu Kromberk, na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani (za projekt Kinoateljeja o Darku Bratini Zaupati čez mejo) in v Letnem kinu Števerjan; vsi ogledi so potrdili, da je film še vedno aktualen in poveden. Vsi trije celovečerci (več jih ni realiziral, a to je že druga zgodba) so dosegljivi na YouTubu, kar iz domačega računalnika. Dokumentarca Rušec in Mandala pa sta kot nalašč za“dvojni spektakel” o dialogu med različnimi, sorodno uglašenimi duhovnostmi in bi ju kazalo predvajati tudi pri nas, kot so to uspešno preverili v Velenju.

 

Na zgornji fotografiji: režiser Andrej Mlakar (pokonci) med občinstvom na večeru v Velenju. V ospredju Igor Devetak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme