Veroučitelj nekoliko drugače ...

Walter Grudina je mož, tata in nono, znan kot dolgoleten grafik in ilustrator, ki je zadnjih 12 let tudi poučeval verouk v slovenskih šolah na Goriškem in Tržaškem. Konec oktobra pred dvema letoma mu je po daljši neozdravljivi bolezni umrla ljubljena žena in zvesta življenjska sopotnica Paola, ki ga je ves čas spremljala na njegovi ustvarjalni poti. In še vedno ga spremlja. Letos se je upokojil, in vendar ni ostal križem rok. Prek osebne izpovedi nam je spregovoril o prehojeni poti in delu med otroki, ki mu je bilo pravo poslanstvo; v upanju, da bi bile njegove ustvarjalne izkušnje tudi v prihodnje komu v pomoč.

V otroških letih si okusil marsikatero stisko. Nekje si napisal, da bi nikdar ne mislil, da boš postal ilustrator knjig za otroke in, še manj, veroučitelj … In vendar imaš za sabo več kot 40 let ustvarjanja za otroke, ilustracij knjig, revij itd. Potem pa še delo – in življenje – v razredu …

Ni dneva, ko bi se ne čudil in občudoval, kaj je Bog naredil z menoj in z mojo ženo Paolo. Ves čas imam pred seboj dejstvo, da naju je odrešil, dvignil z dna, na katerem sva se znašla kot otroka. Najino otroštvo je bilo ranjeno, zaznamovano. In vendar je bila prav ta izkušnja dragocen biser, ko sem se znašel med otroki v razredu. Res bi si nikdar ne mislil, da bom kdaj poučeval …

Rodil sem se v Trstu, v neki gostilni, kjer so bile prve besede, ki sem jih slišal, kletvice pijančkov. Tam sem živel, hočeš nočeš prepuščen sam sebi, starši niso imeli časa zame, garali so do poznih ur. Nismo imeli niti kopalnice, nad gostilno smo imeli samo skromno sobico, kjer smo spali. Večkrat so me tja zaprli in nehote pozabili name. Ko sem bil star dobra tri leta, mi je nenadoma umrl oče, mama se je znašla v hudih težavah. Izgubil sem očeta in hkrati tudi mamo, saj sem nato do šestega leta živel stran od mame, pri prijateljih in sorodnikih. Šele kasneje sem spoznal, da otrok preveč hudih in travmatičnih dogodkov ne zmore “predelati”, ker presegajo njegove zmogljivosti, zato jih “spravi” v podzavest. Marsikaj sem tako pravzaprav “pozabil”, spomine izbrisal. Odklopil. Sicer sem razumel, kaj se je zgodilo, čustveno pa tega nisem uspel “predelati”, ker bi bilo prehudo. Želel sem si, da bi me kdo videl, hkrati sem se bal, da bi me kdo opazil. Mislil sem, da moram biti “priden fantek”, da me bo kdo sprejel … Ko zmanjka mama, otroku zmanjkajo temelji za življenje. Moja samopodoba je bila pod ničlo. Ko sem se vrnil domov, sem našel mamo, ki se je v drugo poročila; novega očeta pa nisem mogel sprejeti. Trudila sta se za preživetje, manjkal pa mi je zgled ljubezni, kaj še, da bi mi kdo spregovoril o Bogu. Sošolci so imeli za sabo trdne družine, jaz pa pijančke, ki so mi kvečjemu pomagali reševati matematične naloge in se pri tem še kregali, kdo od njih je boljši. Želel sem si mame in tatu, bratov in sester, da bi nekega dne to imel tudi sam. To so bile moje sanje. V šoli sem se znašel zadnji med zadnjimi. Ne spominjam se učiteljic, ki bi me največ naučile, morda pogrešam tiste, ki bi me najbolj “začutile”. V spominu mi je ostal g. Šuligoj, kaplan pri Sv. Jakobu, ki je poučeval verouk na osnovnih šolah. Bil je zelo empatičen, otroci smo ga imeli radi. Pripovedoval nam je o Bogu, podaril mi je Sv. pismo. Nikdar ne bom pozabil, da me je sprejel; prvič sem spoznal, da me je nekdo res začutil. Prof. Boris Zuljan je na srednji šoli opazil, da sem imel talent za risanje. Nisem bil bolj nadarjen od drugih, nekatere deklice so bile dosti boljše od mene. Stvari pa so se razvile počasi. Zuljan me je usmeril na umetniško šolo, zelo sem mu hvaležen. Ni bilo lahko, znašel sem se v italijanskem okolju, prva dva letnika sem komaj shajal, zadnje tri letnike pa sem bil najboljši na šoli. Končno sem pridobil občutek, da vsaj nekaj zmorem, da sem lahko tudi boljši od drugih.

Kako si se spoznal s Paolo?

Bog mi jo je postavil na pot. Spoznala sva se leta 1984 pred neko mojo otroško ilustracijo. K meni, ki sem delal samostojno kot grafik, je prišla iskat službo; bila je nadarjena, a za sabo ni imela ne študija ne izkušenj. Po desetih mesecih sva se poročila, rodilo se nama je pet otrok, ki sva si jih želela. V zakon sem stopil z velikim idealom – doživeti to, česar nisem doživel kot otrok. A na to nisem bil pripravljen, rane so bile preveč hude; podobno je veljalo zanjo. Oba sva živela z nekakim debelim oklepom, bila sva “ohromljena”. Vedno sem se imel za čustvenega, a s čustvi se nisem znal soočati. Paola je nujno potrebovala nekoga, ki bi jo čutil. Jaz tudi, pa se nisva mogla začutiti. Ona je šla iskat pomoč, sedem let sva tavala. Psihološko podkovan duhovni asistent nama je pomagal priti do dna. Moje telo je “vrglo ven” vse to, česar kot otrok nisem utegnil podoživeti, v njenem objemu sem se izjokal kot še nikoli prej. Takrat sem prvič začutil vso bolečino zapuščenega otroka, ki je izgubil očeta in mamo, jokal sem šest ur. Bil sem prerojen človek. Ta osvoboditev je bila prava milost in obenem ključ, da sem prišel do nje. Po nekaj mesecih sem zmogel biti Paoli ob strani, šest dni in šest noči, ko ji je telo zelo jasno razkrilo, kaj se je z njo nekoč dogajalo … Tudi ona je spoznala svoje rane in nato zaživela kot osvobojena oseba. Odtlej je bil najin zakon – nov zakon.

Kako si pa stopil v šolski sistem?

Slučajno. Potrebovali so suplenta. Poučeval sem na osnovnih, srednjih in višjih šolah na Goriškem in Tržaškem. Nekatere otroke sem imel na osnovni šoli in jih nato spet našel pred maturo. Od prvega dne mi je bilo jasno, da mi želi Bog s tem kaj povedati. Veliko sem razmišljal o tem, kakšnega učitelja hočejo v meni videti otroci: nekoga, ki jih začuti, podpira, jim vliva pogum. Zares so me vzljubili.

Sam o sebi praviš, da si po duši otrok. Tvoj najbolj znani junak Packo je tvoj “otrok” ali tvoj alter-ego?

Pri vsem tem, kar sem omenil, mi je bil v veliko pomoč tudi Packo, moj “walter-ego”. V bistvu je oboje. Je nebogljen otrok, zadnji med zadnjimi, neroden in navsezadnje simpatičen, istočasno pa podoba našega časa. Res mi je pomagal: ko sem v razredu povedal, da sem njegov “oče”, sem imel takoj odprta vrata, bili so navdušeni, saj so dobro poznali moje ilustracije.

Tem otrokom sem želel pustiti nekaj močnega, globokega, nepozabnega: nekateri so pri verouku v šoli morda prvič in zadnjič slišali kaj o Bogu ali okusili, da jih je kdo začutil. Prizadeval sem si, da bi bila vsaka lekcija nekaj nepozabnega.

Trdiš, da bi ti nikdar ne postal veroučitelj brez Paole, pa tudi ona bi ne postala ilustratorka brez tebe.

Ona je začela ilustrirati, ko so najini otroci odrasli in sem jo začel spodbujati k temu, naj vzame barve v roke. Sama ni verjela vase, a jaz sem jo pregovarjal, da ima velik talent. Od nekdaj si je želela ilustrirati svetopisemske zgodbe. Te sanje so se ji uresničile. Ko je morala ilustrirati odlomek, je prej en cel dan molila na njem. Pri risanju je bila zelo hitra, navdihnjena. Ko je prijela v roke svinčnik, pero in akvarele, so ilustracije spontano zaživele.

Koliko knjig je ilustrirala?

Točno niti ne vem. Vem le, da je opremila knjige, ki so prevedene v več kot 30 jezikov, celo v japonščino. V glavnem sva objavljala prek angleškega založnika, ki je izdajal knjige po vsem svetu; različne založbe so nato kupovale pravice. Marsikatera knjiga se je tako “skozi okno” vrnila v Italijo. V slovenščini so nekatere izšle v izvirniku, druge pa v prevodih iz drugih jezikov. Paola je gotovo bolj znana v tujini kot doma. Leta 2008 je v ZDA prejela nagrado kot druga najboljša katoliška ilustratorka. Tega ni obešala na veliki zvon; niti prijatelji niso točno vedeli, kaj vsega je delala.

V razredu si poučeval na ustvarjalen način. Uporabljal si risanje, domišljijo in tudi dramatiziranje zgodbic.

Paolino gradivo sem rad uporabljal v razredu. Z njo sva iskala pot do otrok. Pripovedoval sem jim zgodbe, Sveto pismo sem jim skušal prikazati kot knjigo, ki opisuje srečanje med Bogom in človekom. V petih letih smo obdelali celotno zgodovino odrešenja, tako da so ob koncu ure komaj čakali naslednjo, da bi izvedeli, kako se zgodba nadaljuje. Skupaj smo pripravljali prizorčke, res smo se zabavali. Bistvo sem narisal na tablo, oni so risali v zvezke, ki so postali njihovi učbeniki. Naša “igra” je bila v tem, da si vsak otrok ustvari svojo knjigo – postali so mali ilustratorji. Navdušili so se tudi tisti, ki se niso imeli za nadarjene. “Ti zmoreš!” sem vsakomur vedno pravil. Njihovi zvezki so bili pravi podvig: ob koncu leta so bili otroci ponosni nanje in starši so to opazili. Ne gre za tehniko, gre za srce! Preden sem stopal v razred, sem vedno molil k Bogu, da bi me vodil pri delu. V razredu je bilo veliko empatije, prejel sem ogromno objemov. Ko sem prihajal v razred, so mi dostikrat izražali svojo navezanost z lepimi napisi na tabli. Imeli so me res radi. Sam sem se čudil vsemu temu. Skušal sem jim vrniti to, kar mi – oz. nama – je Bog dal. Zato mi je ta poklic bil pravo poslanstvo. Otrokom sem dal samega sebe in to so začutili. Ne gre za tehniko učenja, gre za odnos. To, da nismo imeli učbenikov, je bila zame prava milost. Šolske knjige bodo končale v kleti, takega zvezka pa ne bodo vrgli v smeti. Vsaka risbica je bila ikona, otroke bo spominjala na to, kar smo doživeli v razredu. Najvažnejše je ostalo v njihovih srcih.

Ilustracija je sredstvo, ne cilj. Je ključ, ki odpira vrata zgodb, sporočil …

Cilj je priti otrokom v srce. Poslanstvo veroučitelja je, da otrok začuti, da to, kar mu praviš, je nekaj verodostojnega. Bog se nam razodeva vsak dan, odrešenje se nadaljuje v naših življenjih. V razredu sem vedno imel pred sabo sebe kot otroka in Paolo. Hvaležen sem ji za vse, kar mi je dala. Otroci so spremljali, kako sva se poslavljala. Videli so me žalostnega, a nikdar obupanega. Vedno sem jim pričeval, da se to življenje ne konča tu. Čutili so, da je Paola vedno z nami, tudi ko je že bila v nebesih.

Škofijskemu šolskemu uradu si pustil svojo veroučno dediščino …

Ta dediščina je sad nepozabnih doživetij z otroki. Res upam, da bo to najino kreativno gradivo v spodbudo in pomoč tudi drugim veroučiteljem, predvsem pa otrokom. Že veliko let se najine svetopisemske zgodbe pojavljajo v Pastirčku. Naša želja je, da bi postale morda ne nujno učbenik, ampak vsaj koristen pripomoček, ki bi ga uporabljal, kdor bi to želel. Otroci so doživeli pričevanje, odnos, lepoto. Alternativa so suhoparne fotokopije ali prevod italijanskega učbenika. Najino gradivo so videli tudi italijanski kolegi in so ostali odprtih ust. Tudi oni iščejo način, da bi izkoristili ta material, ki je torej na razpolago.

Za sabo imaš težko čustveno prtljago. Kako lahko rane postanejo biseri?

Vsakdo od nas je kot lepa školjka, v katero se vrine zrnce peska. Školjka trpi in se zapre vase. Ko se naposled odpre, je nastal biser, ki ga lahko podariš drugim. To sva delala s Paolo. Tudi ona je čutila svoj poklic kot poslanstvo. Njeno in moje delo se je prepletalo: jaz sem bil ob njej, ko je ilustrirala, ona je bila s svojimi risbami vedno navzoča v razredu. Bila sva eno, skupaj z Bogom in z otroki. Bistveno je iskati odnos, se zavedati, da je potrebno vsak dan znova črpati navdih, vero in pomoč Boga. Ni sramota priznati, da si šibak, čeprav je to danes nepopularno. Šibkost lahko rodi največjo moč. Iz rane nastane biser. Bogu sem hvaležen za vse to.

Zadnjih dvanajst let je bilo zame zelo napornih, večkrat sem bil resnično izčrpan. Vzporedno s poučevanjem sem se poslavljal od žene. In vendar mi je prehojena pot dala ogromno. Paola mi je bila največja pričevalka vere, bolj kot vsi teologi, ki sem jih srečal na univerzi. Nihče drug mi ni dal tako pristne vere. Vem, da to je Božja milost. Česa takega sami ne zmoremo, to prejmemo, samo če prosimo. Vsak dan sem se zavedal, da sam ne zmorem. “Če si Ti z menoj, mi bo vse mogoče!” Živela sva zakon v troje – Paola, jaz in Bog med nama. Paola je odšla z občutkom, da je odrešena oseba. Jaz sem stopal v razred kot odrešen človek. In otrokom sem skušal dati, kar sem mogel. Neka hvaležna mamica mi je ganjeno napisala te besede: “Vzgajamo s tem, kar govorimo, še bolj s tem, kar naredimo, še najbolj s tem, kar smo.”