Velika noč brez cerkvenih obredov in petja na korih

Piše: Rossana Paliaga

Cvetna nedelja brez oljčnih vejic, Velika noč brez petja. Mnogi bodo letos prvič v svojem življenju doživeli praznike brez druženja, obiskovanja bogoslužja, stiska rok, starih in ukoreninjenih navad. Za slovenske cerkvene pevce je morda še težje, saj je petje nenadomestljiv del praznovanja in je povezano s skupnim doživljanjem vseh obredov velikega tedna. Za vse vernike ne bo enostavno preživljati najpomembnejši krščanski praznik doma, cerkveni pevci pa bodo močno občutili še dodatno praznino, in sicer težo tišine, daleč od korov, orgel, sopevcev. Praznik bodo vsi doživeli bolj ponotranjeno, tako kot postni čas, ki se je letos predstavil v obliki nenavadne preizkušnje, ki je terjala veliko več kot navadne odpovedi, a je morda ravno zaradi tega vabila k še globljemu razmišljanju in dejanskemu sočustvovanju. Da bi se približali čutenju cerkvenih zborov v tem posebnem trenutku, smo izbrali dva glasova, iz tržaške in goriške pokrajine. Prvi je glas Zulejke Devetak, ki v zadnjem mesecu sama ohranja glasbeno spremljavo radijske maše na slovenskem programu RAI, drugi sogovornik pa je nekdanji predsednik goriškega Združenja cerkvenih pevskih zborov, Dario Bertinazzi.
ZULEJKA DEVETAK
S praznega kora ravno tako prazne rojanske cerkve se vsako nedeljo oglaša vaše petje. Sami igrate tudi na orgle, da bi se radijska maša lahko nadaljevala s prirejeno, a zagotovljeno glasbeno oporo. Kako bi lahko opisali trenutek, ko stopite na kor in pred mikrofon?
Ko so zaradi izrednih razmer prepovedali obisk maš, sem takoj poklicala predstavnico rojanskega zbora in predlagala, da bi kljub vsemu poskusila nadaljevati sama. Prvega marca, pri prvi maši z zaprtimi vrati, sem stopila na kor z določenim adrenalinom. Mislila sem samo, da moram rešiti zadevo, da maša mora imeti svojo pevsko spremljavo in konec. Zaigrala sem uvod in sem začela peti. Tedaj pa sem slišala, kako petje odmeva v prazni cerkvi, in me je obdal neprijeten občutek osamljenosti in tesnobe. Ko je minilo, pa je ostala močna motivacija.
Kako so se odzvali pevci? Ste prejeli spodbudna voščila, klice?
Prva maša je bila zame tragikomično doživetje, pevci in prijatelji pa so me opogumili s sporočili in klici. Vsako nedeljo me kdo prijetno preseneti z zahvalo, lepimi besedami. 8. marca mi je pevec rojanskega zbora prinesel mimozo. Vem, da so nekateri vprašali za mojo številko, da bi osebno izrazili svoje odobravanje. Radijska maša je pomembna za vse tiste, ki ne morejo ven (ne samo v teh čudnih časih), kot tudi za Slovence, ki zdaj nimajo na svojem območju slovenskega župnika, kot na primer v Kanalski dolini. Slovenska radijska maša je potrebna in petje je za našo skupnost sestavni del molitve. Čutila sem dolžnost, da ne prekinem teh vezi.
Verjetno obstajajo tudi nekatere težave pri izvedbi te odgovorne naloge.
Prva težava je v samih premikih, saj je potrebno samopotrdilo in na začetku sem težko lahko dokazala, da gre za “delovno” obveznost. Ob samopotrdilu sem morala zato poskrbeti še za uradno potrdilo, da se vozim v Rojan zaradi radijske maše, saj me je policija ustavila in sem s težavo lahko razložila, da gre za nujno zadevo. Kljub temu da ni prometa, moram tudi uro prej od doma, saj težje parkiram, odkar se avtomobili ne premikajo, ker so vsi doma.
Drugi problem se bo pojavil ravno ta teden. Postni čas zaznamujejo žalostne, intimne pesmi, ki jih lažje izvajaš v tej nenavadni, solo varianti. Res pa si ne predstavljam, kako bom lahko sama posredovala velikonočno radost. Upam, da ne bo izgledalo smešno ali celo groteskno. Morda pa bo prevladovalo upoštevanje dobrega namena in bodo poslušalci doma zapeli z menoj.
DARIO BERTINAZZI
Kako gledate na dane razmere iz perspektive cerkvenega pevca in organista?
Velika noč pomeni za cerkvenega organista, zborovodjo in pevca doseženi cilj tiste poti, ki se vsako leto začne s prvo adventno nedeljo. Ta pot ni nič drugačna od poti vsakega vernika, ki se prepoznava v katoliški Cerkvi, ki obiskuje nedeljsko sveto mašo in prejema zakramente. Tako organist kot pevci in zborovodje smo del cerkvenega občestva, z edino razliko, da prav skupno srečanje oz. bogoslužje sooblikujemo skupaj z duhovnikom. Naš doprinos k sveti maši ima seveda dvojni učinek: na vernike, ki spremljajo sv. mašo, a hkrati na nas same, ki skrbimo, da bi bili petje in igranje čim bolj v skladu s tem, kar predvideva cerkveno bogoslužje, in da bi tudi verniki naše sodelovanje sprejeli kot dar in obogatitev. Vse to nas popelje do nekaterih vprašanj v tem težkem času. Cerkvene ustanove se seveda trudijo, da bi izražale svojo bližino po medijih (streaming maše, svete maše po radiu ali televiziji, molitve po socialnih omrežjih itd.). Slogan je: tudi daleč, lahko molimo skupaj!
Seveda, to drži. To vemo tudi tisti, ki smo člani župnijskih, živih rožnih vencev. Vsi molimo istočasno isto molitev in naša skupna molitev je močnejša od molitve vsakega posameznika. Tudi s petjem je tako. Kaj je lepšega od petja pevskega zbora? S tem ne mislim le na golo petje, ampak na vse ostalo: to je socialni trenutek v našem življenju, ko se soočamo z drugim in se bogatimo. Ravno zaradi tega je verjetno v sodobnem času lažje izbirati druge poti v življenju: ne skupnih, ampak takih, kjer posameznik izstopa (če samo pomislim na vse razne športe, ki jih danes otroci in mladi opravljajo … Sicer ne vem, ali je to njihova želja ali želja staršev …, a to je drugo poglavje).
Katere bodo posledice tega prisilnega molka?
Zdajšnja situacija, ko pevskih vaj ni, ko nismo prisotni pri sveti maši in ne pojemo skupaj, bo lahko imela dva nasprotna si učinka. Morda bodo ljudje spoznali, da je socialno življenje pomembno ne zato, da se pred drugimi lahko pokažemo, ampak zato, da smo skupaj, da se družimo, da skupaj gradimo nekaj lepega. V tem primeru status cerkvenega pevca, ki je vedno manj prisoten in cenjen tudi v naši skupnosti, bo mogoče dobil večje dostojanstvo. Morda ljudem manjka naše slovensko petje pri maši. Kdo ve? To bo pokazal čas.
Drugi učinek pa je lahko zelo negativen. Ker se vedno bolj razglaša in poudarja, da je molitev ravno tako učinkovita doma na kavču kot v cerkvi ali da ima sveta maša isti učinek tako po televiziji kot v cerkvi, zakaj naj bi hodili k sveti maši? Nevarnost preži za vogalom.
Cenim delo duhovnikov in članov župnijskih svetov, ki skrbijo, da verniki dobijo vse mogoče informacije po spletu in drugih medijih. To je dobro, vendar manjka mogoče informacija, da nas Jezus pričakuje v cerkvi, tam, v tabernaklju. In tega ne smemo pozabiti, ne pevci, ne organisti, ne verniki! Potruditi se, da v nedeljo vstanemo in gremo k sveti maši, ni isto kot pritisniti na gumb in poslušati mašo, medtem ko likamo, peremo in kuhamo …

POGOVOR / Zulejka Devetak, Dario Bertinazzi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme