Velik uspeh filma Zoran, moj nečak idiot
Te dni so gledalci polnili dvorano Kinemaxa na goriškem Travniku. V njej so namreč predvajali film Zoran, il mio nipote scemo (Zoran, moj nečak idiot) , filmski prvenec režiserja Mattea Oleotta, Goričana, ki živi in dela v Rimu, kamor je odšel na študij filmske režije. Film Zoran, moj nečak idiot je nastal v produkciji Transmedie (producent Igor Prinčič) in koprodukciji Staragare ter ob sodelovanju Slovenskega filmskega centra, FVG Film Commission, Viba filma, MiBaca in evropske Eurimages. Film je nenadejano naštel cel kup nagrad. Na Beneškem festivalu je v Tednu kritike prejel nagrado občinstva, nekaj dni kasneje v Portorožu na Festivalu slovenskega filma vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in najboljšo scenografijo (Novogoričana Vasja Kokelj in Anton Vončina Špacapan). V Italiji so mu dodelili še nagrado Fedic, priznanje za najboljši italijanski film na beneškem festivalu. Film predvajajo z velikim uspehom v kinodvoranah v Rimu in Milanu. Že v preteklih dneh je v Italiji naštel več kot deset tisoč gledalcev. Prodali so ga tudi v tujino (Hrvaška, Bosna, Avstrija). Na Slovenskem bo na ogled od februarja 2014 dalje. Film slika podeželsko življenje na meji med Gorico in Novo Gorico, kjer se srečujejo italijanski, slovenski in furlanski svet. Celovečerec so namreč snemali v okolici Gorice in Nove Gorice, na Oslavju, v Štmavru, na Solkanskem polju, v Biljenskih gričih, v čepovanski dolini, na reki Vipavi in še kje. Komedija s trpkim priokusom ima za protagonista Paola Bressana, zavaljenega, grobega štiridesetletnega možakarja, ki z veliko nejevolje dela kot kuhar v menzi za ostarele in večji del dneva preživlja v gostilni-osmici Pri Guštinu, kjer seveda prekomerno namaka suho grlo. Brez uspeha ob nenehnih lažeh zaman skuša spet osvojiti nekdanjo ženo, ki je z njim ohranila dobre odnose, saj ga večkrat vabi na kosilo. Ta njegov zdolgočaseni vsakdan se spremeni, ko dobi sporočilo, da mu je v Sloveniji umrla daljna teta in mu je “v doto” zapustila nečaka Zorana. Ker je edini Zoranov sorodnik, mora fanta vsaj za nekaj časa vzeti k sebi. Tihi, sramežljivi Zoran, ki ga je babica vzgojila v nekdanjem duhu, se izraža v starinski italijanščini, ki se je je sam naučil z branjem italijanskih romanov (ki ju sicer nihče od ostalih protagonistov ne pozna!). Paolo ga ima za idiota in venomer z ironijo brije norce iz njega. Ko pa spozna njegov talent za pikado, ga želi odpeljati na svetovni turnir, na katerem si obeta visoko denarno nagrado, s katero bi končno lahko uresničil svoje želje: oditi s tega zatohlega podeželja. A zadeva se izteče drugače … Ob koncu Zoran spremeni tega robavsa, tako da pokaže prijaznejši obraz. V filmu nastopajo italijanski in slovenski poklicni igralci, pa tudi taki, ki so se prvič podali v filmsko pustolovščino. Kljub marsikateri grobosti se nam protagonist Paolo prirase k srcu, saj marsikaj naredi zaradi nezadovoljstva s samim seboj in svojim življenjem.
Z ogleda filma se gledalec vrača s toplimi občutki, podkrepljenimi s pozitivno noto: stric Paolo mora Zoranu (zdaj ne skrbi več stric zanj, ampak on za strica!) obljubiti, da ne bo več popival, da se bo naučil slovenščine in da mu bo pustil igrati pikado, ko si bo to sam zaželel. Paola Bressana, na katerem sloni glavno breme filma, imenitno odigra Giuseppe Battiston (s starim obtolčenim kombijem sta v čudoviti simbiozi!). Osupljivo dober pa je Rok Prašnikar – Zoran, sedemnajstletnik iz Maribora, ki obiskuje novogoriško dramsko gimnazijo in ga je režiser Oleotto izbral med 500 mladimi kandidati. Ker res ni znal niti besedice italijanščine, izzveni njegova govorica še bolj pristno in prirsčno. Posebno ganljiv je v prizoru, ko zapoje Oče naš, kot ga je naučila ljubljena babica. V filmu nastopata tudi člana SNG Nova Gorica, Marjuta Slamič v vlogi odločne in preudarne Stefanie, nekdanje Paolove žene, in Ivo Barišič kot moder, očetovski psiholog. Oba sta pronicljivo izoblikovala svoji vlogi. Poleg njiju sodelujeta tudi Peter Musevski in Jan Cvitkovič. Z drobno, a intenzivno vlogo, ki izkazuje igralsko izrazitost, je sodelovala tudi Bogdana Bratuž kot žalujoča žena ob žari Zoranove none oz. Paolove tete. Pristen in prepričljiv obrobni dramski lik je ustvarila tudi Ariella Reggio. Dobra sta tudi Roberto Citran (Alfio) in Teco Celio (Giustino). Zgodba (scenarij so napisali Daniela Gambaro, Matteo Oleotto, Pier Paolo Piciarelli in Marco Pettenello), ki se dogaja v naših krajih in se spleta okrog prijateljstva, ljubezni, pa tudi medčloveških odnosov nasploh, kljub grobostim ustvarja lepo vzdušje in se prikupi odrasli publiki, pa tudi mladim, bolj kritičnim gledalcem.
IK
