Intervju

“Vedno sem bila, in seveda še vedno bom, na razpolago za pogovor ali srečanje z dijaki”

“Vedno sem bila, in seveda še vedno bom, na razpolago za pogovor ali srečanje z dijaki”

Piše Katja Ferletič: POGOVOR / Prof. Mara Petaros, ravnateljica DIZ Cankar Zois Vega

O slovenskem šolstvu v Italiji in ravnateljskem poklicu smo se pogovorili s prof. Maro Petaros, priljubljeno in spoštovano profesorico, ki je prvič stopila v razred leta 1991, letos pa je postala ravnateljica Državnega izobraževalnega zavoda Ivan Cankar v Puccinijevi ulici v Gorici.
Ste ena izmed sedmih novoizvoljenih slovenskih ravnateljev. Kako komentirate ta pomembni premik za slovensko šolstvo v Italiji?
Slovensko šolstvo v Italiji je te nove kadre krvavo potrebovalo. Večina ravnateljev, ki so bili do 31. 8. 2019 v službi, je službovala na več kot eni sami šoli. Dva ravnatelja sta npr. vodila po eno šolo v Trstu in v Gorici, kar je bilo tudi z logističnega vidika zelo naporno. Vsaka šola, pa čeprav majhna, terja celega človeka. Po namestitvi teh novih ravnateljev pa ima skoraj vsaka šola svoje vodstvo, kar omogoča vsakemu izmed nas, da se v celoti posveti šoli, na kateri je imenovan. To bo lahko pripomoglo k bolj kakovostni šolski ponudbi. Sicer pa bo to ugodno stanje trajalo zelo malo, saj se bodo nekateri ravnatelji, ki so danes v službi, prav kmalu upokojili.
Kako ste začeli svojo poklicno pot?
Ko sem bila daljnega leta 1991 v zadnjem letniku ekonomske fakultete v Trstu, so mi ponudili suplenco na DTTZ Žiga Zois v Trstu. Takrat sem prvič stopila v razred. Nato sem do leta 2016 kot suplent poučevala na raznih šolah v Trstu in Gorici. Med tem časom sem opravila vse predpisane habilitacijske izpite za poučevanje uporabne matematike in gospodarskega poslovanja na šolah s slovenskim učnim jezikom. Čeprav sem imela vse predpisane habilitacije za poučevanje, sem ostala suplentka celih 25 let in sem dobila “stalež” šele 1. julija 2016. Nato sem bila tri leta “okrepljen organik” na humanističnem in družbenoekonomskem liceju A. M. Slomšek v Trstu (zadnji dve leti sem bila ravnateljeva sodelavka), zdaj pa imam triletno imenovanje na DIZ Cankar Zois Vega v Gorici. Vzporedno s poučevanjem sem opravila predpisano triletno prakso za opravljanje prostega poklica kot davčni svetovalec (dottore commercialista) in revizor. Leta 1995 sem odprla svojo pisarno in v njej opravljala prosti poklic. Tam sem imela svoje stranke in nudila raznovrstne knjigovodske in davčne storitve, več let pa sem bila nadzornik in revizor pri raznih družbah in javnih upravah. Pisarno sem morala 31. 8. 2019 zapreti, saj država od ravnateljev zahteva ekskluzivno delovno razmerje.
Zakaj ste se odločili kandidirati za mesto ravnatelja? Ali ste si že od malih nog želeli opravljati ta poklic?
Mislim, da poklic ravnatelja ne spada med tiste poklice, o katerih sanjajo otroci. Če bi šli danes v vrtec in bi tam vprašali otroke, kaj bi radi postali, ko bodo veliki, verjetno ne bi niti eden rekel, da bi rad postal ravnatelj. Delo ravnatelja je namreč zelo zahtevno in nalaga osebi velike civilne, kazenske in upravne odgovornosti. Za primer lahko navedem, da je bil ob potresu v Aquili kaznovan z zaporno kaznijo samo en človek, in sicer ravnatelj dijaškega doma. Ko se je med potresom dijaški dom zrušil in sta dva dijaka umrla, je bil ravnatelj kaznovan zaradi nenamernega umora in je moral odsedeti daljšo zaporno kazen. Ravno zaradi tega dogodka sem bila prepričana, da ne bom nikoli vložila prijave na natečaj in da ne bom nikoli postala ravnatelj. Drugi razlog, zaradi katerega nisem nikoli pomislila, da bom kdaj ravnatelj, je bila že prej omenjena ekskluzivnost, ki jo država zahteva od ravnateljev.
Da sem sploh vložila prijavo za natečaj, je kriv moj kolega Peter Černic, ki mi je nanizal celo vrsto tehtnih razlogov, zakaj je pametno, da jaz, prav jaz, sodelujem na tem natečaju. Pa sem vložila prijavo in bila prepričana, da ne bom nikoli šla pisat.
Potem je prišel 12. april, dan pisne preizkušnje, in sem šla pisat, itak nisem imela kaj izgubiti. Celo šolsko leto sem bila namreč ravnateljeva sodelavka in tako sem si nabrala celo vrsto izkušenj in znanj na različnih področjih. Po dobro opravljenem pisnem delu sem šla še na ustni del … In zdaj sem na tem mestu …
Katere so sploh naloge ravnatelja?
Naloge ravnatelja so doživele korenito spremembo leta 1997, ko so šolske ustanove pridobile didaktično, upravno in organizacijsko avtonomijo. Ravnatelj je tedaj postal zakonit zastopnik šolske ustanove in njemu je zaupano vodenje celotne strukture. Ravnatelj upravlja, in to na čim bolj učinkovito možen način, človeške, finančne in premoženjske vire ter koordinira osebje, ki je nameščeno v tisti šoli. Istočasno pa mora poskrbeti za kakovost ponujenih storitev. Zanimivo pa je dejstvo, da ima ravnatelj številne dolžnosti in odgovornosti tudi v odnosu do osebja, ki je zaposleno na šoli, saj mu veljavna zakonodaja pripisuje funkcijo delodajalca, sam pa ne more izbirati osebja, ki bo nameščeno na določeni šoli. Dalje predseduje raznim šolskim organom, kot je npr. zbor učnega osebja, razrednim svetom, komisiji za ocenjevanje in vrednotenje dela profesorjev ipd. Istočasno pa mora poskrbeti, da so sklepi, ki jih ti organi sprejmejo, tudi pravilno izvršeni.
Prvi dan pouka so vas in kolego z licejskega pola dijaki zelo toplo sprejeli. Je bil za vas ta dan prav tako pomemben kot za vaše dijake?
Moram povedati, da je bil tisti napis, ki naju je pričakal ob vhodu na šolsko dvorišče, zame osebno veliko presenečenje. Nikoli nisem pričakovala tako toplega sprejema. Naj se zahvalim vsem dijakom za zamisel in tehnično izvedbo, njihovim stašem pa, da so projekt finančno podprli.
Tako vi kot vaš kolega sta na goriških šolah že dolgo poučevala… S kakšnimi občutki ste se vrnili v ul. Puccini v drugačni vlogi?
Na DIZ Cankar Zois Vega sem poučevala celih 16 let. Danes so nekateri nekdanji dijaki zaposleni na isti šoli kot učno in/ali neučno osebje. Šolo dobro poznam, čeprav se je v zadnjih treh letih, ki sem jih preživela na Slomšku, srednja starost učnega kadra krepko znižala, saj so zaposlili kar precej mladih moči.
Ko smo 22. 8. 2019 na Deželnem šolskem uradu izbirali šole za naše prvo triletje v novi vlogi, sem točno vedela, kaj naj izberem, in sem izbrala DIZ Cankar Zois Vega, ker sem to hotela. Pot od mojega doma do šole je sicer nekoliko dolga (54 km v vsako smer), vendar sem vedela, da bom tu natelela na dobro učno in neučno osebje, s katerim bom lahko lepo sodelovala, dobro organizirano šolo, ki je zelo sodobno opremljena in ima lepe, svelte prostore, veliko telovadnico in avditorij. Tega pa ne premore ravno vsaka šola v zamejstvu.
Ste radi bili v razredu? Kaj vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu?
V razredu je bilo (skoraj) vedno prijetno. Sicer so bile občasno kake razredne skupnosti, ki so bile manj simpatične, vendar navadno z dijaki nisem imela težav. Bolj težavni so bili odnosi z nekaterimi starši…
Kakšen odnos imate s svojimi dijaki? Se bo ta odnos zdaj spremenil?
Z dijaki sem bila vedno precej stroga in sem dosledno zahtevala spoštovanje določenih pravil, kot je npr. točnost pri pouku in seveda točnost pri spoštovanju terminov, rednost pri opravljanju domačega dela in pri učenju ipd.
Sicer pa že dve leti ne poučujem. V zadnjih dveh letih sem v razredih opravljala samo občasno kako suplenco, nisem pa bila predmetni profesor. Z dijaki sem vzpostavila zelo korektne odnose. Predvsem v zadnjem letu so dijaki prihajali do mene s številnimi, tudi zelo osebnimi, vprašanji. Vedno sem bila, in seveda še vedno bom, na razpolago za pogovor ali srečanje z dijaki. Če se bo le dalo, bom skušala problem rešiti.
Prizadelo pa me je, ko sta me lani med neko radijsko oddajo dve dijakinji grobo napadli. Uredništvo oddaje pa mi ni dalo možnosti, da bi izpostavila svoje mnenje in tudi s pravnega vidika utemeljila svoje odločitve.
Kakšni ste bili kot dijakinja? Vam je morda kak ravnatelj ostal v posebno lepem spominu?
Kakšno vprašanje?!?! Logično zgledna odličnjakinja, kaj pa drugega! (HA, HA)
Ne, ne, to je čista laž. Med višjo šolo sem bila čisto navadna najstnica, ki je sicer redno in vestno opravljala svoje šolske dolžnosti, sem pa ob šoli intenzivno študirala nemščino in klavir, pela v pevskem zboru in vodila volčiče in volkuljice.
V letih šolanja in kasneje kot profesor sem doživela zelo veliko ravnateljev. Z nekaterimi sem delala zelo dobro, z drugimi nekoliko manj dobro. Zelo dobro sem se počutila med svojo prvo suplenco na DTTZ Žiga Zois, kjer je bil takrat ravnatelj dr. Ivan Černic, zelo lepo sem sodelovala tudi z zdaj že pokojnim ravnateljem dr. Daliborjem Zupanom. V zadnjih letih pa sem se veliko naučila od ravnatelja dr. Marca Jarca.
Kako lahko po vašem mnenju dijaki sami ali profesorji ustvarijo bolj prijazno okolje, ki omogoča boljši razvoj? Mislite, da je ta medgeneracijski dialog pogoj za uspešno napredovanje?
Prijazno in prijetno okolje lahko bistveno pripomore k uspešnemu delu v razredu, vendar ne smemo pozabiti, da je učenje trdo delo, ki ni vedno prijetno. Od vsakega posameznika zahteva določen napor in nikakor ne moremo pričakovati, da se bomo v šoli počutili vedno prijetno. Nikakor ne hodimo v šolo na zabavo. Marsikdo pa tega ne sprejme in misli, da se mora v šoli vedno “imeti lepo”.
Sem pa mnenja, da ustrezno povezan učni kader lahko pripomore k ustvarjanju prijetnega delovnega okolja. Preden sem se vrnila v Gorico kot ravnatelj DIZ Cankar Zois Vega, sem bila tri leta na Liceju A. M. Slomšek. Na tej šoli vladajo izredni medčloveški odnosi in med profesorji so se v letih stkale zelo dobre prijateljske vezi. Naj za primer navedem, da deluje na tej šoli tudi “odbor za dobro počutje zaposlenih” (sicer ni predviden po nobeni normativi), ki vsaka dva meseca organizira dejavnosti, pri katerih sodelujejo skoraj vsi zaposleni na šoli. Tako povezan kolektiv deluje zelo skladno in ustvarja zelo prijetno delovno okolje za osebje in dijake.
Dober medgeneracijski dialog lahko pripomore k bolj uspešnemu delu, vendar je treba vedno spoštovati vlogo posameznika. Profesor nikakor ne more postati prijatelj dijaka, saj ima v šolski hierarhiji popolnoma drugačno vlogo kot dijak. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

19.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!