“Vedela sem, da je moja pot umetniška!”

Piše: Urška Petaros

Pogovor: Irina Goruppi, mlada umetnica

Irina Goruppi je 24-letna študentka Ilustracije na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Mlada umetnica se je po nekaj letih delovnih izkušenj odločila, da bo tudi sama sedla v študijske klopi in se izobrazila na področju, ki ji je najbolj pri srcu. Za to si je morala pošteno zavihati rokave, saj na Akademijo sprejmejo zelo majhno število umetnikov. Z njo smo se pogovorili o njeni študijski poti, ki jo je letos zaznamovala tudi epidemija.

Irina, tvoja študijska pot je nekoliko nenavadna, saj si se za študij odločila nekoliko kasneje. Kako to, da si se naposled odločila za to?

Ko sem končala višjo šolo, sem najprej nameravala nadaljevati študij kitare, ki sem se jo učila že tri leta, potem pa bi se morala vpisati še na konservatorij. Po dveh letih sem ugotovila, da kitara ni moj inštrument, pač pa, da je glas tisti, s katerim se najbolje izražam, in sem se začela ukvarjati s petjem. Takrat sem odločila, da bom šla delat, kajti nisem študirala. Dve leti in pol sem delala več različnih del: v gostinstvu in trgovinah na primer. Iz vseh teh izkušenj sem razumela, da se moram odločiti tudi za univerzo, če si želim službo, ki mi bo všeč celo življenje. Tako sem se vpisala na ALUO, in sicer na oddelek Oblikovanje vizualnih komunikacij in smer Ilustracija.

Kako pa si razumela, da je prav ilustracija tvoja pot?

Vedela sem, da je moja pot umetniška. A žal se dandanes z umetnostjo kot tako ne more živeti. Drugi plan je zato lahko ilustracija, ker imaš resno službo, pri kateri lahko ustvariš tudi kaj umetniškega. Grafiko uporabljamo na primer bolj za logotipe, pri tem delu se več časa preživi pred računalnikom … Medtem ko lahko pri ilustraciji bolj packaš, delaš kolaž, tako ročno kot z računalnikom, in je delo veliko bolj ustvarjalno in dinamično.

Za sprejetje na ALUO vladajo strogi pogoji. Kako si se pripravljala na vstopni izpit?

Na začetku sem mislila, da se bom nanj lahko pripravila sama. A ni bilo tako, saj nisem imela dobre podlage, da bi lahko šla sama skozi vse to. Na srednji šoli sem naredila tečaj v ustanovi Villaggio del fanciullo na Opčinah z Leonardom Calvom, ki ima svojo šolo. Usoda je hotela, da sem ga srečala na blagajni, ko sem delala v Decathlonu. On se me je spomnil, prav tako sem se jaz njega in zmenila sva se, da se bova srečala na kavi. Takrat sem mu povedala svojo željo, da bi študirala na Akademiji. Dejal mi je, da je že pripravil nekaj študentov za vstopne izpite, tako sva se zmenila, da je tudi meni pomagal pri tem. Začela sva študirati skupaj, povedal mi je, kateri material bom potrebovala in katere tehnike moram poznati (barvni svinčniki, akvarel, akril, olje, oglje …). Za vstopni izpit smo morali oddati dve mapi: v eni je moralo biti vsaj deset figur človeka, v drugi pa vsaj deset del s področja ilustracije.

Kako pa je potekal vstopni izpit na Akademiji?

Prvega junija smo morali oddati mapo, konec meseca pa smo imeli tri dni vstopnih izpitov. Izmed vseh, ki smo oddali mapo, so nas izbrali 50, ki smo lahko delali vstopni izpit, od teh pa so nas devet izbrali za študij na Akademiji.

Prvi dan smo morali pripraviti ilustracijo na literarno izhodišče. Imeli smo Hemingwayev tekst in morali smo ilustrirati odlomek, kot če bi morali ilustrirati stran iz knjige. Popoldne pa smo pripravili animiranko, saj smo morali v blok na vsak list narisati predmet in tako prikazati, kako se giba. Drugi dan smo imeli pogovor s profesorji, saj smo morali prejšnji dan z ilustracijami odgovoriti na nekaj vprašanj. Profesorjem smo morali prinesti te odgovore in z njimi smo jih predebatirali, poleg tega pa so me spraševali še o kakem umetniku, da so lahko videli, ali sem res zainteresirana za to. Po prostem dnevu smo imeli zadnji dan izpitov, ki je bil po moje najtežji. Zjutraj smo imeli abstrahiranje. Dali so nam dva pojma, ki smo jih morali prikazati abstraktno, in sicer radovednost in nežnost. Nato smo imeli še risanje in slikanje osebe. V vsakem razredu smo imeli šest študentov in model. Naša modelka se je ves čas premikala, tako da jo je bilo res težko ilustrirati.

Na fakulteti imate veliko predmetov, tako teorije kot prakse. S čim se ukvarjate pri njih?

Imeli smo zgodovino umetnosti in teorijo umetnosti. Pri tej smo govorili o teoriji barve in razlikah med linijami. V prvem semestru smo imeli nekatera predavanja tudi skupaj z grafiki in fotografi, v drugem polletju pa smo se ločili. Imeli smo še predmet ilustracija in grafične tehnike, obdržali smo risanje in tiskanje, v drugem semestru pa smo pridobili še tipografijo, prostorske zasnove, kako postati kurator razstav in interaktivno oblikovanje, pri katerem smo delali videoanimacijo.

Kako je epidemija vplivala na študij? Ste imeli vse obveznosti na daljavo?

V bistvu, ja. Prva dva tedna smo imeli na fakulteti v živo praktične predmete. Od tretjega tedna dalje pa smo delali vse od doma. Februarja smo sicer poskusili grafične tehnike v živo, ki smo jih imeli v živo tudi v drugem semestru, ostale predmete pa vse na daljavo.

Je bilo težavno delati od doma?

Za organizacijo mi je bilo boljše doma, saj imam tukaj veliko prostora, kjer lahko delam, medtem ko v stanovanju v Ljubljani ni tako in bi morala stalno delati na fakulteti. Predavanja pa bi bila verjetno bolj zanimiva v živo, saj bi profesor lažje dobil našo pozornost v živo. Grafike smo morali v prvem semestru tiskati sami doma, ko pa smo se vrnili na fakulteto, je bilo povsem drugače, saj doma seveda nismo imeli takih strojev. Mislim, da smo letošnji prvi letniki nekoliko privilegirani, kar se tega tiče, saj ne vemo, kakšno je delo v predavalnicah na fakuleti, in ga zato niti ne pogrešamo, ostali študenti pa so občutili veliko razliko med delom od doma in na Akademiji.

Kaj ti je pri tem študiju najbolj všeč?

Risanje in slikanje, ker tam zmorem zares izraziti, kar želim. Tudi če delamo kakšne vaje, pri katerih nas profesor usmerja, lahko damo nekaj svojega in vedno zmorem izraziti nekaj sebe pri tem delu. Medtem ko je ilustracija nekaj, pri čemer  ne moreš izraziti samega sebe. Delali smo na primer temo včeraj, danes in jutri. Jaz sem izbrala, da bom predstavila svoj pogled na komunikacijo. Za včeraj sem narisala prvi telefon, danes smartphone, jutri pa sem si domislila (sicer upam, da se to ne bo nikoli zgodilo), da bi imeli čip v možganih, s katerim bi projekcijo tega, kar bi iskali, videli v naših očeh in ne izven. Moram pa priznati, da so zelo zanimivi tudi ostali predmeti, s katerimi se nisem nikoli ukvarjala, npr. topografija.

Zdaj ste imeli na Akademiji razstavo prvih letnikov. Kaj si predstavila na njej?

Vsak semester imamo zaključno razstavo. Razstavo prvega semestra smo naredili v celoti digitalno in je še vedno na voljo za ogled na spletu. Večino stvari bodo sicer tudi ta semester objavili na spletu.

Tokrat pa smo razstavo postavili tudi fizično, pri čemer sem se zelo zabavala. Vsi študenti smo si pri tem med seboj pomagali, kar mi je bilo še posebej všeč, saj sem ugotovila, da nihče ne misli samo nase, ampak znamo stopiti skupaj in si pomagati. Na njej smo razstavili izdelke, ki smo jih pripravili pri praktičnih predmetih.

Govorila si o tem, da se od umetnosti ne da preživeti, od ilustracije pa ja. Katere so tvoje poklicne želje?

Rada bi bila svobodni umetnik. Na začetku je sicer prav, da obiščeš kakšen studio, in se tako podučiš še o stvareh, o katerih se mogoče do takrat nisi še. Mislim, da obstaja veliko zaposlitvenih možnosti po koncu tega študija, ne samo kot ilustrator, ampak lahko v kakšni tiskarni ali studiu grafike. Grafika in ilustracija sta si namreč zelo blizu.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme