Večkrat se počutim kot dinozaver

Piše: Karlo Nanut

POGOVOR Tomaž Perko, slikar

Malokdo ve, da ima cerkev pri Sv. Ani v Gorici umetniške slike enega največjih slovenskih živečih portretistov. Pravzaprav, ko stopimo v cerkev, vidimo slike dveh umetnikov, enega na desni strani, drugega na levi, ki sta priči dveh velikih umetnostnih tokov pri nas, dveh močnih struj, ki sta se v naših obmejnih krajih stalno borili za obstoj. Na eni strani je slika Alberta Copparonija iz Benetk, ki predstavlja italijansko beneško umetnost – k nam je prišla preko Furlanije -, na drugi strani pa so slike Tomaža Perka, ki predstavlja slovensko srednjeevropsko umetnost. Cerkev ima v notranjosti dve kapelici: prva je posvečena sv. Ani in druga zakramentu sv. krsta. Podobo sv. Ane, ki jo vidimo, ko stopimo v cerkev na levi strani, je narisal slikar Copparoni. Ob vhodu na desni pa je sedem slik, ki jih je narisal slovenski slikar Tomaž Perko. Slike je slikarju naročil župnik Diego Bertogna. Župnik nam je obrazložil, da je največja slika v sredini pred krstnim kamnom in predstavlja binkoštni dan, ko se Kristusova Velika noč dopolni z zlitjem Svetega Duha. Sveti Duh je na sliki prisoten kot svetloba, ki osvetljuje apostole, pa tudi v obliki plamenčkov nad glavami. Obraz enega izmed apostolov ima podobo slikarja samega. Ob straneh dopolnjuje isto temo še šest dodatnih slik: na levi strani krstnega kamna so Jezusova napoved božjega kraljestva, zadnja večerja in smrt na križu. Tudi na desni strani so tri slike, ki predstavljajo dejanja, ki jih opravljajo ljudje in ki so vzporedna z Jezusovimi: prva slika predstavlja oznanjevanje in poslušanje božje besede, druga župnika, ki opravlja liturgijo oziroma daruje zakrament sv. maše prav v tej cerkvi, saj se na sliki vidijo tipični oboki te cerkve, tretja pa predstavlja ljubezen, pomoč, ki jo kristjan nudi bolniku. Živa vera deluje po ljubezni. Kristjani lahko opravljajo ta dejanja, ki imajo tudi kozmični pomen, prav na podlagi sv. krsta.

Tomaž Perko se je rodil v Kamniku, kjer je preživel mladostna leta. Oče Lojze Perko je bil tudi znan slikar. Po maturi  leta 1966 je odšel v Ljubljano na Akademijo za likovno umetnost, kjer je študiral slikarstvo. Diplomiral je leta 1971 in 1973 končal še podiplomski študij iz restavratorstva in konservatorstva pri profesorju, akademskem slikarju, Mirku Šubicu. Študijsko se je večkrat izpopolnjeval v tujini, razstavljal je v Torontu, Vancouvru, Frankfurtu, Stuttgartu. Živi in deluje v vasici nedaleč od Cerkniškega jezera. Izrabili smo priložnost in se z njim pogovorili.

Kdaj ste se pravzaprav odločili za slikarski poklic?

Bilo je zelo enostavno, saj sem imel že vse pripravljeno doma: barve, atelje, čopiče. Ni bilo težko se za to odločiti. Oče je veliko slikal in je živel za slikarstvo. On je celo družino žrtvoval za to svojo nadarjenost. Spomnim se, da ga pri delu nismo smeli motiti, ker je  bil tako miselno zbran in prevzet od njega, da je pozabil na vse, kar se je dogajalo okoli njega. Jaz sem si moral kot slikar izboriti lastno identiteto. Moj oče je bil slikar kmečkega življenja, kmečkega sveta, in tega ni več. Zdaj so traktorji in drugi stroji. Ni več tistega življenja, tiste romantike, ki jo je moj oče čutil v duši.

Slikali ste veliko cerkva po Sloveniji?

Mene je figurativnost vedno zanimala, v cerkvenem prostoru taktrat ni bilo veliko izvajalcev, zato sem se tam tudi angažiral. Veliko dela je bilo: slikanje križevih potov, vitraž. Tudi moj oče je veliko slikal v cerkvah. Sam sem hotel prinesti tudi svoj doprinos v slikah v cerkvi. Tako mi je župnik v Ivančni Gorici dopustil, da sem predstavil križev pot v današnji družbi, in verniki so to zelo lepo sprejeli.

Tudi v Gorici pri Sv. Ani ste izdelali vrsto slik?

Ja, povabil me je tedanji župnik. Minilo je že veliko let od tedaj in se teh slik malo spomnim.

Kako nastanejo vaše slike?

Različno. Ko me umetnost pritegne, mora dražljaj zoreti v meni nekaj časa, preden denem vse na platno.

Katero tehniko uporabljate? So vas holandski mojstri zelo pritegnili?

Ja, pred mnogimi leti sem prejel večmesečno štipendijo v Amsterdamu in zato sem imel dovolj časa, da sem si pobliže ogledal te mojstre. Tu sem se prepričal, da je ta svet tisti, ki sem ga hotel raziskovati. Stari holandski mojstri, kot sta na pr. Rembrandt ali van Gogh, so me očarali in potem sem hotel priti čim bliže njihovi skicni tehniki. To mi ni uspelo popolnoma, ampak zdaj delam na način, ki je podoben, a sem si ga tudi sam prilagodil. Že moj profesor na akademiji je tako občutljivo razlagal Rembrandta, da sem se moral zaljubiti v tega Holandca. Sprašujem se, zakaj so ti mojstri danes skoraj pozabljeni. Danes je v ospredju moderna, ki sledi le modi; večkrat se sprašujem, katero vlogo igra še slikarstvo.

Katera je danes pravzaprav vloga umetnosti?

Mislim, da bi jo bilo treba na novo definirati. Le del tega, kar se vidi danes v galerijah in ateljejih, je prava umetnost. Že dolgo časa umetnost ne navdihuje več ljudi. Težko je potem reči, kaj je danes umetnost in kaj ni. Večkrat se počutim kot dinozaver, ker se mi zdi, da se borim z mlini na veter. Nisem za moderno slikarstvo; tradicija, ki  žal izginja, mi je bliže. Klasično tehniko dandanes opuščajo, v ospredje prihajajo nove tehnike, tudi novi pripomočki, računalniki. Le barve so vedno iste, barve bodo vedno ostale.

Na katero sliko ste najbolj ponosni?

Težko bi se opredelil za eno ali za drugo, ni mi do tega. Rad sprejmem izziv in vedno mislim, da bom naredil kaj boljšega, zanimivejšega.

Ste znani predvsem kot portretist. Je težko priti do bistva človeške duše?

Mislim, da so prav holandski mojstri to dosegli. Mogoče je v človeku to, da hoče vedno pokazati svojo podobo. Jaz nisem eden od tistih, ki hočejo slikati “masko” človeka, ampak bi hotel najprej prikazati človeka takšnega, kot je v resnici: dobrega, lepega. V svojih slikah sem hotel ujeti vedno tudi duhovni svet, kar ni lahko. Spomnim se, da sem pred leti portretiral tudi vašega goriškega nadškofa Antonia Vitaleja Bonmarca, ki je že pokojni.

Zakaj ste na veliko svojih slikah upodobili velike Slovence, kot so Trubar, Prešeren, Plečnik, Grozde?

To je serija slik, s katerimi se rad ponašam in razstavljam po svetu, da povem, kaj pravzaprav vsega Slovenci smo in imamo. Najprej sem te slike razstavljal v Berlinu, kamor me je povabila slovenska poslanica. Take razstave sem potem imel okrog po svetu: v Kanadi, Londonu, Parizu.

Kako nastane portret? Opazujete v živo ali nastane s pomočjo fotografije?

Po navadi slikam kar v živo, potem pa dokončujem s fotografijo, ker tako osebi, ki jo portretiram, ni treba, da toliko časa mirno sedi ali stoji pred mano.

Kaj pomeni po vašem biti Slovenec?

Za vas Primorce v zamejstvu je gotovo to drugače kot za nas v Sloveniji. Vi se gotovo bolj zavedate, kaj pomeni slovenstvo. Mi tukaj v matični državi smo bolj mlačni …

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Imam veliko načrtov, še veliko idej. Koliko mi jih bo uspelo uresničiti, ne vem.

Gospod Perko, zahvaljujemo se vam za pogovor.

Preberi tudi

Gledališče na kavču

Kultura

54 glos Matjaža Jarca

Kultura

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme