Večjezičnost in kino v Španiji

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (31)

Pred kratkim sem si v kinu ogledala novi film West Side Story, ki ga v Sloveniji poznajo z naslovom Zgodba z zahodne strani. Čeprav imajo v Španiji isto navado kot v Italiji, da vse filme sinhronizirajo v lokalni jezik, smo s prijateljicami raje izbrale uro, ko je bil na sporedu film v izvirnem jeziku. Razlog za našo izbiro je bil predvsem ta, da v muzikalu, ki se dogaja v New Yorku, nastopajo tako belci iz ZDA kot priseljenci iz Portorika, zaradi česar je tudi v izvirni različici filma precej španščine. Film smo si torej ogledale v angleščini s španskimi podnapisi, ki pa od časa do časa niso bili potrebni, ko so se portoriški liki med sabo pogovarjali v svojem jeziku.

Čeprav sem vesela, da sem si zgodbo ogledala v izvirniku, in sem uživala ob posebni govorici srednjeameriških igralcev, priznam, da mi je po drugi strani žal, da ne bom izvedela, kako so se prevajalci spopadali s problemom, ko so morali ob sinhronizaciji preoblikovati tudi tiste replike, ki so že v španščini – predvsem, ker se Portoričanom v zgodbi večkrat očita, naj ne govorijo v svojem jeziku. Po izobrazbi sem prevajalka in pač ne morem iz svoje kože: prav zato sem se odločila, da vsaj en zapis posvetim tej tematiki.

Kino v Španiji sem tokrat obiskala že drugič. Prvič smo s prijateljicami obeležile dvajseto obletnico izida prvega filma iz slovite serije o Harryju Potterju. Takrat smo se odločile za ogled sinhronizirane različice, saj smo si želele dobro znano zgodbo doživeti na drugačen način. V skupini oboževalk Harryja Potterja je bilo tudi dekle iz ZDA, s katero pa se vedno pogovarjamo v španščini, saj hoče med svojim bivanjem v Sevilji utrditi znanje tega jezika, čeprav ga že zdaj govori bolj tekoče od mene: prijatelji iz Mehike so ji celo rekli, da zveni kot materni govorci. Prav zato se mi je zdelo zelo zabavno, ko je Američanka pred vstopom v kino zaskrbljeno izjavila, da se boji, da ne bo vsega razumela, glede na to, da bo film v španščini brez podnapisov. Njena skrb se je seveda takoj izkazala za odvečno, gotovo pa je bil ogled angleškega filma v španščini zanjo še bolj zanimiva izkušnja.

Govorci tako razširjenih jezikov, kot sta angleščina in španščina, so vajeni imeti dostop do katerekoli vsebine v materinščini. To pa ne pomeni, da imajo njihovi prevajalci lažjo nalogo, včasih je prav nasprotno. Dober primer je že omenjeni muzikal Zgodba z zahodne strani, ki je prav zaradi dvojezičnosti težko prevedljiv. V tem primeru je bil španski del filma sicer razumljiv tudi slušateljem iz Španije, so pa tudi situacije, ko je zaradi geografskih in drugih jezikovnih variant treba prevajati znotraj istega jezika. Za razumevanje škotskega slenga iz znanega filma Trainspotting so v severnoameriških kinematografih na primer dodali podnapise.

Obstajajo teorije – ki gotovo niso brez podlage – da je v tistih državah, kjer vse filme sinhronizirajo, znanje angleščine ali tujih jezikov nasploh na slabšem nivoju kot tam, kjer se filmi večinoma predvajajo v izvirniku s podnapisi. Dober primer, ki bi to teorijo potrdil, je razlika med Španijo in Portugalsko: ta se poslužuje podnapisov in njeni prebivalci se v angleščini res znajdejo precej bolje od sosedov. Podobna primerjava velja tudi za naši Italijo in Slovenijo.

V majhnih okoljih, kakršna sta slovensko in portugalsko, bi si sinhronizacijo težje privoščili že zaradi ekonomskih razlogov, saj je brez dvoma ne le bolj zamudna, ampak tudi dražja storitev od podnaslavljanja.

Z razliko od marsikoga sama nimam trdnih preferenc za eno od obeh vrst avdiovizualnega prevajanja. Čeprav zadnja leta veliko raje gledam filme v izvirnem jeziku, sem zaradi okolja, v katerem sem zrasla, vajena sinhroniziranih filmov, in brez zadržkov priznam, da se mi zdijo italijanske sinhronizacije večinoma res dobre. Harry Potter v španščini me je po eni strani razočaral, saj sem bila zelo radovedna, kako so imena likov in vseh čarovniških pripomočkov prevedli v ta jezik, ugotovila pa sem le to, da so vse izraze pustili v angleščini in jih kvečjemu izgovorijo s smešnim španskim naglasom. Po drugi strani pa sem spoznala, da je lahko tudi gledanje sinhronizacij zelo koristno za širjenje besedišča v tujem jeziku. Kar nas kot v začaranem krogu spet lahko vodi k seznamu razlogov, zakaj je učenje španščine enostavnejše kot učenje manjših jezikov, ki tujim učencem ne morejo ponuditi toliko sinhroniziranih vsebin … In katerega govorci so nato prav zaradi manjše razširjenosti svojega jezika primorani k temu, da postanejo večjezični..

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme