Več kot samo igra, ruta, gradnja in kitara: goriški izvidniki v Čezsoči
Izvidništvo: igra, ruta, gradnja in kitara. Tako bi mimoidoči neskavt opisal tabor izvidnikov, ob katerem se je nehote sprehodil, da pride na drugi breg reke.
Kdor je skavt, dobro ve, da poletni tabor izvidnikov ni samo to. Poleg gradnje, rabe orodja in vezave se za to izredno skavtsko dejavnostjo tabora skriva veliko več duhovnosti, čustev in razmišljanja. Naj vas opis doživetja goriške čete spomni na to, da so skavti tako vzgojna kakor tudi kulturna organizacija.
Letošnjo skavtsko dogodivščino so izvidniki preživeli pri vasi Čezsoča. V dolini reke Soče so fantje in punce ostali kar enajst dni. Vsak vodnik je pred taborom dobil vabilo čarovniške šole Bradavičarke. Izvidniki in vodnice so vstopili v svet Harryja Potterja, se oblekli v čarovniške plašče in postali učenci. Pri vhodu čarovniške šole so našli glavne junake čarobnega sveta avtorice J. K. Rowling; spoznali so Rona, Hermiono, Harryja in profesorje z Bradavičarke.
Tabor je četa začela s postavljanjem zgradb: šotori, jambor, kuhinje po vodih, pipe, smeti, oglasna deska. Po skupinah so delali zelo učinkovito in v hipu pripravili taborni prostor. V kratkem so tri zelene jase s kakim drevesom postale skavtsko šotorišče s kuhinjo, pagodo – glavnim večjim šotorom in vsem potrebnim za življenje na odprtem. V večernih urah smo po obroku imeli taborni ogenj. Prvi večer je Klobuk Izbruh razdelil učence v štiri domove čarovniške šole: Grifindom, Pihpuf, Drznvran in Spolzgad.
Dan za dnem so izvidniki spoznavali nove dele zgodbe, se pridružili Harryju in ostalim v boju proti zlobnemu in nevarnemu čarovniku Mrlakensteinu – Voldemortu. Profesorji Sprout, Mcgonagall, Snape, Flitwick in Trelawney so poskrbeli za vzgojo malih čarovnikov, ki so vsak dan odkrivali nove talente in spretnosti. Na Bradavičarki so učenci imeli športni dan, na katerem so dokazali, da jim s sodelovanjem uspe prekositi najrazličnejše izzive. Preizkusili so se tako v običajnih skavtskih skupinskih športih roverčku in scoutballu kakor tudi v tradicionalni igri čarovniške šole: quidditchu. Strategijo in sposobnosti izvidnikov so profesorji preizkusili tudi po sončnem zatonu. Ponoči v popolni temi so namreč učenci Bradavičarke imeli kar tri igre: pobirali so skrite čekane baziliska, napadali taborni prostor ter lomastili med grmičevjem in visoko travo kot v džungli – noge, ki ne delajo šuma, oči, ki vidijo v temi, ušesa, ki slišijo vetrove v njihovih brlogih, in ostri beli zobje.
Poleg fizičnih spretnosti in strategij so skavti imeli tudi ustvarjalne delavnice; izdelali so čarobne palice, okrašene dnevnike, ščipalke, “kažistrane” in kravate za večerni ples.
V nedeljo, 4. avgusta, je pred mašo potekal dan duhovnosti. Izvidniki in vodnice so se posedli v krog in spoznali, kako lahko neuspeh, žalost, občutek nesreče in zadrege rešujemo s pomočjo vere. V svetu Harryja Potterja se dementorje – hladna in nevesela bitja, ki se hranijo z žalostjo in strahovi – premaga s čarovnijo Patronusa, varuha, ki je napolnjen s srečo in veselimi trenutki; podobno čarovnijo smo izvajali tistega dne: izvidniki so prejeli scenarije težkih trenutkov iz vsakdanjega življenja (bolezen, bulizem ipd.) in po skupinah iskali rešitev s pripomočki, ki nam jih nudi vera. Po tem so učenci povedali, kdaj je njim vera pomagala v vsakdanu in na taboru. Naposled si je vsak izbral še svojega Patronusa glede na značilnosti, ki ga najbolj zaznamujejo. Med dejavnostjo so učenci pokazali veliko zrelost in priznali, da vera odigrava veliko vlogo v njihovem življenju.
Ni izvidnikov brez glavne dogodivščine tabora, ko se vsak vod odpravi v svet in zapusti taborni prostor: učenci so tudi tokrat odšli na “orienteering”, iskali so horcruxe, predmete, v katere je zlobni Voldemort shranil dušo. “Orienteering” je pravzaprav najboljša skavtska izkušnja: fantje in punce hodijo sami z zemljevidom in prosijo ljudi za prenočišče. V tem izzivu se pokaže glavno vodilo skavtizma: “Vedno pripravljeni.”
Skavti in skavtinje, ki so se udeležili tabora, se vrnejo domov z novimi spomini in kompetencami, a jim poleg teh od tabora ostane še nekaj globljega, potrebnega razlage.
Mislim namreč, da je lahko vsak skavt ponosen, da je doživel izvidništvo in tabor izvidnikov; ta veja skavtizma – prehodna med spoznavanjem volčičev in globino klana – predstavlja za večino čete tisti čas, ko se povrnemo v zdravi svet narave, zapustimo za trenutek sivo resnično življenje in gremo spet v listje, v gozd. To, čemur novejša gibanja in “trendy” skupine za meditacijo pravijo “ponovni stik z naravo”, je dejansko življenje ne le skavta, ampak predvsem izvidnika. Narava, čisti zrak, kopanje v reki, skupaj zgraditi in pripraviti nekaj konkretnega, naj bo to lesena zgradba za pipo glavne kuhinje ali kuhanje večerje na odprtem, pod zvezdami, so dobra priložnost, da naše življenje postane bogato, suvereno in da veselje opazimo v majhnih stvareh. Bodimo hvaležni, da smo skavti, in spomnimo se, da človek potrebuje tudi igro, petje, vonj smreke, duhovnost, molitev, objem. Lepota skavtizma je tudi ta, da se kaže na različne načine v različnih ljudeh in družbah. Delimo skavtski duh z drugimi, naj nas majhno število ne omejuje, da bo lahko tudi tisti sprehajalec, ki gre mimo šotorov in jambora, spoznal pomen naše skupnosti – taborni ogenj lahko pripravijo le štirje ljudje, a če isti ogenj pripravi sedem oseb, bo vzdušje gotovo drugačno.
Bodite pripravljeni!
