Več kot 60 let predan glasbi in slovenstvu

Pogovor / Herman Antonič, organist

Herman Antonič ima za sabo dolgoletno glasbeno in zborovsko pot. Že prek 60 let orgla v cerkvi v Štivanu, kjer je doma, pa tudi v Devinu, Brestovici, pravzaprav ga pokličejo še marsikam, ko je potreba. Takrat rade volje priskoči na pomoč. O tem, kdaj je vzljubil glasbo, kako je začel orglati in se popolnoma predal glasbi (in slovenstvu), je povedal za bralce našega tednika.

Kako se je začelo, od kod ljubezen do glasbe?

Moje življenje je bilo vedno v Devinu in Štivanu. Od tu sem doma in tu živim še danes. Oče je delal najprej kot mizar, potem kot zidar. Sezidal si je hišo sam, po kosih, kot se je delalo enkrat. Rodil sem se leta 1949. Kot v vsaki vasi se je takrat življenje vrtelo okoli cerkve in župnije. Že kot otrok sem bil strežnik in mežnar. Glasbo sem kot otrok vzljubil v domačem okolju. Doma smo poslušali radio in jaz sem oponašal oz. posnemal glasbenika, ki igra inštrument. V šoli smo peli v zborčku in to mi je bilo zelo všeč. Takrat je bil župnik v Devinu g. Ivan Kretič, velik človek in dušni pastir, ki me je tudi začel učiti harmonij. To je bilo, ko sem imel približno deset let. Tudi nekaj glasbenih tečajev sem kasneje naredil. Glasbenih šol pa takrat še ni bilo. Bila je samo dobra volja, ljubezen do glasbe in seveda osebnosti, kot sta bila g. Kretič in dr. Legiša, ki so te kaj naučile. Slednji (dr. Drago Legiša) je bil namreč takrat organist v Devinu. Kmalu pa je dobil službo na državni televiziji Rai in so ga poslali kot športnega reporterja v Rim. Ker je g. Kretič razumel, da mi je glasba pri srcu in da sem nagnjen k igranju orgel, me je pripravil, da lahko nasledim bivšega organista. Tudi dr. Legiša mi je marsikaj prijazno svetoval. Nekega dne me je g. Kretič spremil na kor, mi povedal, kaj naj igram, in tako sem pri trinajstih letih sedel prvič za orgle med mašo v Devinu. Še zdaj ne vem, kaj sem igral (se posmeje). Nekaj je vaditi, drugo pa igrati pri maši. Bil sem popolnoma skoncentriran in napet, bilo je neverjetno doživetje. Na Božič, leta 1965, sem na orgle spremljal tudi prvo polnočnico. Kot najstnik sem potem delal razna poletna opravila, med temi sem tudi vrtnaril na takrat obsežnih vrtovih devinskega gradu. Z zaslužkom in prispevkom očeta sem kupil prvi harmonij, da sem lahko vadil tudi doma. Tako se je začela moja dolga glasbena pot.

Povejte nam, kako so nastali Fantje izpod grmade in kako Dekliški zbor Devin.

Leta po drugi svetovni vojni so bila posebna leta. Predvsem na našem obmejnem območju je bilo še vse napeto in negotovo. Med letoma 1965 in 1966 se je zbirala lepa skupina mož in fantov v Jamljah in Devinu, med njimi so bili tudi fantje iz Brestovice, ki so takrat živeli v Italiji. Skupaj smo peli ob raznih priložnostih, predvsem ob nedeljah pri maši, ob druženju, vse do poznih ur v noč. Tako je nastala ideja za zbor, ki je začetno nastopal brez imena in se leta 1966 preimenoval v Fantje izpod Grmade. Do aprila meseca istega leta sem ga vodil in spremljal jaz. Nisem pa bil dovolj izkušen. Zato smo povabili Iva Kralja, ki je takrat imel že nekaj zborovskih izkušenj. Tako je nastala lepa in dolgoletna zgodba Fantov izpod Grmade, ki traja še danes. Ko se je Ivo odločil, da pusti vodstvo zbora, sem ga pet let vodil jaz in nato sem se pri 70. letih odločil, da je čas, da se umaknem, in me je nasledil Bogdan Kralj.

Tudi Dekliški zbor Devin ima lepo zgodbo. Nastal je leta 1972. Takrat so nekatere Devinke, ki so zelo rade pele, vprašale, ali bi lahko ustanovili zbor, in tako se je tudi zgodilo. Vodstvo sem z veseljem prevzel jaz. Bila je zelo uspešna zasedba, saj so jo sestavljale dekleta z vseh koncev Krasa. Takrat so bili avtomobili še zelo redki in sem prevozil kar nekaj kilometrov, da bi ta dekleta pripeljal na vaje. Z leti in vzponi zbora so se začetni sestavi pridružila tudi dekleta iz okoliških vasi, od Jamelj do Slivnega. Kasneje je postal ženski zbor, ki je trajal vse do leta 2008. Nove generacije so nato začele peti pri mlajših in novonastalih zasedbah.

To so bolj domače stvarnosti, bi lahko rekli. Sodelujete pa tudi v drugih vaseh oz. z drugimi zbori, kajne?

Drži. Nekaj časa sem vodil cerkveni zbor v Zgoniku. Od leta 1980 do 1986 zbor Lipa v Bazovici, to je bilo po prof. Evgenu Prinčiču in preden je prevzela vodstvo sedanja dirigentka Tamara Ražem. Leta 2009 so me prosili, da bi vodil Lovski zbor Doberdob, ki se je družil v Repniču. Vodil sem jih do leta 2017 in z njimi zapel res po celi Sloveniji. Tudi z zborom Skala iz Gropade sem sodeloval več let. Še danes pa sodelujem z Moškim zborom Vesna iz Križa in Mešanim zborom Rdeča zvezda iz Saleža. Zbora vodi Rado Milič, ki mu občasno priskočim na pomoč, ko je preobremenjen. Poznajo me torej povsod po Krasu in vedo, da lahko računajo name. Jaz pa z veseljem pomagam, dokler uspem. V teh letih so nastala lepa sodelovanja in prijateljske vezi.

Drugače sta moj dom Štivan in Devin, kjer orglam in vodim cerkveni zbor. Od leta 2003 sem organist tudi v Brestovici. Na ta kraj me vežejo korenine staršev in ga rad obiskujem. Ker je tam le en župnik za širšo okolico, pa je maša v Brestovici le občasno.

Pomanjkanje duhovnikov, vernikov postaja velik problem skoraj povsod. Kako gledate na to kočljivo stanje?

Žal stanje ni rožnato. Verniki in duhovniki so neposredno povezani in seveda, če zmanjkujejo eni, zmanjkujejo tudi drugi. Na lokalni ravni imamo različne primere, nekje je stanje boljše, nekje slabše. Kar se tiče cerkvenega petja, moram povedati, da je pri nas v Štivanu in Devinu cerkveni zbor zelo močan. Vedno nas je na koru med 10 in 15 pevcev. Ko so večji prazniki ali priložnosti, nas je tudi 30. Tudi mladi radi prihajajo. Za to gre zahvala tudi Mirku Ferlanu, ki vodi mlade fante na našem območju, ki potem večkrat sodelujejo pri maši. Mladi zbori in mladi dirigenti, ki držijo petje res na višku in še zelo živo, to je pravzaprav zelo spodbudno za ohranjanje neke močne slovenske tradicije pri nas. Mladi so danes tudi zelo podkovani na glasbenem področju, saj skoraj vsi obiskujejo glasbene šole v otroških in najstniških letih. Pri vsem tem ne gre pozabiti še aktualne vloge, ki jo igra Zveza cerkvenih pevskih zborov (in Združenje v Gorici), ki združuje cerkvene pevce na Tržaškem. Ti sodelujejo ob različnih priložnostih in se potem med posameznimi stvarnostmi tudi primerjajo in pomagajo.

Duhovnikov pa je res vedno manj. Pri nas je don Giorgio, ki se je naučil tudi slovenščine, kako bo naprej, ne vemo. Prav tako vidimo, da se skoraj povsod cerkve vedno bolj praznijo. Mislim, da je to težava Cerkve nasploh oz. hitrih in velikih sprememb v družbi, ki jim mora biti kos tudi Cerkev. Mislim, da so vera, duhovnost in Cerkev pred velikim izzivi v današnjem času in bodo potrebne nekatere spremembe v to smer, ker je danes jasno, da bo težko nadaljevati tako.

Kaj pa cerkvena glasba? Ima danes še pomembno vlogo?

Jaz mislim, da ja. Seveda je cerkvena glasba neposredno povezana s težavami, ki sem jih omenjal. Molitev, petje in glasba sestavljajo neverjetno enačbo. Glasba in petje dodatno bogatita bogoslužje in ob poslušanju sprožita posebne občutke, ki jih težko obrazložimo. Mislim, da imata še danes lahko cerkveno petje in glasba pomembno poslanstvo, saj ob poslušanju sprožita globoke in nerazložljive občutke tudi tistim, ki ne verujejo.

Vrnimo se k orglam. Tudi te spadajo v tisto enačbo …

Na orglah je občutek nepopisen, registri so mehki, dajejo neko mirnodušnost in veselje. V cerkvi odmevajo in sprožijo posebno moč, ki jo občutijo prav vsi, organist, pevci in verniki oz. poslušalci. Zelo težko se mi zdi, da bi kdo ne imel rad orgelskega zvoka in ostal ravnodušen.

Za nami je Velika noč, kako doživljate ta praznik kot vernik in organist?

Velika noč je velik krščanski praznik, ki me neverjetno razveseli. To izražajo tudi velikonočne pesmi in skladbe, ki so vesele, močne in mogočne. Božič, ki mi je tudi zelo pri srcu, pa izraža bolj milino, nežnost in toplino. Osebno je doživljanje teh praznikov pravi užitek z več vidikov, seveda tudi z organistovskega.

Decembra ste prejeli posebni blagoslov svetega očeta ob 6o-letnici orglanja …

To je bilo veliko presenečenje. Tisti, ki so bili s tem seznanjeni, niso nič povedali. Bilo je posebno presenečenje ob koncu tradicionalnega božičnega koncerta, ki ga prirejamo v štivanski cerkvi na štefanovo. Ostal sem brez besed. Zasluga gre g. Fabiu, ki je seznanil Vatikan z mojim dolgoletnim delovanjem. Zahvala pa gre seveda celotni cerkveni štivansko-devinski skupnosti. Zelo so me razveselile tudi čestitke Zveze cerkvenih pevskih zborov. Vse to me je prav gotovo napolnilo z dodatno energijo. Za glasbo živim že od otroških let, in če mi bo zdravje dovolilo, bom z veseljem še naprej nadaljeval z orglanjem in spremljanjem cerkvenih in drugih zborov.