Včeraj iz demokracije v diktaturo, danes novemu volilnemu zakonu naproti

Piše: Katja Ferletič

Gorica / Spominska obeležitev

V mnogih državah sveta še danes potekajo volitve, ki jih ne moremo označiti za resnično svobodne. Take so bile tudi volitve v Italiji 6. aprila 1924, na katerih je še zadnjič pred začetkom fašistične diktature sodelovalo več strank. Kljub nasilju fašističnih skupin, ki so ustrahovale volivce, so bili rezultati za razne jezikovne manjšine kar pozitivni. “Volilci, pripadniki nemške in slovenske manjšine v Italiji, so želeli poslati svoje predstavnike v parlament. Ne pozabimo, kako pomembni so resnično svobodni in demokratični sistemi,” je dejal Arno Kompatscher, predsednik Avtonomne pokrajine Bocen, v svojem uvodnem pozdravu na slovesnosti, ki sta jo organizirali Krožek Anton Gregorčič in Silvius Magnago Stiftung ob stoletnici zadnjih svobodnih volitev pred novim demokratičnim začetkom po drugi svetovni vojni. Srečanje je potekalo v petek, 5. aprila, v dvorani nekdanjega goriškega pokrajinskega sveta in sočasno tudi v palači Widmann v Bocnu. Dogodek, ki je bil v nemščini in slovenščini s simultanim prevajanjem v italijanščino, sta povezovala Martha Stocker in Julijan Čavdek.

Zadnje svobodne volitve so temeljile na volilnem zakonu Acerbo iz leta 1923. Zakon je določal, da lista, ki prejme relativno večino in vsaj 25 % glasov, pridobi dve tretjini poslanskih mandatov v parlamentu. Določeno je bilo tudi, da morajo stranke predstaviti liste s kandidati v vsaj dveh volilnih okrožjih – to je bil razlog, zaradi katerega so se Južni Tirolci, Slovenci in Hrvati povezali in nastopili skupaj. Volilni zakon iz leta 1923 in volitve leta 1924 moramo umestiti v širši kontekst, zgodovinsko obdobje od pohoda na Rim do nastopa Mussolinijeve diktature. “Zgodovinarji se večkrat sprašujemo, kdaj se je rodila diktatura – s pohodom na Rim, z volilnim zakonom Acerbo ali po letu 1925. V vsakem primeru je za čas pred volitvami in po njih značilna uporaba nasilja, ki ga je fašizem prinesel v italijanski državni sistem,” je dejal profesor sodobne zgodovine Andrea Di Michele, ki je s svojim nagovorom postavil zgodovinski okvir, v katerem je prišlo do zadnjih svobodnih volitev. Nasilje fašizma je bilo vojaško, organizirano, nastajalo je na ulicah in trgih velikih mest in manjših naselij. To nasilje je v nekaj letih uspelo popolnoma razgraditi politično, sindikalno in zadružno organiziranost največjih italijanskih političnih strank.

Peter Černic, profesor in zgodovinar, je razmišljal o vzrokih, ki so privedli, da so se Slovenci in Nemci leta 1924 povezali. Volilni zakon Acerbo je predvideval eno samo volilno okrožje na državni ravni, Slovenci in Nemci pa ne bi mogli predstaviti vsak svoje liste. “Vzrok za sodelovanje pa je tudi skupna zgodovina, predvsem v obdobju od leta 1921 do leta 1924,” je razložil Černic, ki je spregovoril tudi o odnosu Cerkve do avstrijske in kasneje italijanske države ter o umestitvi manjšin, ki so bile prej tesno vključene v avstrijski prostor, v novo, italijansko tržišče. Manjšini sta družila tudi pojmovanje avtonomije in koncept subsidiarnosti, ki je bil zakoreninjen v njihovi politiki.

Volilna kampanja je bila leta 1924 izrazito nasilna. O predvolilnem dogajanju na Južnem Tirolskem je na srečanju podrobno govoril zgodovinar Stefan Lechner: “To je bilo obdobje, med katerim je prevladovalo nasilje, obdobje prehoda iz demokracije v diktaturo.”

Spregovoril je tudi deželni odbornik Pierpaolo Roberti, ki je odgovoren za jezikovne skupnosti. Prepričan je, da je obeležitev stoletnice zadnjih svobodnih volitev priložnost za poglobitev preteklosti in obenem za razumevanje sedanjosti. Gre za ovrednotenje pomena, ki ga ima sodelovanje na politični ravni med jezikovnimi manjšinami predvsem pri zagotavljanju demokracije in spoštovanja človekovih pravic. “Natančne in verodostojne zgodovinske rekonstrukcije nam kažejo, kako je prišlo od zadnjih volitev z listami, ki so predstavljale manjšine, do nasilja, ki ni privedlo le do izključitve strank in do vojne, ampak tudi do globokih ran v naši družbi,” je dejal Roberti. “Tema srečanja je tesno povezana z aktualnim vprašanjem o spremembi italijanskega volilnega sistema, tako deželnega kot državnega. Naš cilj je zagotoviti zastopanost slovenske manjšine. Na deželni ravni je to zaveza, ki jo je sprejel deželni svet. Upamo, da bomo čim prej dosegli konkreten rezultat,” je še poudaril deželni odbornik.

Nazadnje je besedo prevzel Damijan Terpin, deželni predsednik SSk. Ugotovil je, da je sodelovanje med SSk in SVP še kako živo in produktivno. Začelo se je po letu 1975, ko je SSk postala stranka deželnega značaja in je začela delovati na celotnem ozemlju dežele FJK. Terpin je omenil može, ki so v tistih letih vodili stranko: “Rafko Dolhar, Marjan Terpin, Vladimir Gradnik, Andrej Bratuž in še drugi so ugotovili, da je za majhno stranko, kot je bila takrat SSk, pomembno, da dobi političnega partnerja, ki je lahko le stranka močnejše manjšine, taka, ki že deluje in ima svojo strukturo ter zastopnike v Rimu”. Terpin se je sprehodil po zgodovini sodelovanja med strankama, poudaril je vlogo, ki so jo Južni Tirolci imeli pri sprejetju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, nazadnje pa se je osredotočil na zgodovinski rezultat, odobritev amandmaja senatorja SVP Meinharda Durnwalderja, ki določa, da bo prihodnja volilna zakonodaja, ki jo bo italijanski parlament sprejel po morebitni odobritvi premierskega sistema, morala spoštovati določbe, ki ščitijo jezikovne manjšine, torej tudi določbo iz 26. člena zaščitnega zakona, po katerem mora volilna zakonodaja olajšati izvolitev poslanca in senatorja slovenske manjšine. “Za ta rezultat se zahvaljujemo prijateljem SVP. Skupaj bomo nastopili tudi na prihodnjih evropskih volitvah!”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme