Vas, ki je samo postaja - Topolovo (2)

V Topolovo se lahko pripeljemo z avtom ali pa pripešačimo z nahrbtnikom na rami. To je vas, kjer se avtomobilska cesta, ki vodi sem iz Čedada po dolgi, ozki in slikoviti dolini Kozce, enostavno konča. Naprej gredo le steze, ki so do petdesetih let prejšnjega stoletja povezovale vas tudi z dolino in ostalim svetom. Cesto, po kateri se peljemo danes, so dokončali namreč šele leta 1953. Od tedaj se lahko prebivalci ene izmed najbolj slikovitih italijanskih vasi udobno pripeljejo z avtom do Furlanske nižine. A kaj, ko sta gorskim predelom nenaklonjena politika, predvsem pa železna zavesa zdesetkali živelj na teh nežnih, zelenih pobočjih. Leta 1891 je bilo v Topolovem 490 prebivalcev, leta 1900 jih je bilo polovico manj, decembra 2007 pa je v vasi živelo le nekaj nad trideset duš. Moški so v preteklosti odhajali v svet kot potujoči trgovci in obrtniki, nato se je začelo množično izseljevanje v Belgijo, Švico, Francijo, Nemčijo in celo Avstralijo. Veliko žensk je šlo za deklo, za “diklo” v domačem narečju, v bližnjo Furlanijo. Njive je začela počasi preraščati robida, otroški smeh je utihnil, živine ni bilo več. Podobna usoda je sicer doletela večino gorskih vasi v Karniji in drugod po Italiji. A Topolovčani so bili tudi žrtve “železne zavese”: političnega pritiska, raznarodovalne politike in meje, ki je ubijala upanje in življenje. Prelepa vas, ki se v obliki pravilnega trikotnika širi od cerkve sv. Mihaela nadangela proti ozki soteski Koderjane, je ostala prazna, brez upanja na prihodnost.
No, zdaj, ko turizem predstavlja edino pot v prihodnost, veliko ljudi prihaja v Topolovo peš, po številnih stezah, ki peljejo v vas. Najdaljša, čeprav ne najbolj priljubljena, je grebenska pot, ki se začne pri Hlastri (Clastra), gre navkreber čez senožeti, nato pa po prelepem mešanem gozdu, kjer ne manjka mogočnih, stoletnih kostanjev, do cerkvice sv. Martina in istoimenskega vrha (983 m). Od tu, kjer ne moreš ubežati razgledom in lepoti, se potem spušča in na Briezi sreča s potjo, ki pripelje iz Livka. Po strmem bregu, ki mu domačini pravijo Škarje, mimo umetniških stvaritev, ki so jih izdelali kiparji iz najrazličnejših držav, pridemo končno, v manj kot pol ure, do Topolovega. Druga, veliko bolj strma, a bolj priljubljena planinska pot se v Topolovo spušča z bližnjega Kolovrata, vas pa je mogoče po lepi, senčni stezi doseči tudi iz obmejne vasi Polava. Vse poti so označene, v zadnjih letih jih predvsem spomladi in jeseni radi prehodijo avstrijski turisti, ki so baje v teh pozabljenih dolinah našli svoj južni, sončni raj. Ni namreč slučaj, da je ravno neka nemška turistična revija uvrstila Topolovo med najlepše italijanske zgodovinske hribovske vasice.
Manj znana in bolj primerna za izkušene pohodnike, ki radi tavajo po zaraščenih, že skoraj izbrisanih stezicah med travami in grmovjem, je pot, ki vodi iz vasi navzdol v dolino potoka Koderjane. Ta kleše v skale pravo sotesko. Tu so dva lepa slapova, bogati, kristalno čisti tolmuni, med cvetjem in grmovjem pa se skrivajo ostanki starega mlina, ki je sicer, tako pripovedujejo, deloval do l. 1956. Zanimivo je, da podobne razvaline, ki sta jih že dodobra načela čas in vegetacija, najdemo po vseh beneških dolinah. Največkrat so skrite v težko dostopnih globelih, ki skrivajo bistre, mrzle vodotoke in pravo bogastvo trav, zelišč in cvetja. Skoraj povsod še najdemo rečne rake, številne ptice in večjo divjad. Predvsem pa kraljujeta tu tišina in preteklost. Narava je tu edini gospodar, ki brani kraljestvo škratov in krivapet pred naglico in hrupom potrošniškega vsakdana.
Najverjetneje so prvi zametki vasi Topolovo nastali ravno v obdobju slovanske kolonizacije, okoli leta 700 do 1000. Na slovanski izvor kaže tudi ime, fito – toponim, katerih je v Rečanski dolini kar nekaj. Prvič v zgodovini naj bi bila vas omenjena leta 1275 kot fevdalna posest Konona in Volrika Mumigliana. Drugič je omenjena v prvem uradnem zapisu iz leta 1321, in sicer kot “de Topolou”, leta 1632 kot Topolo, leta 1650 Topollo, leta 1676 pa v obliki “de Tappollo”.
Topolovo je strnjeno naselje. To daje vasici še poseben čar, predvsem takrat, ko jo gledamo z dna doline ali z bližnjih pobočij in imamo vtis, da slonijo hiše različnih barv druga na drugi. Stavbe so ohranile prvotno strukturo, materiala sta les in kamen, vhod v zgornje nadstropje posameznih domov je skoraj povsod po zunanjem balkonu. Ponekod so ob hišah ozki kozolci, odprtine na stenah nakazujejo hlevce in svinjake. Domačini so vsak najtesnejši kotiček domiselno uporabljali za shranjevanje orodja ter sušenje in skladiščenje poljščin. Najsrečnejši so v strmini strnjenega naselja našli prostor še za manjši latnik ali klop za posedanje, ki sta gledala na zelena pobočja ali na ozke, tlakovane ulice, dostopne še danes samo pešcem.
Čisto nad vasjo, na vrhu namišljenega trikotnika, stoji kot ponosen stražar cerkev sv. Mihaela, ki so jo vaščani zgradili sami, brez denarne pomoči, in dokončali leta 1847. Uporabili so izključno kamen iz bližnjih kamnolomov in les iz domačih gozdov. Na pročelju je lep mozaik, ki ponazarja sv. Krištofa, v notranjosti pa lahko občudujemo tri oltarje, posvečene sv. Mihaelu, Devici Mariji in sv. Jožefu. V cerkvi še vedno mašujejo vsak teden, in to na sobotni večer, k pobožnosti pa prihajajo poleg prebivalcev Topolovega tudi verniki iz bližnjih vasi. Zaradi Topolovega, zaradi lepote teh beneških gozdov… Zaradi tišine. Tu, v vasi, kjer se ceste končajo in od koder so ljudje leta in leta odhajali, je molitev bližje večnosti. V Topolovem, na pozabljeni postaji, kamor se počasi vračajo pozabljeni ljudje.
Vas, ki se je počasi praznila in izginjala z zemljevida, je leta 1994 doživela popoln preobrat. Skupini kulturnih delavcev z vseh vetrov, med katerimi je bila tudi domačinka Donatella Ruttar, se je porodila zamisel o edinstvenem in svojevrstnem kulturnem srečanju, ki naj bi se dogajalo v zakulisju zelenih bregov, tlakovanih ulic, neobdelanih teras in vaških borjačev. Zaradi vasi predvsem… Zaradi njene zapostavljenosti, zaradi njene zgodovine, zaradi jezika, ki ga ljudje kljub hudi preteklosti še vedno radi govorijo. Zaradi meje, ki je bila in je ni več. Zaradi vseh meja. V imenu ljubezni, v imenu drugačnega, namišljenega sveta. Rodila se je Postaja Topolovo, Stazione Topolo’ v italijanščini, ki traja od začetka, tja do srede julija, in ki privablja na ulice, balkone in v gozdove ene najlepših gorskih vasic, kar jih poznam, umetnike iz najrazličnejših krajev Italije in Evrope. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot / V nekoč obljudene kraje se domačini vedno vračajo ...

Preberi tudi

Kaj in kako zdaj?

Aktualno

Kaj in kako zdaj?

03.06.2020
“Ostanimo doma!”

Intervju

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme