Aktualno

Vas, ki je samo postaja – Topolovo (1)

Vas, ki je samo postaja – Topolovo (1)

Piše Suzi Pertot / V nekoč obljudene kraje se domačini vedno vračajo ...

Julija je v Topolovem – ali v domačem beneškem narečju v Topoluovem – nenavadno živahno. Zaradi kulturnega dogajanja na Postaji Topolovo. In vožnja po ovinkasti, ozki cesti mimo Seuca je za tiste, ki niso vajeni hribovskih poti, še posebno naporna. Najtežje je seveda najti parkirišče. Domačini iz sosednjih vasi, ki se še najbolj bojijo nerodnih meščanov za volanom, se na prireditev najraje odpravljajo peš. Saj se v teh krajih vsi poznajo med seboj in ni vraga, da ne boš pobral soseda, ki pešači navzgor v poletni vročini. Iz Idrijske doline je seveda to nemogoče, zato se z možem vsako leto pogumno spoprijemava s prometom, vzponom po ozki in strmi poti in s pomanjkanjem parkirišč. Pa saj se nikamor ne mudi. Postaja Topolovo namreč ne pozna urnikov in naglice. Zgodi se, da čakaš ure in ure na začetek predstave. Ali da prideš na kraj, ko je že vsega konec.
Letos sva se z možem odpravila do Topolovega že prvi dan prireditve. Široka ploščad pod vasjo je bila seveda že polna avtomobilov, midva sva zato parkirala ob cesti.
Komaj izstopim, že zagledam prijaznega možaka, ki se nama smeji. “Napak sta parkirala avto, navzdol bi ga morala obrniti, kot vsi ostali, kako pa bosta šla potem domov? ”, naju sprašuje v lepem beneškem narečju. Nekam čudno se mi zdi, da naju je nagovoril v slovenščini, saj je znano, da so Benečani dokaj nezaupljivi do tujcev in se z neznanci najraje pogovarjajo v italijanščini, vsaj dokler človeka ne spoznajo in mu ne popolnoma zaupajo. Pa se spomnim, da ima naša “škodica” še vedno slovensko evidenčno tablico. Po vsej verjetnosti je bil možakar prepričan, da sploh ne razumeva italijansko.
Vrnem mu prijazen nasmeh, “bova že pozneje obrnila jeklenega konjička, saj upam, da se ne bova tako močno zapila”, mu zagotovim. Nato se napotimo skupaj navkreber v vas. Večeri se, mrak je, tisti mrak, o katerem je tako lepo pisal pokojni Aldo Klodič. Beneška večer. Beneški večer… Morda Benečija res premore najlepše večere. Zaradi barv, zaradi svežine, zaradi vonjav in krošenj, ki plešejo v vetru. In zaradi tisočerih skrivnostnih zvokov, ki jih je slišati iz gozdov. Morda nekje joka krivapeta, morda v objemu bujnega zelenja poje škrat. Morda je samo sova, ki se oglaša nekje med nebom in nočjo. Opojna tišina Nediških dolin, ki vabijo v hladno naročje vetra in trav.
Tam v Topolovem so večeri še posebno lepi. Ko se z neba počasi spuščajo med zelenje. Naslonim se na ograjo in gledam v dolino. Tudi možakar se ustavi. Lepo je, neverjetno lepo, ugotoviva skoraj enoglasno, pa čeprav gledava na te doline s čisto drugega zornega kota.
Zanima me, ali je domačin. Je, a je živel dolga leta v tujini, v Belgiji. Zdaj se vrača v prenovljeno, na novo prepleskano hišo sredi vasi. Benečani se vračajo. Vedno se vračajo. Samo za praznike, samo za počitnice ali zato, da v rojstnem kraju preživijo leta po upokojitvi. Ampak vračajo se vsekakor. Morda ne poznam naroda, ki bi bil tako navezan na rodno zemljo, kot so Benečani. Zavidam jim, ker sama nimam korenin. Jaz se ne vračam, jaz odhajam. Vedno in ponovno odhajam. Vsakič, ne da bi vedela kam.
Tih je večer. Topolove počasi tone v mrak. Možakar se prepušča spominom. Nekoč, nekje v daljni preteklosti, je bila to največja vas v garmiškem kamunu, kot pravijo Benečani občini. V prejšnjem stoletju je štela okoli petsto prebivalcev. Zdaj jih je ostalo nekaj nad dvajset, večina jih ne živi stalno v vasi, ampak prihajajo sem občasno. Nekateri so se celo vrnili zaradi Postaje, ker je vas zaživela, ker je Postaja prinesla upanje.
Nekoč je bilo drugače. Teh bujnih, prelestno zelenih gozdov, ki danes silijo že na borjače in preraščajo vrtove, ni bilo. Terasaste njive na strmem pobočju okoli vasi so bile obdelane. “Imeli smo vse, kar je bilo potrebno za življenje”, se spominja možakar, “od fižola do krompirja, ječmena, pšenice in koruze. Imeli smo sadje, grozdje, jabolka, slive”, pravi in razmišlja. “In seveda slivovko in vino”, se navihano zasmeje. “V Topolovem je raslo vse, da ti ni bilo treba vsak dan v dolino. Tedaj veleblagovnic ni bilo. Pa tudi pomanjkanja po njih ni čutil nihče. Ne kot dandanes”, je pripomnil, ko je božal Nino v mojem naročju, “ko ste verjetno še psa kupili na Kitajskem. Zato je baje tako majhen in šibak”, je smeje se pripomnil. Smejem se, a obenem pomislim, kako je to žalostno. Rodovitna zemlja, sončne, zavetne njive, vinogradi, vse propada. Robida se razrašča, mi pa kupujemo hrano na Kitajskem. Vse, še domačega česna ni več najti nikjer.
Nekoč je bilo v Topolovem tudi veliko živine. Ko gledam majhno vas, ki se v obliki enakokrakega trikotnika širi od cerkve proti dolini, si ne morem zamisliti, kje naj bi ta živina bivala. A vendar, če se takoj nad Seucami spustimo po makadamski cesti na dno doline, do rečice Koderjane, nas pot kmalu pripelje do ne ravno starih ostankov večjega hleva in ograje za drobnico. Živali so se pasle tudi nad vasjo, na sedanjem mejnem pobočju, kjer so prebivalci imeli tudi senožeti. Kosili so povsod, kjer je strmina to dovoljevala. Kjer je bilo prestrmo in preveč kamenja za katerokoli dejavnost, pa so pobočje prepustili gozdu. Topolovčani so bili namreč tudi zagrizeni lovci, ki so marsikdaj na skrivaj tudi prestopili mejo in divjad skrivali pred graničarji. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

30.07.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!