“Varovati vsako življenje pomeni spoštovati, braniti, z ljubečim pogledom sprejeti vsakogar”

Piše: Katja Ferletič

Pogovor / Donatella Cattaruzzi

Center za pomoč življenju (Centro di Aiuto alla Vita – CAV) je združenje, ki ima v Gorici sedež v zavodu Contavalle v ulici Garzarolli 131. Pred kratkim so se s sodelovanjem v novem projektu pridružili prizadevanjem centra tudi Svet slovenskih organizacij, Mladinski dom in Skupnost družin Sončnica: informativno gradivo CAV (plakate, letake, zgibanke …) so prevedli v slovenščino in ga delijo goriškim članicam SSO in po slovenskih župnijah. Goriškemu Centru za pomoč življenju že štiri leta predseduje prijazna gospa Donatella Cattaruzzi, ki je z veseljem pristala na pogovor.

Kdaj je bil ustanovljen Center za pomoč življenju v Gorici in katero je njegovo poslanstvo?

Goriški center je bil ustanovljen leta 1982. Prvi sedež smo imeli v zavodu Contavalle, nato smo se preselili v Semeniško ulico, pred dobrimi desetimi leti pa smo se vrnili v zavod. Centri za pomoč življenju in Službe za pomoč življenju so operativni organi Gibanja za življenje, ki se na konkreten način odziva na potrebe žensk, ki doživljajo težko ali nepričakovano nosečnost. Vsako leto v Italiji na različne načine pomagamo okoli 60.000 nosečnicam, širimo informacije bodočim in novopečenim mamicam. Od leta 1975, ko je bil ustanovljen prvi center v Firencah, smo pomagali več kot 200 tisoč otrokom; to število, ki nenehno narašča, potrjuje, da je delovanje gibanja učinkovito. Gibanje za življenje želi zaščititi življenje od spočetja do naravne smrti, ukvarja se s širjenjem sporočila o spoštovanju življenja, Centri za pomoč življenju pa delajo neposredno z ljudmi.

Kaj nam lahko poveste o sodelovanju s slovenskimi organizacijami?

Projekt smo zasnovali, da bi že obstoječe sodelovanje postalo bolj vidno, uradno. Slovenske župnije so nas vedno podpirale, še posebej ob državnem dnevu za življenje, ki poteka vsako prvo nedeljo v februarju. Želimo postati vidnejši tudi po drugih kanalih in v drugih skupnostih, tako smo naše zgibanke in plakate prevedli tudi v slovenščino. Slovenska društva so na ozemlju zelo dobro integrirana in aktivna. Virus nam je prekrižal številne načrte, ta projekt pa smo uresničili. Tudi to sodelovanje nam omogoča, da širimo informacije o našem delovanju, saj želimo doseči čim več mater. Zares smo zadovoljni, komunikacija, ki smo jo vzpostavili v zadnjih letih, je učinkovita!

Kdo išče pomoč v vašem centru? Koliko osebam pomagate vsako leto?

Center je bil ustanovljen v podporo ženskam s težavami, povezanimi z nosečnostjo. Na začetku je bila naša vloga nekoliko bolj “socialna”, saj smo pomagali predvsem bodočim mamicam, ki so bile same, brez podpore družine ali partnerja. Danes se je stanje spremenilo. K nam prihajajo mladi pari, ki so se že odločili, da bodo v vsakem primeru nosečnost izpeljali do konca in skrbeli za otroka, pripravljamo jih na porod in starševstvo, medtem ko smo v preteklosti nosečnicam nudili tudi informacije in psihološko podporo, ko so bile v dvomu, ali otroka obdržati ali nosečnost prekiniti. Ob spoštovanju izbire ženske je naša vloga ta, da ljudem razložimo pomen življenja od samega spočetja do naravne smrti. Prepričani smo, da je splav nekaj nenaravnega, nekaj, kar v ženski pusti trajne psihološke brazgotine. V goriškem centru vsako leto pomagamo približno 20, 25 ženskam. Pred pandemijo so bile to predvsem tujke iz Kosova, Nigerije, Maroka, Senegala, Kameruna, Alžirije, ki so ga že poznale ali so bile vključene v sistem škofijske oz. državne podpore, dejstvo pa je, da so se v času covida naši organizaciji približale številne italijanske matere; to je znak, da presegamo običajne kanale za socialno pomoč in da komunikacija teče po učinkovitejših poteh.

Katere storitve ponujate? Predvsem materialno pomoč ali tudi druge vrste pomoči?

Ženskam in parom ne dajemo finančne podpore, nudimo jim konkretno pomoč, oblačila, otroške posteljice, vozičke, plenice za celo otrokovo prvo leto, mleko v prahu za prvih šest mesecev, opremo za zgodnje otroštvo. Aktivno pa sodelujemo tudi s socialnimi službami, s Karitas, z Rdečim križem, župnijami in zato lahko pare usmerimo tja, kjer prostovoljci in zdravniki lahko zadovoljijo njihove potrebe. Novembra in decembra lani smo sodelovali tudi s Krščanskimi združenji italijanskih delavcev ACLI (Associazioni Cristiane Lavoratori Italiani), pomagali smo družini v hudi stiski.

Lahko rečem, da skušamo v centru zadovoljiti različnim potrebam. Obleke, oprema in drug material prihajajo iz donacij. Ljudje nam prinašajo stvari, ki jih ne uporabljajo več, morajo pa biti v dobrem stanju. Mi jih pregledamo, sortiramo, operemo, vedno skušamo dati dober izdelek, ki zagotovo ni nov, mora pa biti v čim boljšem stanju. Mamice pri nas lahko dobijo obleke za dojenčke do 18. meseca starosti, medtem ko večje obleke hranijo v emporiju solidarnosti, ki ga upravlja Karitas. Vse matere, ki prosijo za našo pomoč, so vpisane v državni arhiv. Prinesti morajo svoje dokumente, oddati količnik ekonomskega stanja isee, mi pa moramo sestaviti pisno poročilo, ugotoviti težave, stroške, ki jih matere in mlade družine imajo, vrsto dela, ki ga opravljajo … Ko se soočimo z bolj zaskrbljujočim primerom, se obrnemo na osebje socialne službe.

Predstavljam si, da sloni delovanje centra predvsem na delu in prizadevanju prostovoljcev. Koliko vas je? So med vami tudi zdravniki, medicinske sestre ali druge strokovne figure?

Aktivno delamo trije, štirje, če vključim še našega komercialista. Vsi smo prostovoljci. Strokovna figura je naša podpredsednica, psihoterapevtka dr. Silvana Radaelli, ki pomaga mamicam s psihološkimi težavami.

Katere so bolj ali manj razširjene in znane družbene stiske v Gorici? Na katere bi se po vašem mnenju morala najbolj osredotočiti krajevna politika?

Glavne težave so v pomanjkanju delovnih mest in stanovanj – zelo malo je bivališč z dostopnimi najemninami. Pari oz. družine si ne morejo privoščiti najema, saj imajo navadno zelo nizke prihodke. Govorim o mladih parih, osebah, ki imajo manj kot 25, 30 let, zagotovo ne samo o tujcih. Mislim, da je to vsedržavni problem. Seveda razumem, da občinska uprava ne more odgovoriti na vsako prošnjo, center pa na tem področju ne more storiti ničesar. Tudi rejniški domovi imajo navadno premalo prostora, da bi lahko sprejeli cele družine, običajno so odprti le mamicam in otrokom. Zaradi pomanjkanja stanovanj živijo mlade družine v zanemarjenih sobah, ki so v zelo slabem stanju, in tudi to jih psihično izčrpava.

Kako pa vpliva na vaše delo pandemija?

Nedvomno sta se spremenila vsakdanje delo v centru in odnos z osebami, ki prihajajo k nam: vsi moramo nositi maske in si razkuževati roke, ko vstopimo v center, saj dejansko “obratujemo” kot ostale trgovine. Naj še enkrat ponovim, da že od začetka pandemije prihaja k nam več italijanskih mamic. Prej jih je bilo zelo malo.

Novembra lani je potekala državna pobuda V lekarno za troke. Kaj je ta projekt? Ste tudi vi sodelovali pri njem?

Že šesto leto sodelujemo pri tem projektu. Od 15. do 20. novembra je potekala ta državna pobuda, ki je nastala po zaslugi Fundacije Francesca Rava za ozaveščanje o pravicah otrok ter zbiranje zdravil in izdelkov za nego otrok, ki živijo v revščini oz. imajo hujše ekonomske težave. Lekarne, ki sodelujejo pri projektu, dajejo prostovoljcem priložnost, da postavijo svoj pult in zbirajo različne izdelke. Gre predvsem za zdravila, ki jih lahko najdemo brez recepta, ali kozmetične izdelke za nego otrok, kreme, dude, stekleničke, šampone in mleko. Osebje lekarn ponudi strankam nakup določenih izdelkov, ki jih navadno prej izberemo prostovoljci CAV. Oseba, ki želi pomagati, izdelek plača na blagajni in nam ga neposredno izroči, mi pa vse, kar naberemo, delimo v centru. Pred leti smo sodelovali z lekarno v Mošu, že dve leti pa uspešno delamo z lekarno d’Udine v Gorici.

Kako skušate senzibilizirati javno mnenje o vprašanjih, povezanih z vrednostjo življenja in potrebami mladih mater?

Na to temo smo nameravali organizirati več srečanj, covid pa nam je to onemogočil in za dogodke, ki potekajo na spletu, se nismo odločili: prepričani smo, da ne pritegnejo dovolj ljudi in za organizacijo je potrebnega res veliko dela. Nestrpno čakamo, da se stanje izboljša. Pred pandemijo smo vsaj dvakrat v letu organizirali srečanja in druge dogodke. V šolah nas ne sprejmejo, ker o splavu neradi poslušajo, ostanejo nam zunanja sredstva obveščanja, letaki, brošure in seveda spletna družbena omrežja, predvsem Facebook, na katerih objavljamo fotografije in novice o našem delovanju in projektih, katerim se posvečajo drugi CAV v deželi. Priznati moram, da se nekoliko s težavo predstavljamo izven župnij, vsekakor pa ne obupamo, vztrajamo pri našem delu in pomagamo vsem ženskam, ki pridejo k nam.

Sodelujete tudi z drugimi Centri za pomoč življenju?

V deželi FJk je sedem Centrov za pomoč življenju: pri treh je odprto samo informativno okence, v Pordenonu, Vidmu, Tržiču, Trstu in Gorici pa smo zelo aktivni in so centri zelo dobro obiskani. V glavnem so vsi CAV povezani v mrežo, ki krije celotno državno ozemlje, imamo tudi deželno in državno vodstvo, ki usklajujeta delovanje centrov. Naj spomnim, da obstaja v Italiji tudi približno petdeset t.i. zibelk za življenje: gre za varno zavetišče, kraj, pravo zibelko, ki se nahaja v nekaterih bolnišnicah in kjer mamice lahko anonimno pustijo svoje novorojenčke, če jih nočejo ali ne morejo obdržati. Zibelka je stalno pod video nadzorom (ženske se na ekranu ne vidi!), in ko mama vanjo položi otroka, se sproži alarm, tako da mu lahko zdravstveno osebje hitro pomaga.

Kako lahko sodelujemo z vami, vas podpremo ali pa postanemo prostovoljci v Centru za pomoč življenju?

Postati prostovoljec v našem centru sploh ni težko. Lahko pridete k nam in nudili vam bomo vse potrebne informacije. Mnogi ljudje razumejo, kakšno je naše delo, šele ko ga od blizu spoznajo. Ne gre samo za distribucijo oblek, mleka in pleničk, med letom opravljamo veliko aktivnosti in pri tem potrebujemo pomoč. Rezultat našega dela ni viden takoj, gojiti moramo odnose z ljudmi, jim posvečati čas, spoznati matere, jih razumeti in sprejeti vse, ne glede na raso. Še vedno obstajajo blokade, nestrpnost, ki jih je treba premagati, ker vsaka mama je pač mama, otrok je otrok!

Goriški Center za pomoč življenju sprejema prošnje za pomoč vsak ponedeljek od 10. do 12. ure. Na razpolago je tudi telefonska številka 324 8111561 za sporočila preko SMS in Whatsapp. Kdor potrebuje pomoč, nam želi pomagati ali kaj darovati, lahko stopi v stik z nami in o vsem se bomo dogovorili.

Tema letošnjega državnega dneva za življenje, ki smo ga praznovali v nedeljo, 6. februarja, je Varovati vsako življenje. Kakšen pomen dajate vi tem besedam?

Državni dan za življenje je ustanovila Italijanska škofovska konferenca leta 1978, da bi javnost opozorila na resnost splava in pomen priznavanja človekovih pravic. Zaradi zdravstvenih razmer smo se letos odločili, da promocijske dejavnosti preložimo na maj. V sodelovanju z župnijami bomo z našimi stojnicami prisotni pred cerkvami in s prodajo cvetočih rastlin bomo nabirali sredstva v podporo projektom za pomoč mamicam in otrokom. Državni dan za življenje je priložnost, da nagovorimo javnost in predstavimo naše delovanje. Naš center je v službi človeškega življenja, varuje vse, ki jih je družba zavrnila. Varovati vsako življenje pomeni skrbeti, spoštovati, braniti, z ljubečim pogledom sprejeti vsakogar, izražati solidarnosti in ljubezen do življenja. Vsakdo potrebuje nekoga, da zanj skrbi, ga varuje pred hudim, pred osamljenostjo in obupom. To velja za vse, še posebej pa za najšibkejše. Nikogar ne smemo zapustiti!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme