“Varljivo svetlikanje, ki je navdih …”
NŠK / Predstavitev pesniške zbirke Erike Fornazaric
V svoji novi pesniški zbirki z naslovom Originali se Erika Fornazaric prosto sprehaja iz slovenskega v italijanski jezik. Čisto, svobodno, večplastno interpretira svet, ki jo obdaja in pesniško ustvarja. “V zbirki bogato odmevajo nianse, spreminjanja, različna čustvena razpoloženja, ki so tudi kulturnega in literarnega značaja (…), kjer izstopajo izjemni, strastni verzi,” je izpostavil prof. Elvio Guagnini v spremnem eseju v knjigi. O svojem pesniškem ustvarjanju je avtorica spregovorila v petek, 24. aprila, v Feiglovi knjižnici v Gorici. Z njo se je pogovarjal Alex Devetak.
V imenu Goriške Mohorjeve družbe, ki je pesniško zbirko izdala v sozaložbi z založbo qudulibri, je na srečanju uvodoma pozdravila prof. Marija Češčut. “Pred petimi leti mi je prof. Neva Zaghet poslala mapo s poezijami v slovenščini in italijanščini. Ne da bi mi povedala, kdo je avtor, me je prosila za mnenje,” je povedala prof. Češčut in priznala, da jo je med branjem marsikatera poezija presenetila. Iz bogatega pesniškega materiala je nastal izbor poezij, prva pesniška zbirka Erike Fornazaric z naslovom Iz vetra in sanj. “Originali pa je drugačna pesniška zbirka, zdi se mi še močnejša!” je dejala prof. Češčut in predala besedo Simoneju Cuvi, ki je pozdravil v imenu založbe qudulibri. “Vsebine, ki jih avtorica obravnava v svoji knjigi, nudijo veliko možnosti za poglobitev. Človek lahko ob branju teh pesmi postane etično in kulturno ozaveščen,” je dejal.
Avtorica je diplomirala iz italijanistike in slovenistike ter že vrsto let poučuje italijanski jezik in literaturo na Državnem znanstvenem liceju F. Prešerna v Trstu. V njenem literarnem obzorju sta tesno prisotni obe kulturi, slovenska in italijanska, pesniško se brez strahu poslužuje obeh jezikov, italijanskega in slovenskega, in sama prevaja svoje verze – tako je bilo tudi v njenem prvencu, v katerem pa niso bile prevedene vse pesmi. V pesniški zbirki Originali so vse pesmi objavljene v originalu in v prevodu. S pesmijo Narobe cesta, ki jo lahko v knjigi preberemo, je avtorica lani prišla v finale na pesniškem turnirju založbe Pivec v Mariboru. Goriškemu občinstvu je priznala, da je občutila veliko razliko med pisanjem prvenca in druge knjige: “Pri prvencu poskusiš, riskiraš, daš v račun, da se mogoče ne kritika ne bralec ne bosta pozitivno odzvala. Mogoče si pri pisanju manj obremenjen.” Prva knjiga Erike Fornazaric pa je bila zelo lepo sprejeta, tako da se je avtorica s težavo lotila druge. Pisanje je bilo pravi izziv, “fiziološko” se je spremenilo, saj je čutila, da je kot pesnica zrasla in je pesnjenje postalo del njenega vsakdana – “mogoče gremo v neko metapoezijo, v smislu, da pesnik razmišlja o poeziji sami, o tem, kaj je pesnjenje”. Pri pisanju druge knjige je imela občutek, da mora dokazati, da je res za poezijo. Začela je pisati tudi bolj zgoščeno, še vedno pa verjame v “varljivo svetlikanje, ki je navdih”.
Pesnica piše v jeziku, v katerem se ji je ideja porodila in privrela na dan. Vsaka pesem je vezana na svoj jezik, nastane z lastnim prirojenim ritmom, s svojo muzikaličnostjo, melodijo. Erika Fornazaric je priznala, da se je verjetno v kaki pesmi pri prevajanju nekaj izgubilo, morda besedne igre, literarni substrat, saj besede nosijo v sebi svoje kulturno zaledje, prav gotovo pa zna dvojezični avtor prepesniti besedilo, ohraniti smisel, ki zaživi tudi brez dobesednega prevoda v drug jezik. “Rezultat prevoda je, da postane poleg originala tudi prevod samostojna pesniška enota, v bistvu sta tako pred nami kar dva originala.”
Pesnica rada eksperimentira z besedami, ustvarja skovanke, očitno je, da jo jezik zanima, da se poglobi v smisel vsake besede. Naslovi posameznih razdelkov v knjigi Originali spominjajo na simfonijo, nakažejo temo, ki jo avtorica v verzih, v posameznih sklopih, razvije, “poigrala” pa se je tudi pri oblikovanju platnice. Uporabila je npr. star logotip Goriške Mohorjeve družbe, “živalica”, ki krasi platnico, pa povzema marsikateri simbol iz knjige in ima tri nature: ouroboros, večna kača, ki si jé rep, predstavlja čas, neskončnost; rep je značilen za rajsko ptico, simbol sreče; glava je feniksova, ki je simbol preporoda. “Živalici” je avtorica dala ime in elegantna “pafnutija”, ki krasi tudi hrbtno stran knjige, postane amulet, ki varuje pesniško zbirko, dvojezično dušo Erike Fornazaric, pesnice, ki hoče “biti most / ne jarek / med bregovi / da posredujem / povezujem in blažim …”.