Valerijino jutro

Zgodba iz nekdanjih dni

Bilo je pred davnimi davnimi leti, v času, ko so zaradi snega, ledu in strupenega mraza pozeble vse oljke. Na Primorskem, kjer so se preživljali tudi s prodajo oljčnega olja, je kazalo zelo hudo. Pri Mrčkovih skoraj niso imeli kaj dati v lonec, celo potok je otrpnil v ledenem oklepu, da so morali za pitje vode razbijati led. Otroci pa lačni, le prgišče polente za glasni in jokajoči otroški drobiž. Samo ob nedeljah za poslastico nekaj žlic domače marmelade, te so namreč imeli v obilici, češnjeve in slivove. Če je seveda niso prodali. Za denar, s katerim so po navadi kupovali sol, vžigalice, kak škampolo blaga za otroške srajčke.

Mama Valerija je bila pogumna ženska, vajena pešačenja s plenirji in vrči v mesto, kamor je prodajala mleko, sveže napečeni kruh in jajčka. Toda odkar se je spomladi rodilo dete, šesto po vrsti (če ne štejemo dveh nedonošenčkov, ki sta kmalu po porodu umrla), v hudem mrazu ni več hodila prodajat ne štruc ne hlebov, ki jih je navadno dajala vzhajat, ko so se otroci zvečer eden za drugim kot domine zgrudili na pejric.

Viktor je vstajal navsezgodaj in pešačil do kovaške delavnice v predmestju, zvečer pa se je, truden od vsakodnevnega napora, zgaran zavalil na slamnjačo. Zadnje čase jim gospodar ni plačeval, ni bilo denarja. Konjev je bilo vse manj, da ni bilo več običajnega posla in zaslužka s podkovanjem. Kriza na trgu dela – kriza besed. Doma je bilo za ženo in otroke zato le nekaj skopih besed, štela so dejanja. Valerija je, ponosna in samozavestna, kot je bila, in vajena sama reševati sprotne zagate, slutila, da moža ne sme obremenjevati. Že tako je zapadal v malodušje, na srečo pa vsaj ne v alkohol. Sklenila je, da bo na kak način sama poiskala rešitev. Zvečer je naročila najstarejši hčerki Zofiji, naj naslednji dan popazi na sestrice, predvsem pa naj poskrbi, da vsaka od deklic poje svojo porcijo polente, zraven še jabolko. Naj se jim posveti in igra z njimi, da jim ne bi bilo dolgčas. Da ne bodo klicale mame. Pazljivo, da se ne opeče, je natresla žerjavico v likalnik in z natančnimi gibi zlikala pražnjo obleko.

Jutro je še dremalo, Valerija pa je že brkljala in motovilila po kuhinji. V najlepši obleki se je počutila lepa kot pirh, lahka kot peresce. Predpasnik bo pustila kar doma. Je tako kmečki, ona pa želi narediti čim lepši vtis. Spletla si je pšenične lase v dolgo kito in si jo zavila v svitek. Pogledala se je v okensko steklo, v katerem je migotal svetli odsev ognja. Lepa si, res lepa! Kljub nenehnemu garanju. Bila si je všeč. Neka posebna milina je bila v njej, neka naravna eleganca, ki so ji jo druge na vasi zavidale. Z roko je segla do vazice na okenski polici, utrgala posušen sivo sinji sivkin cvet, si z njim podrgnila zapestje, odprla kuhinjsko omarico, pomočila prst v češnjevo marmelado in si ga potegnila preko ustnic. Da bom še lepša! In se nato obliznila z občutkom krivde. Občutek je imela, da krade svojim pupcam iz ust.

Burja je ovijala vas v železno sivi plašč, ko je Valerija navsezgodaj stopila na pot. Viktor je odšel na pot že pred kako uro in ji je za korajžo pritisnil vroč poljub na usta. Ni ji bilo več mraz, kar streslo jo je od strasti. Ljubila sta se, kaj pa sta imela drugega? Imela sta se rada, saj zato so otroci prihajali drug za drugim. Ampak zdaj bo treba živeti drugače. Bila je trdno prepričana, preveč je lačnih ust. Od prijateljic je slišala, da v mestu iščejo služkinje, guvernante, dame di compagnia. Poskusila bo. Botra Anica ji je zadnjič povedala za starejšo gospo brez otrok, ki hodi z veliko težavo in išče pomoč za nekaj ur tedensko. Prezračila bi ji stanovanje, brisala prah, pometla, kaj malega skuhala in oprala, predvsem pa bi jo spremljala na sprehod. Saj ne bo težko, doma pa bi se že uredilo. Njena največja, Zofija, bi se že znašla. Pridna je kot čebelica, urna kot veverica. Dvanajst let ima, prava ženička, gospodinjica, zna že marsikaj. Nanjo se lahko zanese.

Tako je Valerija modrovala zavita v strupeno sivino jutra, stiskala ozeble prste v pest, si jih izmenično masirala, ko je z naglico lokomotive drvela proti mestu. Na vasi pohabljene pepelnate oljke, ledene čipke na drevesih predmestnih vrtov. Zavijala se je v kvačkano srebrno sivkasto ogrinjalo, vendar ji je burja neusmiljeno trgala volno z glave in telesa. Vztrajati mora, pri šinjori se mora zglasiti čim prej, da je katera druga ne prehiti. Pospešila je korak, ubrala krajšnico pri javni pralnici, in kljub upehanosti začela teči hitreje in hitreje. Tako ji vsaj ni bilo mraz, znala ga je preganjati. Tako kot mračne misli.

Pred njenimi očmi so začele rasti najprej stisnjene enonadstropne hiše, nato vse višje in večje stavbe. Po dveh urah hoje-teka-hoje-teka se ji je začelo megliti pred očmi. Meglena zavesa železarniških dimnikov je zabrisala mejo med jutrom in dnem. V mislih so ji poplesavali obrazki otrok. Same deklice, same pupce. Najprej napol odrasla Zofija, nato živahna Jožica, pa nagajiva Pavlica, in bolehava Delka, pa še dveletna vrtavka Marija. In še najbolj živo se ji je v meglenih prividih prikazovala dojenčica Vera.

Zaradi njih ne sme popustiti, vztrajati mora. Zanje mora narediti kaj več, da bodo živele boljše od nje, da bodo lahko šle v mesto v šole. Se učit. Tudi sama bi se bila rada izobrazila, a oče ji je zabičal, da si kot deklica sploh ne sme domišljati česa takega. Ni govora. Njena usoda je že določena. Naj doma štika rjuhe in prte za balo, naj se nauči kuhanja. Ženske so za v kuhinjo. Za na njivo. In za v cerkev, se razume. In na tiho je pri sebi še nekaj dodal, da ga žena ne bi slišala …  A Valerija, najstarejša hči, je imela tanek sluh.

“Ne, oče, z vsem spoštovanjem do vas, ne more biti tako, motite se. Svet se spreminja.”

Lica so ji ledenela. Prsti tudi. Misli so ji otrpnile v ledenih spominih na nekdanje čase. Zdaj prihajajo novi, drugačni časi. Opotekaje se je zatekla v porton golobje sive stavbe in pogledala na seznam priimkov, izpisanih na zvoncih: Coceani, Crassnig … Joj, kako se že piše tista gospa?

Od mraza so ji zaledeneli možgani. Kaj zdaj? Komu naj pozvonim? Ne morem se vrniti domov kar tako. Kako že? Crovati? Ne, nekaj drugega bo. Da sem tako pozabljiva?

Skoraj bi jo že pobrala omotica, ko so ji je pred nosom zaplesale črke                  R  o  v  a  t  t  i in se sestavile v potujčen priimek. Valerijin kazalec se je poigral s črkami in pritisnil: nič, nihče se ne oglaša. Ponovno je pritisnila na zvonec, malo dlje … Njenih misli se je polastil svinčen obup: zaman. Kaj pa si mislila … da je tako lahko, v tem mrazu, kdo pa hočeš, da zjutraj odpira! Nekaj je zaškrtnilo, izza vrat se je prikazala mišje siva razkuštrana glava. Da vstaja šele zdaj! To je pa res šinjora!

V narečju je zapiskalo: “Povera picia, te son tuta infredolida. Vien dentro che te se scaldi.”

V nekaj trenutkih jo je posrkal somrak meščanskega stanovanja. Zaletela se je v obris naslanjača in omahnila vanj. Tanko je dahnilo v sivi prostor: “Šinjora, go fredo … lavoro, cerco lavoro, la ga lavoro per mi?”.

Topleje so zazvenele tuje besede: “Benedeta fia mia, ma con ’sto fredo e a ’sta ora te vien? Mi a ’sta ora ancora dormo.” Prostor se je polagoma ogreval ob blagem glasu razkuštranega angela.

V lončeni peči je slišala zaprasketati ogenj; mraz, burja in led so ostajali zunaj, nepovabljeni. V temnikasti sobani se je začela odmotavati besedna štrena, ki jo je Valerija ves čas hoje v mesto odvijala in spet navijala v klobčič, ga nosila s sabo (da bo pripravljena!), da se ji je zdaj celo tuja govorica zazdela slajša od domače marmelade. Češnjeve seveda. Češenj je bilo na njivah kar nekaj, a ne dovolj, da bi Valerija, Viktor in njune pupce lahko preživeli od prodaje marmelad. Predvsem za deklice se mora Valerija potruditi in vztrajati, da se domeni z gospo za pomoč in plačilo.

Stisniti zobe, a ne za vsako ceno! Prodajala se ne bo nikomur, ne moškemu ne tuji ženski. Iz štrene je trudoma izvlekla nit tuje zvenečih besed za sporazumevanje v novi situaciji. Močna ko dren je bila Slovenka Valerija in vedela je, da ponos nima cene. Mama jo je učila, da so dobri ljudje povsod. Da mora zaupati vase in v božjo previdnost. Zato je na poti v mesto tokrat zmolila nekaj zdravamarij več kot običajno.

Ozrla se je v smer okna, osvetljenega od krmežljave jutranje svetlobe. Dan se je prebijal skozi golobjo sivo zaveso sajastih dimnikov. Zazdelo se ji je, da visoko v zraku plavajo povaljane krpe oblakov.

Kaže, da bo skoznje le posijalo sonce, je pomislila.

Valeriji se je odprlo nebo.

Preberi tudi

Valerijino jutro

Kultura

Valerijino jutro

21.01.2023
Nastop skupine Vikra v Modeni

Kultura

Novim uspehom naproti

Kultura

Biseri filmske glasbe

Kultura

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme