Suzin svet

Vajont

Vajont

Piše Suzi Pertot / Samo spomin lahko nadomesti ljubezen ...

Dolga vrsta avtomobilov je parkiranih ob cesti in na parkirišču pred tunelom. Ljudje hodijo v vrsti ob robu globeli. Nekje daleč, kjer se kamnito žrelo zoži, je zaznati jez. Ogromna visoka cementna pregrada zapira prehod v dolino. Nikjer vode, nikjer življenja. Siva pošast sameva med grmovjem, ki počasi zarašča razmajane skale. Ob cesti plapola 487 pisanih, že nekoliko razcefranih in zbledelih zastavic. Načel jih je zob časa. In ravno zaradi časa me je strah pozabe. Ljudje postavajo, prebirajo imena, zaman se ozirajo v globel. 487 barvnih zastavic v spomin na 487 otrok, ki jih je neke oktobrske noči pred davnimi petinpetdesetimi leti odnesel ogromen ponorel val hudournika Vajont. Nekateri izmed njih sploh niso nikoli zagledali luči sveta. Nerojeni. Nerojeni zaradi človeške površnosti. Zaradi malomarnosti. Zaradi denarja. Narava pri tem nima nič opraviti. Namesto imena je na nekaterih zastavicah naslikan angel, nem spomin na nerojenega otroka. Vrsta se molče vrača k avtomobilom, midva z možem ji slediva. Sonce zahaja. Obrisi gore Toc počasi ugašajo v mraku. Rano, od katere se je utrgal kameni plaz, ki je zgrmel v jezero, počasi prerašča smrečje. Molčiva. Narava je bolestno lepa, mogočna. Tiha, s prizvokom smrti.
Dolino hudournika Cellina, Valcellina, sem imela že dolgo v mislih. Največ zato, ker ljubim gore, nekoliko pa tudi zaradi knjig Maura Corone, ki jih rada prebiram ravno zaradi tega pristnega, odkritega, večkrat celo surovega pristopa k vsakdanu ljudi, ki živijo med gorami. Ko bereš knjigo, nastajajo podobe, odkrivaš poti in greš po njih, sestavljaš slike pokrajin, ki jih nisi še nikoli videl. Domišljija riše svet, ki je vabljiv. In že je tu izziv, da pač greš in vidiš na lastne oči. Trpki, skalnati svet Maura Corone.
Tako se je pač zgodilo, da sva se letos na velikonočni ponedeljek z možem končno odpeljala do ne preveč oddaljenega Maniaga in nato še nekaj kilometrov navzgor do jezera Barcis. Izredno prikupno umetno jezero, ki po barvi nima kaj zavidati Soči, po urejenosti vasic in obrežja pa jo celo močno prekaša. Modrina v soncu, z zasneženimi vrhovi v ozadju in kamnitimi, negovanimi hišami je kot nalašč za praznične dni in številne turiste, ki iščejo nenapornih sprehodov, vtisov in dobre hrane. Pa vendar. Jezero z množico turistov, ki se “drenjajo” ob obali in posedajo po bližnjih travnikih, ni to, kar sem iskala. Dolina Celline iz knjig Maura Corone je veliko bolj tiha, siva, kruta celo in nedostopna.
Lepo, sva ugotovila z možem, ko sva se za nekaj minut sprehodila po ozkem grlu hudournika in se izmikala radovednežem…, a midva greva naprej. In sva se vrnila v avto ter se, ujeta v smaragdno barvo široke hudourniške struge, odpeljala navzgor po mogočni, vse bolj osamljeni dolini.
Dolina potoka Celline je dobesedno veličastna. Široka, z divjimi, nedostopnimi grebeni, neraziskanimi dolinami, stezami, ki izginjajo v kamenju in skalah. Pozabljena, kot so pozabljene gore in kot so pozabljeni tisti, ki tu še vztrajajo. Ali samo poskušajo. Mogočna, nedorečeno lepa in skrivnostna do najtesnejših, najtemnejših globeli govori o preteklosti. Sedanjosti ni. Furlanski Dolomiti. Dolomiti Friulane. Zaman iščem njihov simbol, kamniti steber, ki ga Italijani imenujejo Campanile della Val Montanaia. Sen alpinistov, čuvaj umirajoče samote. Nedosegljivo hrepenenje. Lepota, ki se steguje med oblake.
Valcellina. Če ob pojmu “gore”, najprej pomislite na našo Gorenjsko ali na avstrijska smučarska središča, vedite, da je dolina Celline povsem nekaj drugega. Nobenih prestižnih hotelov, nobenih pohodnikov v vrsti, nobenih smučišč, drsališč, disko klubov. Nobenih prireditev. Dolina hudournika Cellina umira, počasi, brez usmiljenja. Umira v naročju nečloveške lepote. Umira v samoti, ob kateri zastane dih. Vrhovi so predaleč za mestne razvajence. Preveč je kamenja, preveč vročega sonca, preveč rušja in melišč. Preveč samote predvsem. Ljudje tega ne marajo.
Midva z možem se peljeva, ujeta v smaragdno modrino. Sanje in kamen. Doline se vijejo v neskončnost pod pobočji, pomlad ob reki, nora zima visoko zgoraj. In samota, osamljenost pravzaprav. Tišina, ki vpije, ki reže, boli, žge, rani. Tišina krvavi v prelestnem soncu. Samo ujeda nekje visoko zaznamuje modrino. Njen krik je krik bolečine in smrti. Odhajanja in brezupne lepote. Dolina Celline nevsiljivo molči. Spomin. Občutek. Nič več. Množice jo težko razumejo. Množice razumejo samo velike, hrupne senzacije. In zdaj, ko sem tu med kipečim soncem in obupom brez dna, razumem, zakaj mi je prijateljica, nekoč, ko sem jo spraševala, ali je že videla vasici Erto in Casso, o katerih piše Maura Corona, odgovorila, da je bila tam…, a je tako žalostno, tako nevzdržno boleče…, tako nečloveško pusto. Grdo je rekla, celo. Grozno, je rekla nazadnje in obmolknila. Lepoto je prezrla. Sploh videla je ni, ker je bilo vsega drugega preveč.
Ko gremo preko prelaza, se dolina hudournika Celline prelije v dolino Vajonta. Narava je drugače lepa, a enako nedostopna. In enako prelestna. Tišina in samota jo odevata v preteklost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Tako je resnična v sedanjosti, ki je ni več… Vajont. V besedah so spomini. Meni je bilo štiri leta, ko se je zgodilo. Spominjam se imena. Spominjam se norenja vode. Spominjam se krikov. Po televiziji seveda. Vajont. In spominjam se staršev, ki so molče sedeli pred ekranom. Bil je četrtek, če se ne motim. Televizije nismo ugasnili pozno v noč. Mama je jokala. Oče je molčal. Jaz nisem razumela. Samo zven tiste besede mi je ostal. Nekoliko tuja, blaga, lepa beseda. Vajont. V resnici še nisem doumela tragedije, ki je čas do danes še ni izbrisal.
Z možem se peljeva mimo vasi Erto, Nert v tukajšnjem narečju. Skupaj s sosednjo vasico Casso sestavlja občino na najzahodnejšem predelu Furlanskih Dolomitov, na meji z deželo Veneto. Vozimo se po novem naselju, hiše brez duše, zasilne gradnje. Nekje sredi njih trgovina lesenih skulptur Maura Corone. Rekla bi možu, naj ustavi, a je preveč ljudi, preveč hrupa, preveč radovednosti. Tega ne maram. Zamišljala sem si drugače. Zamišljala sem si, da bi mu enostavno rekla…: lepo pišeš. Lepo pišeš o teh gorah. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

29.04.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!